Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in regresa za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je na podlagi 1. odstavka 109. člena ZDR upravičena do odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača prikrajšanja pri plači v znesku 9.427,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov navedenih v izreku od vsakega 26. v mesecu za prikrajšanje prejšnjega meseca (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, ji po odvodu davka izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tistega leta, na katerega se regres nanaša; zavrnilo je kar je tožnica zahtevala iz tega naslova več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odpravnino v znesku 1.689,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 542,90 EUR v roku 15 dni brez obresteno, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo priznala, da tožnici njene terjatve niso bile plačane, vendar je hkrati opozorila, da te terjatve še niso zapadle. Tožnica je bila že v letu 2010 seznanjena z dejstvom, da tožena stranka zaradi finančne situacije, razen prispevkov, ne bo mogla pravočasno plačati tožničinih terjatev iz delovnega razmerja. Tožnica je s tem, ko je pristala na to, da se ji pogodba o zaposlitvi ne odpove iz poslovnih razlogov, pristala na odlog plačila in tega med postopkom tudi ni zanikala. Za presojo tožničinega zahtevka bi bilo potrebno ugotoviti do kdaj je tožnica soglašala z zamikom izplačila, zaradi česar bi sodišče moralo zaslišati tožnico ali pa njenemu tožbenemu zahtevku glede zamudnih obresti ugoditi le od dneva vložitve tožbe dalje. Tožena stranka zatrjuje, da je bil odlog plačila dogovorjen sporazumno, tožnica pa temu ni oporekala, zato bi sodišče prve stopnje navedeno dejstvo v skladu z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) moralo šteti za priznano. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo navedene določbe ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovor o odlogu plačila plače ni bil sklenjen, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica ni zanikala navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, da tožničina terjatev ni zapadla, ker je tožnica pristala na to, da tožena stranka zanjo obračunava le dajatve iz naslova plač, izplačilo neto plač pa se bo izvršilo, ko se bo povečal obseg prihodkov tožene stranke. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo je razvidno, da je tožnica izrecno prerekala navedbe tožene stranke o nezapadlosti njene terjatve. Pri tem je navedla, da ji je bilo sicer predstavljeno, da se tožena stranka nahaja v finančnih težavah, vendar pa nikoli ni bil sklenjen dogovor o odlogu plačila. Navedeno pomeni, da je protispisno pritožbeno zatrjevanje o neprerekanosti navedb tožene stranke o tem, da terjatev ni zapadla, kar obenem pomeni, da tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Z navedbo, da je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bil sklenjen dogovor o odlogu plačila plače, v nasprotju z izvedenimi dokazi, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Ugotovitev, da dogovor o odlogu plačila ni bil sklenjen, ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj tožena stranka za obstoj takšnega dogovora ni ponudila nobenega dokaza, celo več, v odgovoru na tožbo niti ni zatrjevala obstoja takšnega dogovora, temveč je o njem sklepala na podlagi konkludentnih dejanj tožnice, češ saj je pristala na tak način izplačevanja njenih prejemkov.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem tožnice. V kolikor gre za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi tožnica v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP to kršitev morala uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se zavrne dokazni predlog za zaslišanje strank. Tožena stranka tega ni storila, temveč je ta ugovor podala šele v pritožbi, ne da bi pri tem zatrjevala, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla že prej navesti. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice, dejansko stanje tudi ni ostalo nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

9. Okoliščina, da tožnica razlike med obračunano in izplačano plačo ni zahtevala dokler je bila pri toženi stranki še v delovnem razmerju, ne pomeni, da te razlike niso zapadle v plačilo takrat, ko bi tožena stranka tožnici skladno s pogodbo o zaposlitvi morala izplačati celotno plačo. Pritožbene navedbe o nezapadlosti plač so tudi v nasprotju z dejstvom, da je tožnici v spornem obdobju del plač vendarle bil izplačan, za nekatere mesece celo celoten pripadajoči znesek (resda z zamudo). Tudi navedeno dejstvo kaže na to, da so plače v plačilo zapadle vsakega 25. v mesecu za pretekli mesec, sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo pavšalnemu zatrjevanju tožene stranke o tem, da plače še niso zapadle v plačilo. Iz navedenega razloga tudi ni možno slediti podrednemu pritožbenemu zatrjevanju, da bi zakonske zamudne obresti od vtoževanih razlik lahko tekle kvečjemu od vložitve tožbe. Glede na v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno zapadlost plač, je tožnica do zakonskih zamudnih obresti upravičena od prvega naslednjega dne po zapadlosti, to je od 26. dne v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca.

10. Tožena stranka je tožbeni zahtevek po višini priznala. Na prvem naroku za glavno obravnavo je izrecno izjavila, da posamični zneski in njihova višina niso sporni in da jih tožena stranka pripoznava, da pa ni bilo izplačila, ker tožena stranka nima finančnih sredstev in ker še vedno pričakuje sredstva od svoje krovne družbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno dosodilo vtoževane zneske prikrajšanja pri plači. Sicer pa višina tega dela tožbenega zahtevka v celoti izhaja iz listin, ki jih je v spis vložila tožnica.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za sporno obdobje regres za letni dopust dosodilo ob upoštevanju določbe 131. člena Zakona o delovnih razmerjih in tožnici dosodilo regres za letni dopust v višini minimalne plače, ki je veljala v posameznem letu. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Za leta 2010, 2011 in 2012 je tožnica regres za letni dopust tudi vtoževala v višini vsakokratne minimalne plače. 12. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je tožnici ob sklicevanju na določbo 109. člena ZDR dosodilo odpravnino v višini ene četrtine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača, ki bi jo tožnica morala prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 5. 1. 2004 do 19. 11. 2012, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi teh dejstev je tožnica v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene četrtine osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejela ali bi jo prejela, če bi delala, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki. Odpravnina v višini ene četrtine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu namreč pripada delavcem, ki so bili pri delodajalcu zaposleni od 5 do 15 let, v to kategorijo pa spada tudi tožnica.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena niti tožnica, saj stroškov odgovora na pritožbo, ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.