Jedro

Po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi je bila tedanja zloraba bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ pogojena izključno s posameznikovo pridobitvijo premoženjske koristi. Če je bila premoženjska korist pridobljena za drugega, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, to, drugače kot pri izdaji nekritega čeka po prvem odstavku tega člena, ni bilo kaznivo. Od tod potem združitev izvršitvenih ravnanj v prenovljenem kaznivem dejanju zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 246. člena KZ-1 (Ur. l. RS št. 39/2009), pri katerem je pravzaprav vseeno, za koga oziroma komu je bila premoženjska korist pridobljena.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene O.Z. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženo po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je z zlorabo kreditne kartice, ki jo je bila upravičena uporabljati na podlagi dne 15. 9. 2005 odobrenega Zahtevka za izdajo poslovne plačilne kartice MasterCard, banko v nasprotju z dogovorom o uporabi poslovne plačilne kartice zavezala k izplačilu zneskov, za katere je vedela, da nima kritja na računu TRR gospodarske družbe P. d.o.o., št., odprtem pri Kärtner Sparkasse AG Celovec, podružnica v Sloveniji (sedaj Banka Sparkasse d.d.), dejanje pa je storila tako, da je v času od 17. 1. 2006 do 18. 2. 2006 v Pesnici, Tepanjah, Danah, Kompoljah, Vranskem, Logu ter v Republiki Italiji za plačilo blaga, storitev in dvig gotovine 21 krat uporabila poslovno plačilno kartico MaterCard v skupnem znesku 649.002,17 SIT (2.708,24 EUR), in sicer: Tabela2

Zap. št. Datum

Prodajno mesto Znesek v SIT/EUR 1

17. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Pesnica 260,00 SIT/1,08 EUR 2

17. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Pesnica 260,00 SIT/1,08 EUR 3

18. 1. 2006 MIMA EUROSPIN

431.631,72 SIT/1.801,16 EUR 4

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Kompolje 550,00 SIT/2,29 EUR 5

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Kompolje 550,00 SIT/2,29 EUR 6

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Log

1.300,00 SIT/5,42 EUR 7

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Dane

1.300,00 SIT/5,42 EUR 8

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Vransko 460,00 SIT/1,92 EUR 9

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Vransko 460,00 SIT/1,92 EUR 10

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Tepanje 920,00 SIT/3,84 EUR 11

18. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Tepanje 920,00 SIT/3,84 EUR 12

25. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Kompolje 550,00 SIT/2,29 EUR 13

25. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Tepanje 920,00 SIT/3,84 EUR 14

25. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Vransko 460,00 SIT/1,92 EUR 15

25. 1. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Dane

1.300,00 SIT/5,42 EUR 16

2. 2. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Kompolje 550,00 SIT/2,29 EUR 17

2. 2. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Dane

1.300,00 SIT/5,42 EUR 18

2. 2. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Vransko 460,00 SIT/1,92 EUR 19

2. 2. 2006 DARS d.d., cestninska postaja Tepanje 920,00 SIT/3,84 EUR 20

14. 2. 2006 SUPERMERCATO IL DI

180.330,94 SIT/752,07 EUR 21

18. 2. 2006 OMV SLOVENIJA d.o.o. 23.599,51 SIT/98,48 EUR SKUPNO:

649.002,17 SIT/2.708,24 EUR pri tem pa vedela, da ob plačilu na zgoraj navedenem TRR gospodarske družbe P. d.o.o. ne bo kritja, s čimer je zavezala banko Kärtner AG Celovec, podružnica v Sloveniji (sedaj Banka Sparkasse d.d.) k izplačilu zgoraj navedenih zneskov v nasprotju s pravili o uporabi poslovne plačilne kartice, s tem pa je družbi P. d.o.o. pridobila premoženjsko korist v višini 649.002,17 SIT (2.708,24 EUR), s čemer bi naj storila kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Oškodovana gospodarska družba Banka Sparkasse d.d. se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 90536/2010 z dne 14. 2. 2004 obdolženo O.Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 4 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora v roku 6 mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovani Banki Sparkasse d.d. znesek 2.708,24 EUR, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa še 2.708,24 EUR, prisojenih oškodovani Banki Sparkasse d.d., medtem ko je bila ista v presežku s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga še, da se ga obvesti o seji senata.

3. Zadnje ni bilo storjeno, ker ni bilo doseženo spoznanje o koristnosti navzočnosti strank iz 445. člena ZKP, pritožbeno sodišče pa je po seji ugotovilo, da je pritožba utemeljena.

4. Ne sicer v delu, ko pritožnik uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pogoji za sojenje v obdolženkini nenavzočnosti so bili med drugim izpolnjeni zato, ker je bila v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo na glavno obravnavo dne 14. 2. 2014 pravilno vabljena, in ker kljub spremembi obtožbe ni bilo nobene potrebe, da bi bila obravnava tega dne preložena. Položaja kot je nastal po vročitvi vabila obdolženi za navedeno obravnavo, ne gre ocenjevati kot nepravilne izvedene nadomestne vročitve v smislu prvega odstavka 119. člena ZKP, ampak kot nadomestno vročitev, ki je sledila obdolženkini odklonitvi podpisa vročilnice. Glede tega je poročilo pooblaščenega poročevalca, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, popolnoma jasno, podpisovanje vročilnice s strani „nepravega“ družinskega člana in njegovo naknadno opravičevanje, kot izhaja iz pritožbene obrazložitve, pa je procesnopravno nepomembno. Ob ugotovljenem stanju stvari ter po pravilnem razumevanju tretjega odstavka 122. člena ZKP je namreč podpisovanje vročilnice s strani kogarkoli drugega, ne samo družinskih članov, odvečno.

5. Pritožnik tudi nima prav v zatrjevanjih glede spremembe obtožbe, saj se je s spremembo na glavni obravnavi 14. 2. 2014 njen predmet dejansko vrnil na stanje kot je bilo zatrjevano v pravnomočni obtožnici, do česar pa se je obdolžena, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, opredelila. Njena neopravičena navzočnost na glavni obravnavi dne 14. 2. 2014 in sprememba obtožbe, ki je bila v ostalem zgolj tehnične narave, tako nista terjali preložitve obravnave oziroma je ta v ugotovljenih okoliščinah smela biti opravljena in z izrekom sodbe zaključena.

6. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja niti tedaj, ko v pritožbeni obrazložitvi opozarja na razliko med kreditno in plačilno kartico, ki je po njegovem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar je z izrekom sodbe zašlo v nasprotje ter nato še v nasprotje z razlogi sodbe. Ne. Vsa v pritožbeni obrazložitvi opisana nasprotja so navidezna, ker je bila uporabljena pri izvršitvi kartica, ki je po naravi kreditna in ne plačilna v smislu drugega zakonskega znaka kaznivega dejanja. Končno, ker plačilo gospodarski družba I. d.o.o. ni zajeto v opisu dejanja po izreku sodbe, se sodišče prve stopnje glede podpisnika slipa iz prilog A 10/23 ni bilo dolžno opredeljevati.

7. Spet po drugi strani pritožbeno sodišče ni moglo zavrniti pritožnika v delu, ko je uveljavljal kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Res je namreč, da opisano obdolženkino ravnanje v času storitve, ko je veljal kazenski zakonik iz l. 1995 (Ur. l. RS št. 63/1994 s spremembami in dopolnitvami - KZ) ni bilo kaznivo. Po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi je bila tedanja zloraba bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ pogojena izključno s posameznikovo pridobitvijo premoženjske koristi. Če je bila premoženjska korist pridobljena za drugega, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, to, drugače kot pri izdaji nekritega čeka po prvem odstavku tega člena, ni bilo kaznivo. Od tod potem združitev izvršitvenih ravnanj v prenovljenem kaznivem dejanju zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 246. člena KZ-1 (Ur. l. RS št. 39/2009), pri katerem je pravzaprav vseeno, za koga oziroma komu je bila premoženjska korist pridobljena. S tem pa je zloraba kreditne kartice inkriminirana širše od zlorabe spremembo kazenskega zakonika, se pravi, da tudi prekvalifikacija v navedeno kaznivo dejanje v smislu drugega odstavka 7. člena KZ-1 ne pride v poštev. Zaradi ugotovljenega širšega kazenskopravnega zajetja (inkriminacije) je spremenjeni kazenski zakonik, kljub občutno nižji predpisani kazni, strožji od kazenskega zakonika, ki je veljal, ko je obdolžena storila kaznivo dejanje, ki tedaj po njegovem drugem odstavku 253. člena KZ, kot rečeno ni bilo kaznivo.

8. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče v nadaljevanju ni več ukvarjalo s pritožnikovimi prizadevanji v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ampak je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP ter sodbo sodišča prve stopnje skladno z izrekom spremenilo.

9. Odločba o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve kot je posledica odločba o premoženjskopravnem zahtevku (tretji odstavek 105. člena ZKP).