Jedro

Tožba se v delu, ki se nanaša na razveljavitev razpisa za prosto delovno mesto podsekretarja v projektni enoti in da se toženi stranki naloži ponovna izvedba celotnega postopka, zavrže, saj za takšen zahtevek tožnika kot neizbranega kandidata ZDR ne predvideva sodnega varstva. V skladu z določbo petega odstavka 204. člena ZDR je neizbranemu kandidatu dopuščeno sodno varstvo le v primeru, če takšen kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Sodno varstvo lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 417,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Zoper navedeni sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Navaja, da je odločitev sodišča materialno pravno napačna, saj je sodišče dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, v posledici tega pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, ker naj bi bil zahtevek, s katerim zahteva odpravo izpodbijanih sklepov tožene stranke, prepozen. Tožnik je sklep komisije za pritožbe prejel dne 13. 12. 2008 in v skladu s poukom iz tega sklepa v odprtem roku vložil pravočasno tožbo na podlagi 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je vložil tožbo znotraj 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007 in nadalj.), v nadaljevanju pa je zmotno uporabilo 2. odstavek 25. člena ZJU, da tožnik navedenih sklepov v okviru prvotno postavljenega tožbenega zahtevka ni izpodbijal. To je storil šele z modifikacijo tožbenega zahtevka dne 6. 12. 2011, kar pomeni, da sodnega varstva v zvezi z odpravo navedenih sklepov ni uveljavljal v roku iz 2. odstavka 25. člena ZJU. Tožnik je že v zahtevi za varstvo pravic z dne 6. 10. 2008 zahteval, da ministrica razveljavi sklep o izbiri in naloži ponovno izpeljavo postopkov za zasedbo delovnega mesta ... skladno z ZJU in Uredbo o postopkih za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave. Ker tožena stranka kljub grobim kršitvam zakonov ni želela razveljaviti postopka za zasedbo delovnega mesta, je tožnik v odprtem roku s tožbo sodišču predlagal, da postopek za zasedbo delovnega mesta pri toženi stranki razveljavi ter toženi stranki naloži ponovno izvedbo celotnega postopka, s tem pa je zajeta tudi odprava vseh odločitev, ki so s tem vsebinsko povezne. Tožnik je v modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 6. 12. 2011 natančneje opredelil razveljavitev postopka za zasedbo delovnega mesta s sklepom tožene stranke z dne 3. 10. 2008 in sklepom komisije za pritožbe z dne 19. 11. 2008. Meni, da je skladno s 184. členom ZPP do začetka glavne obravnave dopolnil oziroma natančneje specificiral tožbo. Sodišče je tudi zavrglo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke. V tem delu je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbo 7. odstavka 6. člena ZDR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni izvedlo dokaznega postopka in vseh predlaganih dokazov. Tožnik je tudi vložil tožbo z dne 9. 1. 2009 zaradi kršitve prepovedi diskriminacije na delovnem mestu in zahteval ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke ter plačilo odškodnine in je bila tožba glede na navedeno za plačilo odškodnine pravočasna. Sodišče zmotno šteje, da je tožnik zamudil rok iz 5. odstavka 204. člena ZDR za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ker gre za denarni zahtevek, za katerega po ZDR ni predviden prekluzivni rok za vložitev tožbe, se delavec s takšnim zahtevkom lahko obrne neposredno na sodišče kadarkoli znotraj petletnega zastaralnega roka. Tožena stranka pa je tudi grobo kršila 28. člen ZDR, saj tožniku ni izročila sklepa o neizbiri in mu tako ni omogočila sodnega varstva zoper to odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sklepa, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sklepa ne nasprotujejo sami sebi in niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sklepa. Hkrati ni nasprotje med razlogi sklepa in listinami v spisu, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sklepa o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbo 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP) pa še dodaja: Sodno varstvo neizbranega kandidata v delovnih sporih ureja 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki v 5. odstavku določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Prepoved diskriminacije pri zaposlovanju ureja 6. člen ZDR, ki v takem primeru predvideva, da je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (7. odstavek 6. člena ZDR). To pomeni, da neizbrani kandidat v sodnem sporu lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek.

Tožnik je dne 12. 1. 2009 vložil tožbo kot neizbrani kandidat zaradi kršitve prepovedi diskriminacije na delovnem mestu in navedel, da se je prijavil na razpis za delovno mesto podsekretarja v projektni enoti v Sektorju za ... v Direktoratu za .... Dne 6. 10. 2008 je bil po neformalni poti seznanjen, da je tožena stranka postopek izbire kandidata že opravila ter da je izbrani kandidat že pričel z delom. Pri toženi stranki je vložil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja in Ministrstvo za ... je s sklepom z dne 3. 10. 2008 njegovo zahtevo zavrnilo, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, pa je s sklepom z dne 19. 11. 2008 odločitev o zahtevi za odpravo kršitev pravic spremenila tako, da je le-to kot nedovoljeno zavrgla. Tožnik je toženi stranki očital, da je celoten izbirni postopek izpeljala na podlagi napačnih predpisov in da ga ni pisno obvestila o neizboru. S tožbo je zato zahteval, da se postopek za zasedbo delovnega mesta pri toženi stranki razveljavi in da se toženi stranki naloži ponovna izvedba postopka. V modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 6. 12. 2011 pa je postavil zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklepa tožene stranke z dne 3. 10. 2008 in 19. 11. 2008 (1. točka primarnega zahteva in 1. točka podrednega zahtevka).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožbo z dne 12. 1. 2009 vložil v 30 dneh od prejema sklepa Komisije za pritožbe, torej pravočasno, vendar sklepov organa prve stopnje in Komisije za pritožbe s tožbo z dne 12. 1. 2009 ni izpodbijal. To je storil šele z modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 6. 12. 2011, kar pomeni, da sodnega varstva za odpravo navedenih dveh sklepov ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu (1. točka primarnega in 1. točka podrednega tožbenega zahtevka) zavrglo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pravočasnost tožbe v tem delu, češ da je bila zahteva za odpravo teh sklepov zajeta že v prvotno postavljeni zahtevi za razveljavitev celotnega postopka za zasedbo delovnega mesta. Tožnik v sodnem postopku ne more uveljavljati pravic le na splošno, mimo in brez izrecnega izpodbijanja odločb (z dne 3. 10. 2008 in 19. 11. 2008) (1). Ker je to storil šele po skoraj treh letih, je sodišče pravilno tožbo v tem delu zavrglo.

Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva tudi razveljavitev razpisa in da se toženi stranki naloži ponovna izvedbe celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo v tem delu (2. točka primarnega in 2. točka podrednega tožbenega zahtevka) zavrglo, saj za obravnavani tožbeni zahtevek ZDR ne predvideva sodnega varstva (2). Glede na navedeno je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo ta del tožnikove tožbe pravilen, saj za postavljen zahtevek zakon sodnega varstva ne predvideva.

V skladu z določbo 5. odstavka 204. člena ZDR je neizbranemu kandidatu dopuščeno sodno varstvo le v primeru, če takšen kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Sodno varstvo lahko neizbrani kandidat uveljavlja neposredno pred sodiščem v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca. Nadalje so v določbi 6. člena ZDR natančno opredeljena posamezna diskriminatorna ravnanja. Tožnik navaja, da mu je nastala škoda zaradi neizbire, ki je bila posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke, škodo, povračilo katere zahteva od tožene stranke, pa je opredelil kot razliko med plačo izbranega delavca in plačo, ki jo prejema (3. točka primarnega zahtevka) oziroma v višini tromesečne bruto plače delovnega mesta, za katerega se je potegoval (3. točka podrednega zahtevka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zamudil prekluzivni rok iz 5. odstavka 204. člena ZDR za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Tožnik je zatrjeval, da ga tožena stranka o neizboru ni obvestila oziroma mu ni vročila pisnega sklepa o neizbiri, tožena stranka pa je trdila nasprotno in sicer da mu je posredovala z navadno pisemsko pošiljko sporočilo o neizbiri dne 28. 7. 2008. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik šele dne 6. 10. 2008 neformalno, preko osebnih zvez zvedel, da je že opravljen postopek izbire in da je izbrani kandidat že pričel z delom in je tega dne na toženo stranko naslovil zahtevek za odpravo kršitev. Ker se je tožnik šele dne 6. 10. 2008 seznanil, da v razpisnem postopku ni bil izbran, je šele s tem dnem začel teči 30 dnevni rok iz 5. odstavka 204. člena ZDR. Glede na to, da je tožnik odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije v tožbi uveljavljal šele dne 12. 1. 2009, torej po izteku 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 204. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno ta del tožbe (3. točka primarnega in 3. točka podrednega tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljal z modifikacijo tožbenega zahtevka šele dne 6. 12. 2011), zavrglo.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je odškodninski zahtevek uveljavljal pravočasno, saj je že v predhodnih zahtevah naslovljenih na toženo stranko opozarjal na diskriminacijo. Iz 5. odstavka 204. člena ZDR izhaja, da mora odškodninsko odgovornost delodajalca neizbrani kandidat uveljavljati v zakonskem roku (30 dni) direktno pred sodiščem, torej ne da bi pred tem pri delodajalcu uveljavljal kakršnokoli predhodno varstvo. Tožnik je v času prijave na razpis in izvedbe izbirnega postopka za delovno mesto podsekretarja v projektni enoti v Sektorju za vseživljenjsko učenje in štipendiranje v Direktoratu za ..., št. ... pri toženi stranki sicer bil v delovnem razmerju, vendar je bil zaposlen na delovnem mestu višji svetovalec III. V konkretnem primeru je šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in sicer za čas trajanja projekta. Tretji odstavek 70. člena ZJU določa, da se v primerih iz 2. 3. in 4. točke 1. odstavka 68. člena ZJU delovno razmerje sklene po postopku, kot ga določa zakon, ki ureja delovna razmerja. V konkretnem primeru je šlo za projektno delo, torej za primer 3. točke 1. odstavka 68. člena ZJU, to je za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja, kar pomeni, da gre za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (IX. poglavje, ki ureja delovno razmerje za določen čas), zato se postopek sklenitve le-tega uporablja z ZDR. Tožnik je bil tako glede razpisanega delovnega mesta, ki se je sklenilo (za čas opravljanja projekta) za določen čas, v razmerju do delodajalca kot kandidat, zato se pravočasnost uveljavljanja sodnega varstva presoja po 5. odstavku 204. člena ZDR, kakor je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da pri tožbi neizbranega kandidata po ZDR ni predviden prekuzivni rok za vložitev tožbe, ampak se delavec s takšnim zahtevkom lahko obrne neposredno na sodišče znotraj petletnega zastaralnega roka. Pritožba zmotno izenačuje denarni zahtevek iz delovnega razmerja s pravico neizbranega kandidata, ki lahko sodno varstvo uveljavlja le v primeru, če meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije in v sodnem sporu lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek v prekluzivnem roku (5. odstavek 204. člena ZDR). Sodnega varstva neizbranega kandidata pa ni mogoče primerjati z zastaranjem denarnih zahtevkom, kar ureja 206. člen ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena v zvezi z 366. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010. (2) Enako stališče je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 156/2010, Pdp 622/2009, Pdp 493/2004 in Pdp 1235/2003.