Jedro

Glede na nedopustnost obravnavanja zakonitosti in dobrovernosti pravic do posesti na predmetih posestnega varstva v tovrstnih sporih, je sodišče pravilno kot pravno neupoštevne zavrnilo trditve in sklicevanja na nedopustnost nudenja posestnega varstva zaradi tega, ker K. nima ustreznih dovoljenj za postavitev in predstavlja črno gradnjo, ker naj bi tožnika izvrševala vožnjo v nasprotju z občinskimi odloki in ker bi naj bila v nasprotju s prepovedjo toženca.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (točka IV izreka) spremeni tako, da se znesek 2.521,55 EUR nadomesti z zneskom 2.409,55 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in nespremenjenem delu odločitve o stroških potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 307,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 7. 2020 odločilo: - pod točko I izreka zavrglo ugotovitveni del tožbe tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) sama ali po izpolnitvenih pomočnikih motila tožnika in tožnico v posesti gramozne ceste, ki poteka po zahodnem delu parc. št. 912/19, severnem delu parc. št. 912/21, južnem delu parcele 912/18 in sredini parc. št. 912/30, vse k.o. R., s postavitvijo zapornice na gramozno cesto v delu, ki poteka po zahodnem delu parc. št. 912/19 k.o. R. od postavljene rampe naprej do K. in v posesti K. s tem, ko je izvedla odklop elektrike in odklop vode ter je K. ostala brez električne energije in vode; - pod točko II izreka tožencu naložilo, da v 8 dneh na gramozni cesti na zahodnem delu nepremičnine parc. št. 912/19 k.o.R., odstrani ali odpre cestno zapornico, da bosta lahko tožnika neovirano uporabljala gramozno cesto za dostop do nepremičnine parc. št. 912/6 k.o. R. (točka 1.) in da K. ponovno priklopi nazaj v električno omrežje ali poda soglasje sistemskemu elektro operaterju za ponovni priklop ali sistemskemu elektro operaterju odredi ponovni priklop nazaj v električno omrežje na transformatorski postaji na parc. št. 598/12 k.o.R. in ponovno priklopi na vodovodno omrežje na vodnem zajetju, ki stoji na parc. št. 912/6 k.o. R. in parc. št. 598/12 k.o. R., da ju bosta tožnika lahko neovirano uporabljala; - pod točko III izreka tožencu v bodoče prepovedalo kakorkoli posegati v posest tožnikov na gramozni cesti, ki poteka po zahodnem delu parc. št. 912/19, severnem delu parc. št. 912/21 in po sredini parc. št. 912/30, vse k.o. 915 R. in na K.; - pod točko IV izreka tožencu naložilo, da v 8 dneh tožeči stranki povrne 2.521,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Pritožbo zoper navedeni sklep je vložil toženec. S pritožbo je izpodbijal obsodilni del sklepa in izrek o stroških, to je odločitev pod točko II, III in IV izreka (saj zoper zavrnilni del sklepa, to je odločitev pod točko I izreka, toženec ne bi imel pravnega interesa za pritožbo). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi razveljavi, pritožbeno sodišče pa o zadevi samo odloči ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo odločanje. V pritožbi je navajal, da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah, ki se naj štejejo kot del trditvene podlage tudi v pritožbenem postopku. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zaradi procesnih kršitev, ko ni opravilo ogleda na kraju samem, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je ogled predlagal v dokaz svojih trditev, da poteka pot, ki bi naj bila potrditvah tožnikov motena, drugje, kot dejansko poteka gozdna pot do K. (v nadaljevanju K.). Če bi sodišče opravilo ogled, bi to lahko ugotovilo. Slednje pa pomeni, da sta tožnika zatrjevala posest na delu nepremičnine, kjer pot ne poteka in zato ni moglo priti do motenja posesti. Sodišče prve stopnje je prezrlo 30 dnevni rok, v katerem bi tožnika lahko vložila tožbo. Kot je zatrjeval toženec, dokazni postopek pa je to potrdil, je bila rampa postavljena že bistveno pred 1. 8. 2019 in tako tožnika navedenega dela nepremičnine nista imela v posesti že bistveno pred 1. 8. 2019. Enako velja tudi za priklop vode in elektrike. Zato pa bi glede na 32. člen SPZ moralo sodišče tožbo v celoti zavrniti. Ker tožnika že pred 1. 8. 2019 nista imela posesti, je sodišče prve stopnje nasprotno zmotno ugotovilo. Enako je bilo tudi glede vode in elektrike, kar je bilo v vlogah toženca obsežno pojasnjeno, temu pa so pritrdile tudi priče. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo kdo je bil zadnji posestnik stvari. Med pravdnima strankama res ni bilo sporno, da je bil tožnikoma onemogočen prevoz 1. 8. 2019 oziroma 5. 8. 2019, vendar pa je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe toženca, da je bil tožnikoma že pred 1. 8. 2019 onemogočen prevoz, kar pomeni, da nista bila zadnja posestnika. Enako tudi glede elektrike in vode. Priče so res potrdile, da naj bi tožnika vozila po tem delu nepremičnine toženca, vendar pa je sodišče njihove izpovedbe postavilo v napačen časovni okvir. Vse priče so namreč povedale, da nista posesti te poti izvrševala že veliko pred 1. 8. 2019, zato pa tožnika 1. oziroma 5. 8. 2019 nista izpolnjevala pogoja zadnjega posestnega stanja. Res je toženec prva tožnikoma odpiral postavljeno rampo, kasneje pa ne več, vendar pa je do tega prišlo že pred 1. 8. 2019, kar so izpovedale predlagane priče. Ker tožnika ob postavitvi rampe nista zahtevala sodnega varstva, sta na njeno postavitev pristala. Zato pa ne moreta zahtevati njene odstranitve. Tudi sicer sodišče prve stopnje ne bi smelo tožencu naložiti, da se rampa odstrani oziroma, da je ves čas odprta. Toženec je v svojih vlogah navedel obsežno podlago, zakaj je bil njegov poseg zakonit, predvsem zaradi dejstva, da je K. črna gradnja, zgrajena v zaščitenem območju G., zatrjevana posest pa je namenjena vzdrževanju nezakonitega stanja v zvezi s K. Sodišče je s svojo odločitvijo podprlo nezakonito gradnjo, čeprav je ravno sodišče varuh zakonitosti in ustavnega reda. Že zato bi sodišče moralo posestno varstvo tožnikov zavrniti. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sklicevanje toženke na občinske odloke in s takšnim utemeljevanjem dopustnosti njenih ravnanj zavrnilo, ker tretji odstavek 33. člena SPZ določa, da lahko motenje posesti temelji le na zakonu, navedeno zakonsko določbo tolmačilo črkobralsko in preozko. Sodišče bi moralo vedeti, da ima občinski odlok, s katerim občine na splošen in abstrakten način urejajo vprašanja iz svoje pristojnosti, na lokalni ravni enako naravo in veljavo kot zakon na celotnem območju Republike Slovenije. Zato pa, ker so ravnanja tožnika v nasprotju z veljavnimi odloki, jima ne gre nikakršno posestno varstvo. Neresnične so ugotovitve, da je elektriko in vodo tožnikoma za K. omogočil toženec. Bivši direktor E. K. je zgolj ustno dovolil začasen priklop, vendar pa ni prišlo do legalizacije priklopov. Že pred 1. 8. 2019 je toženec nasprotoval in zahteval odklop s priklopov, ker tožnika K. nista legalizirala, saj ni mogel več podpirati nezakonitega stanja. Vendar pa sta se tožnika vedno priklapljala nazaj. Ker sta priklopa nezakonita in brez dovoljenj toženke, za postavitev K. pa tožnika tudi nimata dovoljenja, bi sodišče prve stopnje moralo njuno posestno varstvo v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je zmotno odmerilo pravdne stroške tožnikov, ko jima je priznalo tudi stroške predloga za izdajo začasne odredbe, katero pa je sicer sodišče prve stopnje zavrnilo. Zato pa tožnikoma takšni stroški tudi ne gredo.

3. Tožnika sta na pritožbene očitke toženca odgovorila, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev pa ni storilo. Pravilno je sodišče zavrnilo kot nepotreben ogled na kraju samem, pritožbeni očitki o prekluziji vložene tožbe oziroma njeni prepoznosti pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj slednjega v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni zatrjeval. Toženec temu, da je bila zatrjevana posest tožnikoma odvzeta 1. 8. oziroma 5. 8. 2019, sploh ni nasprotoval. Sicer pa to potrjujejo tudi izvedeni dokazi. Pravilno je sodišče prve stopnje tolmačilo in uporabilo tretji odstavek 33. člena SPZ, medtem ko so neresnične in zavajajoče pritožbene trditve, da je do motilnih ravnanj prišlo, ker toženec ni mogel več podpirati nezakonitega stanja. Do teh je prišlo zato, ker je z njimi toženec izsiljeval od tožnika podpis oziroma sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožnika sta predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povrnitev od toženca.

4. Pritožba je utemeljena v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku, pa ni utemeljena.

5. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, v zvezi s katerim ZPP v drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbenemu sodišču izrecno nalaga, da odločbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na določno opredeljene bistvene kršitve in pravilno uporabo materialnega prava. Zato pa niso upoštevna toženčeva pritožbena vztrajanja pri navedbah, podanih pred sodiščem prve stopnje in ki se naj štejejo kot trditvena podlaga toženca tudi v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkušalo v mejah pritožbenih trditev in razlogov.

6. Kot je v točki 8 obrazložitve, s povzetkom tudi pravilnih zakonskih določb, pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, je v postopku varstva pred motenjem posesti obravnavanje omejeno zgolj na ugotavljanje, ali je bil tožnik pred motilnim dejanjem posestnik stvari, ali je toženec storil očitano motilno ravnanje in s katerim je motil posest tožnika in ali je bilo toženčevo takšno ravnanje samovoljno in protipravno. Izrecno izključeno pa je obravnavanje tožnikove pravice do posesti, pravne podlage tožnikove posesti in poštenosti ali nepoštenosti posesti. Takšne omejitve v obravnavanju so posledica namena posestnega varstva, ki je v preprečitvi in sankcioniranju samovoljnega izvensodnega uveljavljanja zatrjevanih pravic in v ohranjanju posestnikove dejanske oblasti na stvari tako dolgo, dokler ne bo v sodnem sporu, ki bo temeljil na pravici, ugotovljeno resnično stanje pravic na stvari.

7. Glede na nedopustnost obravnavanja zakonitosti in dobrovernosti pravic tožnikov do posesti na predmetih posestnega varstva v tovrstnih sporih je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno neupoštevne zavrnilo toženčeve trditve in sklicevanja na nedopustnost nudenja posestnega varstva tožnikom zaradi tega, ker K. nima ustreznih dovoljenj za postavitev in predstavlja črno gradnjo, ker bi naj tožnika izvrševala vožnjo v nasprotju z občinskimi odloki, ki urejajo režim G. in ker bi naj bila v nasprotju s prepovedjo toženca. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno, s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 33. člena SPZ, zavrnilo kot neupoštevno tudi toženčevo ugovorno sklicevanje na odloke Občine X., s katerimi je ta določila območje in pravni režim G. in zaradi katerih toženčevo motilno ravnanje naj ne bi bilo prepovedano. Določba tretjega odstavka 33. člena SPZ določa, da posestnik nima posestnega varstva, če motenje ali odvzem motenja, torej toženčevo motilno ravnanje, temelji na zakonu. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti tega ne zatrjuje v pritožbenih trditvah, da mu katero od določil navedenih občinskih odlokov daje pooblastilo za opravo motilnih ravnanj. Zato pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo kot neutemeljen takšen njegov ugovor, ob tem pa je tudi glede na jasen zapis navedene zakonske določbe, pravilno pojasnilo, da bi lahko bila sicer upoštevna zgolj ravnanja toženca, če bi ta temeljila na zakonu. Obsežna pritožbena zatrjevanja o pravni zmotnosti takšnega razlogovanja in zaključkov sodišča prve stopnje se tako v celoti izkažejo kot neutemeljena. Že iz zgoraj izpostavljenega namena posestnega varstva in v zvezi s tem omejitve v obravnavanju v motenjskih postopkih, pa se izkažejo kot neutemeljena tudi vsa pritožbena razlogovanja in poudarjanja, zakaj sodišče tožnikom kot črnograditeljema in kršiteljema občinskih odlokov v konkretnem posestmotitvenem postopku posestnega varstva ne bi smelo nuditi.

8. Sodišče prve stopnje je zatrjevana toženčeva motilna ravnanja, v zvezi s katerima sta tožnika zahtevala posestno varstvo (glede na določila prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP) ugotovilo kot nesporna. Takšnih ugotovitev toženec pritožbeno niti ne izpodbija. Iz takšnih ugotovitev sodišča pa izhaja, da so motilna ravnanja toženca predstavljala toženčev odklop iz električnega in vodovodnega omrežja objekta - K. v posesti tožnikov na nepremičnini tožnice v začetku meseca avgusta 2019 in toženčevo onemogočitev prevoza z avtomobiloma tožnikoma 1. oziroma 5. 8. 2019 s tem, ko preko gramozne ceste na zahodnem delu parcele 912/19 k.o. R. postavljene zapornice, ki jo je sicer postavil preko ceste v začetku leta 2019, tožnikoma ni hotel več dvigniti in jima tako omogočiti vožnje po poti, ki v nadaljevanju vodi do K. in ki sta jo pred tem tožnika uporabljala in kar jima je na takšen način toženec omogočal od njegove postavitve zapornice do takrat. Res je subjektivni rok iz 32. člena SPZ za vložitev tožbe za posestno varstvo prekluziven, zato pa mora sodišče prve stopnje nanj paziti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 180. člena ZPP). Vendar že iz nespornih ugotovitev o času motilnih ravnanj in dejstva, da je bila tožba v predmetnem postopku vložena 28. 8. 2019, kar je znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 32. člena SPZ, izhaja pravočasnost tožbe in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je potek poti, katero sta preko nepremičnine toženca do K. uporabljala pred motilnim ravnanjem tožnika, to pa po trasi, kot sta jo zatrjevala tožnika, ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb tožnikov in prič F. G., D. R., F. H. in B. J. Sicer pa takšne ugotovitve smiselno potrjujejo tudi toženčeve trditve, da je z neodpiranjem zapornice hotel preprečiti vožnje tožnikov po trasi, po kateri je toženec nasprotoval vožnjam tožnikov in katere sta tožnika izvrševala kljub dogovoru s tožencem, da te poti ne bosta uporabljala. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem posestnem stanju tožnikov pred motilnim ravnanjem, ker sodišče prve stopnje izpovedb prič ni dokazno ocenilo v pravilnem časovnem okvirju in ker ni opravilo ogleda vozne poti tožnikov na kraju samem.

10. Ker je odločitev o tem, katere dokaze bo sodišče izvedlo, v domeni sodišča (drugi odstavek 213. člena ZPP), pa so neutemeljeni sicer določneje nekonkretizirani pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi, ker sodišče dokaza z ogledom ni izvedlo.

11. Na podlagi ugotovitve, da sta bila tožnika posestnika gramozne ceste, ki poteka po zahodnem delu parcele 912/19 in po določno opredeljenih nepremičninah toženca do K., stoječe na nepremičnini tožnice, toženec pa jima je s tem, ko jima z motilnima ravnanjema 1. oziroma 5. 8. 2019 ni hotel več dvigniti, torej odpreti zapornice in jima tako kot do tedaj, omogočiti vožnje po poti do njune nepremičnine, s tem odvzel posest, je sodišče prve stopnje v skladu (s 33. členom SPZ in) s 34. členom SPZ ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, da je toženec dolžan zapornico odstraniti oziroma jo odpreti, da bosta lahko tožnika ponovno, tako kot pred navedenima motilnima ravnanjema, izvrševala posest po trasi, po kateri sta pred motilnim ravnanjem dostopala do nepremičnine 912/6 k.o. R. Takšno naloženo ravnanje namreč omogoča izvrševanje posesti tožnikov, v katerem sta bila motena.

12. Toženec trditvam tožnikov, da je bila objektu K., ki je bil v njuni posesti, pred motilnim ravnanjem v začetku avgusta 2019 zagotovljena uporaba elektrike in vode preko električnega in vodovodnega omrežja, priključenega na omrežje toženca, ni nasprotoval oziroma jih prerekal. V zvezi s takšnimi trditvami je le zatrjeval, da je bila takšna uporaba in posest tožnikov nezakonita in z zlorabo zaupanja toženca, saj sta se tožnika na omrežje toženca priklopila brez njegovega dovoljenja oziroma soglasja oziroma ker stroškov uporabe elektrike in vode tožencu tudi nista plačevala. Zato sodišče prve stopnje posestnega stanja tožnikov v zvezi s tem zahtevanim posestnim varstvom, ni posebej ugotavljalo, ampak je sledilo trditvam tožnikov. V zvezi s toženčevim zatrjevanjem o zlorabi zaupanja pa je na podlagi skladnih izpovedb tožnikov, bivšega direktorja toženke E. K., priče D. L. in priče S. K., sicer člana nadzornega sveta toženca, ugotovilo, da je bil objekt K. priklopljen na električno in vodovodno omrežje toženca po predhodnem ustnem dogovoru in z dovoljenjem toženca, ki je priklopa sam tudi izvedel. Na podlagi izpovedbe priče S. K. pa je sodišče tudi ugotovilo, da je toženec odklop 1. 8. 2019 izvedel zaradi uveljavitve svojih lastninskih upravičenj, ker s tožnikom niso mogli doseči dogovora. Zato pa toženec s pritožbenimi očitki, da bi naj bivši direktor E. K. dovolil zgolj začasen preklop in da je v določeni fazi prišlo do odjemanja v nasprotju z zahtevami toženca, ne more omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev sodišča. 13. Na podlagi ugotovitev, da sta tožnika kot posestnika K. bila tudi posestnika vodovodnega in električnega omrežja po katerem je objekt dobival vodo in elektriko, z odklopom le-te pa sta bila tožnika v posesti objekta motena, je sodišče prve stopnje glede na določbo 33. člena SPZ, utemeljeno ugodilo tudi tožnikovima zahtevkoma v zvezi z njunim takšnim posestnim varstvom in tožencu pravilno (34. člen SPZ) naložilo ponoven priklop na omrežje.

14. Pritožbeni razlogi toženca zoper izpodbijano odločitev o glavni stvari se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni.

15. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki toženca v zvezi z odmero potrebnih pravdnih stroškov tožnikoma. Listine v spisu potrjujejo toženčeve trditve, da je sodišče prve stopnje predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zato pa so utemeljeni pritožbeni očitki, da stroški sestave predloga za izdajo začasne odredbe niso bili potrebni stroški, do povračila katerih bi bila tožnika upravičena kljub uspehu z glavnim zahtevkom. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca v tem delu ugodilo in po sodišču prve stopnje tožniku odmerjene potrebne pravdne stroške v znesku 2.521,55 EUR zmanjšalo za 112,00 EUR, kolikor znašajo neutemeljeno priznani stroški sestave predloga za začasno odredbo (150 točk OT oziroma upoštevajoč vrednost 1 točke OT 0,60 EUR, 90,00 EUR, 2 % materialni stroški od te nagrade 3 točke OT oziroma 1,8 EUR ter 22 % DDV v znesku 20,20 EUR). Utemeljeni pritožbi toženca v tem delu je tako pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Nadaljnjo pritožbo toženca je pritožbeno sodišče zaradi njene neutemeljenosti in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o glavni stvari in v nespremenjenem delu odločitve o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, tožnikoma pa mora povrniti njune potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški tožnikov znašajo 307,99 EUR in jih predstavljajo sestava odgovora na pritožbo 412,5 točke OT, 2 % materialni stroški 8,25 točke, skupaj tako 420,75 točk oziroma 252,45 EUR in 22 % DDV v znesku 55,54 EUR. Priglašene nagrade za posvet s stranko pritožbeno sodišče tožnikoma ni priznalo, saj je ta nagrada zajeta že v nagradi za odgovor na pritožbo. Plačila zamudnih obresti tožencu pritožbeno sodišče ni naložilo, ker plačila le-teh tožnika nista zahtevala.