Jedro

Glede na ureditev iz ZP-1 lahko tudi v primeru prekinitve zastaranja (in ne le v primeru pretrganj) do začetka izvrševanja sankcije za prekršek traja največ štiri leta od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-141490/2012-3 z dne 21. 7. 2016, in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-23-158/2016-4 z dne 22. 12. 2016, se odpravita in se zadeva vrne Finančni upravi Republike Slovenije v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom o davčni izvršbi, št. DT 4933-141490/2012-3 z dne 21. 7. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Finančna uprava Republike Slovenije sklenila: 1.) da je dolžnik (to je tožnik v tem upravnem sporu) dolžan plačati denarno kazen v znesku 584,21 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR, pri čemer obveznosti temeljijo na izvršilnem naslovu - sklepu, št. 000009701045-6 z dne 11. 3. 2011, ki ga je izdala Policijska postaja B. in je postal izvršljiv 10. 6. 2011; da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri A. d.d., kot je določeno v točkah 2.) do 4.) izreka; 5.) da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik in 6.) da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je policija prvostopenjskemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

2. Po tožnikovi pritožbi je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-23-158/2016-4 z dne 22. 12. 2016, odločilo, da se izpodbijani sklep o davčni izvršbi v 1. točki izreka v prvem odstavku v 1. alineji spremeni v navedbi terjatve tako, da se v tem delu pravilno glasi: "globa", ter v 1. točki izreka v drugem odstavku v 1. alineji v navedbi vrste izvršilnega naslova tako, da se v tem delu pravilno glasi: „plačilni nalog št. 0000097010456“, in v datumu izvršljivosti izvršilnega naslova tako, da se pravilno glasi: „11. 6. 2011“; v preostalem delu se sklep potrdi in pritožba zavrne, zavrne se tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka.

3. Drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena tega zakona, pri čemer pa je nepravilno navedena vrsta terjatve in izvršilnega naslova ter datum njegove izvršljivosti, zato je na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) spremenil izrek izpodbijanega sklepa. Sicer pa meni, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa, s čimer se je začel postopek davčne izvršbe, izpolnjeni pogoji za to, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, to je plačilni nalog z dne 11. 3. 2011, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo globe v višini 584,21 EUR, s potrdilom, da je postal pravnomočen 3. 6. 2011 in izvršljiv 11. 6. 2011. Drugostopenjski organ zavrača pritožbene ugovore, tudi ugovor o zastaranju. Citira 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) in ugotavlja, da ta določa zgolj rok za začetek postopka izvršbe; če je ta začeta pravočasno, pa glede njenega dokončanja napotuje na uporabo določb ZDavP-2 (v tej zvezi navaja določbe tretjega odstavka 125. člena ter drugega, četrtega in petega odstavka 126. člena ZDavP-2). Iz podatkov AJPES izhaja, da je bil nad tožnikovim premoženjem 12. 10. 2011 začet postopek osebnega stečaja (opr. št. St 2027/2011), ki je bil pravnomočno končan 1. 7. 2016. V času njegovega trajanja davčni organ ni mogel izdati sklepa o izvršbi in s tem začeti postopka davčne izvršbe. V skladu s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljnjem besedilu: ZFPPIPP), po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju; z začetkom postopka zaradi insolventnosti torej nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe. To pomeni, da se v času trajanja stečajnega postopka (v konkretnem primeru od 12. 10. 2011 do 1. 7. 2016) sankcije ne morejo izvrševati, posledično pa to pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 zastaranje v tem času ne teče oziroma je prekinjeno ter se lahko nadaljuje šele, ko je stečajni postopek pravnomočno končan. V tem primeru zastaranje teče naprej in se pred prekinitvijo potekli čas všteje v zastaralni rok. V času trajanja postopka osebnega stečaja torej zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka od 1. 7. 2016 dalje. Glede na navedeno drugostopenjski organ ocenjuje, da v času izdaje izpodbijanega sklepa dne 21. 7. 2016, ki je bil tožniku vročen 29. 7. 2016, zastaranje izvršitve terjane globe še ni nastopilo in tako ugovor zastaranja ni utemeljen.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep o davčni izvršbi in zadevo vrne v ponovno upravno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi tožnik najprej izpostavi, da je s pritožbo neuspešno uveljavljal ugovor zastaranja, ker naj bi postopek osebnega stečaja zastaranje pretrgal. Nato navaja, da je bil v omenjenem postopku osebnega stečaja, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, izdan sklep o odpustu obveznosti, št. St ... z dne 2. 12. 2015, ki je postal pravnomočen 18. 12. 2015 in na podlagi katerega so se odpustile vse obveznosti do tožnika, nastale do 12. 10. 2011. Ker je pred tem datumom nastala tudi obveznost po plačilnem nalogu z dne 11. 3. 2011, ki je bila torej tožniku odpuščena, je sklep o davčni izvršbi nezakonit. V dokaz tožbenih navedb poleg izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe tožnik prilaga sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. St ... z dne 2. 12. 2015, ter predlaga svoje zaslišanje.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe. Meni, da so tožbene navedbe glede odpusta obveznosti neutemeljene že zaradi prekluzije, saj jih je tožnik prvič podal šele v tožbi, medtem ko v pritožbi sklepa iz tega razloga ni izpodbijal. Sicer pa toženka navaja, da pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Po stališču Vrhovnega sodišča terjatev države iz naslova denarne kazni (globe) za prekršek nastane s trenutkom pravnomočnosti odločbe o prekršku, ne že s samo izdajo te odločbe oziroma s trenutkom storitve prekrška. Tožnikova obveznost (globa), ki je predmet izpodbijanega sklepa, je torej nastala pred začetkom stečajnega postopka, in sicer z dnem pravnomočnosti plačilnega naloga, to je 3. 6. 2011. Vendar pa toženka opozarja, da po 3. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne more učinkovati za terjatev globe. Terjana globa torej spada v skupino terjatev, na katere odpust obveznosti po samem zakonu v nobenem primeru ne učinkuje. Takšna zakonska ureditev je začela veljati 15. 6. 2013, torej pred izdajo oziroma pravnomočnostjo konkretnega sklepa o odpustu obveznosti, pri čemer toženka dodaja, da je takšen sklep konstitutivne narave.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Kot izhaja iz vsebine tožbe in njenih prilog, tožnik v tem upravnem sporu izpodbija prvostopenjski sklep o davčni izvršbi, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo.

9. Z izpodbijanim sklepom je bila zoper tožnika začeta davčna izvršba zaradi izterjave druge denarne nedavčne obveznosti v smislu 146. člena ZDavP-2, in sicer neplačane globe v znesku 584,21 EUR, tožniku izrečene s plačilnim nalogom z dne 11. 3. 2011, ki je izvršilni naslov v obravnavanem primeru in ki je postal pravnomočen 3. 6. 2011 ter izvršljiv 11. 6. 2011 (česar tožnik ne prereka več, vsekakor ne konkretizirano). V zadevi tudi ni spora o tem, da je bil nad tožnikom oziroma njegovim premoženjem dne 12. 10. 2011 začet postopek osebnega stečaja, voden pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. St ..., ki je bil končan s sklepom, pravnomočnim 1. 7. 2016; v navedenem postopku je bil izdan sklep o odpustu obveznosti z dne 2. 12. 2015, pravnomočen 18. 12. 2015. 10. Tožnik se tudi po presoji sodišča v tem upravnem sporu ne more z uspehom sklicevati na to, da naj bi mu bila z v postopku osebnega stečaja izdanim sklepom o odpustu obveznosti odpuščena tudi z izpodbijanim sklepom terjana obveznost iz naslova globe za prekršek. V tej zvezi toženka pravilno opozarja, da se tožnik na sklep o odpustu obveznosti sklicuje šele v tožbi, pri čemer ne obrazloži, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku, konkretno v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Čim je tako, gre za novoto, ki je v upravnem sporu glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1, tretji odstavek 20. člena in 52. člen) ni mogoče upoštevati. Pa tudi sicer s tem ugovorom, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, tožnik ne bi mogel uspeti.

11. Sledeč stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 603/2004, terjatev iz naslova denarne kazni (globe) za prekršek nastane s trenutkom pravnomočnosti odločbe o prekršku; to je bilo v obravnavanem primeru 3. 6. 2011, ko je postal pravnomočen plačilni nalog z dne 11. 3. 2011 (po nekaterih drugih stališčih sodne prakse, npr. iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2016/2014, naj bi takšna terjatev nastala z izvršljivostjo odločbe, kar bi bilo v konkretnem primeru 11. 6. 2011, vendar navedena razlika na odločitev ne vpliva). V skladu s prvim odstavkom 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona in tudi ne za terjatev iz naslova: 1. denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku, 2. v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, 3. globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku, 4. odvzema premoženja nezakonitega izvora in 5. povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Odpust obveznosti torej po samem zakonu, glede na določbo 3. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ne more učinkovati za terjatev iz naslova globe, izrečene v postopku o prekršku, torej tudi ne za terjatev, ki je predmet obravnavane izvršbe. Navedena določba je bila v ZFPPIPP vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP-E), ki je začel veljati dne 15. 6. 2013, to je pred izdajo in pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, na katerega se sklicuje tožnik. Pri čemer ni odveč dodati, da je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave, kar pomeni, da do odpusta pride šele s sklepom o odpustu obveznosti, šele s pravnomočnostjo tega sklepa pa tudi preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero učinkuje odpust (tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu v zadevi III Ip 4891/2014). Navedena stališča je že zavzelo tudi to sodišče, npr. v sodbi v zadevi I U 912/2015. S sklicevanjem na odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja torej tožnik v obravnavani zadevi ne more uspeti.

12. Pač pa sodišče glede na tožbeno navedbo o neuspešnem uveljavljanju ugovora zastaranja in preizkusu razlogov, ki jih je v tej zvezi navedel drugostopenjski organ, sodi, da ti podlage za potrditev izpodbijanega sklepa kot pravilnega in zakonitega ne dajejo.

13. ZP-1 v 44. členu določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati (drugi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek). Po četrtem odstavku 44. člena ZP-1 globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Ta določba je bila v ZP-1 vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1H), ki je začel veljati 14. 6. 2013 in je v prehodni določbi 30. člena tudi predpisal, da se novi četrti odstavek 44. člena ZP-1 uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. Kot izhaja iz navedenega, ZP-1 v 44. členu določa (zgolj) rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek, v primeru izvrševanja globe torej rok za začetek davčne izvršbe, če je ta začeta pravočasno, pa glede njenega dokončanja napotuje na določbe ZDavP-2 (ta zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena). Tem razlogom iz drugostopenjske odločbe torej sodišče lahko pritrdi.

14. Pač pa sodišče ne more slediti drugostopenjskemu organu, ko(likor) ta razloguje, da se je izvrševanje s plačilnim nalogom z dne 11. 3. 2011 izrečene sankcije (globe) za prekršek z izpodbijanim sklepom začelo pravočasno glede na določbe 44. člena ZP-1. Drugostopenjski organ pri tem obrazlaga, da v času trajanja postopka osebnega stečaja nad tožnikom oziroma njegovim premoženjem (od 12. 10. 2011 do 1. 7. 2016) zastaranje po določbi drugega odstavka 44. člena ZP-1 v zvezi s 131. členom ZFPPIPP ni teklo in da je začelo ponovno teči po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka, zaradi česar ocenjuje, da ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni nastopilo. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da 44. člen ZP-1, ki ureja zastaranje začetka izvrševanja izrečene sankcije za prekršek, v prvem odstavku za to določa splošni zastaralni rok dveh let, ki ga je mogoče opredeliti kot relativnega glede na to, da ZP-1 predvideva tudi prekinitev teka tega roka (v drugem odstavku 44. člena) in njegovo pretrganje (v tretjem odstavku istega člena). Prekinitev po določbi drugega odstavka 44. člena ZP-1 pomeni, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati (slednje je lahko določeno v ZP-1 ali drugem zakonu, npr. ZFPPIPP, na katerega se sklicuje tudi drugostopenjski organ v obravnavanem primeru). Po prekinitvi oziroma njenem prenehanju zastaranje teče dalje, pri čemer se pred prekinitvijo potekli čas všteje v zastaralni rok. Pri pretrganju zastaranja - ki ga po tretjem odstavku 44. člena ZP-1 povzroči vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije - pa zastaralni rok po vsakem pretrganju začne teči znova, torej se začetek teka zadevnega roka šteje od dneva (vsakega) pretrganja zastaranja. Vendar pa se, kot je določeno v nadaljevanju tretjega odstavka 44. člena ZP-1, (izrečene) sankcije (za prekršek) ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Navedena omejitev se ne nanaša le na situacijo, ki sledi po morebitnih pretrganjih zastaranja, ampak tudi na situacijo, nastalo v posledici prekinitve zastaranja iz drugega odstavka 44. člena ZP-1. Stališče, da lahko, glede na ureditev iz ZP-1, ne le v primeru pretrganj, ampak tudi v primeru prekinitve zastaranja, do začetka izvrševanja sankcije za prekršek traja največ štiri leta od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna, in da torej s potekom štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postane pravnomočna, nastopi absolutno zastaranje začetka izvršitve sankcije, navaja tudi pravna doktrina (I. Bele, H. Jenull, Š. Maček Guštin, B. Tratar: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 175-176; smiselno enako tudi komentar k podobno oblikovani določbi tretjega odstavka 42. člena ZP-1 o zastaranju pregona za prekršek). Na takšno razlago po mnenju sodišča kaže tudi besedilo določbe četrtega odstavka 44. člena ZP-1. Pa tudi ob upoštevanju, da ureditev prekrškov sodi na področje kaznovalnega prava s poudarjenim pomenom načela zakonitosti, je utemeljena restriktivna razlaga zakona.

15. Glede na zgoraj obrazloženo stališče, razlogi iz drugostopenjske odločbe (v kateri se navaja, da je plačilni nalog, s katerim je bila izrečena terjana globa, postal pravnomočen 3. 6. 2011, izpodbijani sklep pa je bil izdan 21. 7. 2016 in tožniku vročen 29. 7. 2018) ne zadoščajo za zaključek, da je bilo izvrševanje sankcije začeto v okviru z ZP-1 predpisanega roka. Povedano drugače, kolikor ni bilo v obdobju štirih let od pravnomočnosti plačilnega naloga opravljeno kakšno drugo dejanje, ki bi ga bilo mogoče šteti kot začetek izvrševanja izrečene sankcije (globe), takšnega zaključka ni mogoče napraviti.

16. Ker navedeno kaže, da v obravnavani zadevi niso bile pravilno uporabljene določbe ZP-1, posledično pa tudi ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani prvostopenjski sklep o davčni izvršbi, skladno s pooblastili, ki jih ima po tretjem odstavku istega člena ZUS-1, pa je odpravilo tudi drugostopenjsko odločbo, s katero je bil prvostopenjski sklep spremenjen, ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, da v njem upošteva pravna stališča iz te sodbe.

17. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, in sicer na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi sicer stranki v upravnem sporu nista navajali novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče skladno z ZUS-1 lahko upoštevalo, oziroma ki bi bili glede na zavzeta pravna stališča pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik se je, kot rečeno, na sklep o odpustu obveznosti skliceval šele v tožbi, ne da bi to upravičil, enako velja tudi za šele v tožbi podan dokazni predlog tožnika za svoje zaslišanje, ki je tudi sicer podan pavšalno, nesubstancirano.

K II. točki izreka:

18. Ker je s tožbo uspel, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen, da mu toženka povrne stroške upravnega spora, ki jih je sodišče odmerilo v okviru določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu in tožnikove zahteve. Tožnik je kot uveljavljane stroške priglasil stroške za tožbo v višini 500 točk, kar (ob upoštevanju vrednosti točke po Odvetniški tarifi 0,459 EUR) znaša 229,50 EUR in kar mu je sodišče v celoti priznalo glede na to, da navedeni znesek ne presega višine, ki je v drugem odstavku 3. člena Pravilnika predvidena za primer, kot je obravnavani, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Toženka mora tako tožniku povrniti stroške tega upravnega spora v višini 229,50 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).