Jedro

Dokazane morajo biti vse predpostavke odškodninske odgovornosti, da je mogoče dosoditi odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 442,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da le objektivno dejstvo predolgega sodnega postopka ne zadošča za pravico do odškodnine, pač pa mora tožnik dokazati, da je zaradi tega trpel duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru duševne bolečine tožnika niso dokazane.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Kot bistveno navaja: Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 5. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Upoštevati je treba odločbo Ustavnega sodišča Up - 275/97 z dne 16.7.1998. Država bi morala zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva. Bistveni del te pravice je sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna. Upoštevajo naj se odločbe Ustavnega sodišča RS in sodbe Evropskega sodišča v sodbi Lukenda. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Tudi v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. V konkretnem primeru je nerelevantno, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja in višine pravno priznane škode. Tožniku pripada odškodnina neposredno na podlagi Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah, torej je pri odmeri višine odškodnine treba upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker pa je sodišče prve stopnje kljub temu ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti, pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožniku ni nastala škoda. Iz tožnikovega zaslišanja je mogoče povzeti, da je trpel duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju s tožnikovo izpovedjo. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožnikovega podrejenega zahtevka, ki ga je podal v vlogi 27.5.2008. Uveljavlja kršitev ustavnih pravic, kajti sodišče prve stopnje pogojuje veljavnost Ustave z obstojem zakona. V konkretnem primeru pride v poštev neposredna uporaba Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sicer pa pooblaščenec tožeče stranke takšne sodbe pozdravlja, saj jih bo z velikim veseljem predložil v dokaz Evropskemu sodišču, ki prav gotovo ne bo pokazalo nikakršnega razumevanja za takšno stališče, ki derogira Evropsko konvencijo o človekovih pravicah na raven neuporabnega lista papirja. Vprašljiva je torej le še višina odškodnine. Evropsko sodišče za tako dolge postopke prisoja odškodnino med 3.000 in 4.000,00 EUR. V nadaljevanju se nato tožnik sklicuje na primere iz sodne prakse v zvezi z višino odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Teh razlogov zato ni treba ponavljati, pač pa je treba odgovoriti na pritožbene trditve.

Prvi sklop pritožbenih trditev se nanaša na vprašanje objektivne odgovornosti Republike Slovenije zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, v zvezi s tem pa na vprašanje neposredne uporabe Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožba tudi trdi, da sodba o tem nima razlogov. Vendar to ne drži, saj je sodišče prve stopnje o tem vprašanju zapisalo izčrpne razloge v obrazložitvi sodbe na list. št. 55, 56 in 57, zato teh razlogov ni treba ponavljati, kajti z njimi je že sodišče prve stopnje odgovorilo na navedene pritožbene trditve. Tudi s temi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Tudi to ne drži, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožnikovega podrejenega zahtevka. O tem ima sodba razloge v obrazložitvi sodbe na list. št. 53. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ne gre za poseben zahtevek, pač pa za zahtevek, ki je vključen v primarnega.

Iz razlogov, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje, je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti po 179. členu Obligacijskega zakonika - OZ, pravilno pa je tudi ugotovilo, da tožniku ni nastala škoda v obliki duševnega trpljenja zaradi postopka, ki naj bi bil predolgo trajal. Dejanske ugotovite sodišča prve stopnje povsem jasno in prepričljivo kažejo, da duševno trpljenje ni dokazano, saj je tožnik kot laik čutil le, da predolgo traja stečajni postopek, za poseben postopek pred Sodiščem združenega dela v zvezi s prerekano terjatvijo pa niti ni vedel. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ne sprejema obširnih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na dokazno oceno in s katerimi skuša pritožba vzbuditi dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem tožnikovega duševnega trpljenja. Končno je mogoče reči, da se je do tega vprašanja opredelila tudi že sodna praksa (glej sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4696/2007 z dne 12.3.2008 in II Cp 5167/2007 z dne 16.1.2008, podobno pa tudi sodba VS RS II Ips 35/98 z dne 13.1.1999). Sodbe, na katere se sklicuje pritožba (stran 7. pritožbe, list št. 64), se nanašajo na višino odškodnine, ne pa na vprašanje, ki je sporno v danes obravnavani zadevi.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.