Jedro

Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da je plačilo prispevka v rezervni sklad zakonsko določeno in se je etažni lastnik tudi ne more razbremeniti na način, da v obnovo skupnega dela stavbe vloži svoja sredstva, saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča (41. - 47. člen Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1). Vendar pa, kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni zadevi, je tožeča stranka upravičena za izterjavo vplačil v rezervni sklad le, če zahteva njihovo plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo, slednjega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48786/2015-2 z dne 24. 4. 2015 se razveljavi še za znesek 2.568,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje in plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 dalje do plačila in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 471,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 424,20 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi VL 48786/2015 z dne 24. 4. 2015 vzdržalo v veljavi za plačilo 2.568,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila in glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je v II. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 165,20 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je kršilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, saj le-ta ni založila zneska za toženo stranko iz lastnih sredstev, ampak iz sredstev rezervnega sklada. Skladno z določilom 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ta sredstva pa vodi upravnik na posebnem računu. Tožeča stranka ni zahtevala plačila na poseben račun to je račun etažnih lastnikov, temveč je zahtevala plačilo na svoj poslovni račun, kot izhaja iz predloga za izvršbo, kjer je naveden lastnik računa Stanovanjska zadruga Smreka. Iz navedb tožeče stranke namreč izhaja, da je znesek bil plačan iz mesečnih prilivov rezervnega sklada, ki se je zaradi obnove strehe povečal oziroma zvišal za 400 %. Sicer pa mora sodišče prve stopnje na legitimacijo paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je ugovarjala tudi teku zamudnih obresti in zastaranje terjatve, ker računa s strani tožeče stranke ni prejela in ker gre za terjatev do rezervnega sklada. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka in stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni ugotovilo, sodba je razumljiva in se jo da preizkusiti tako da zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev in v posledici slednjega zmotno uporabilo materialno pravo (4. in 5. točka 358. člena ZPP).

6. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka upravnik stavbe v kateri, so se lastniki stanovanj dogovorili za 400 % povečanje vplačila v rezervni sklad iz katerega se bo poravnala obnova (popravilo) strehe. Tožeča stranka, ki je nastopala v razmerju do izvajalca del kot naročnik in plačnik je nastale stroške poravnala avansno v znesku 16.275,00 EUR dne 15. 1. 2013 in v znesku 3.054,28 EUR dne 15. 3. 2013. Prav tako se je z etažnimi lastniki dogovorila, da bo za plačani znesek bremenila sredstva rezervnega sklada. Tožena stranka se je zavezala stroške vplačila v rezervni sklad poravnati v enkratnem znesku, zato ji je tožeča stranka stornirala mesečne obveznosti, kar izhaja iz kartice rezervnega sklada za toženo stranko (priloga A9) in elektronskih sporočil pravdnih strank (priloga B3 z dne 17. in 18. september 2012) iz katerih izhaja, dogovarjanje pravdnih strank glede vplačila v rezervni sklad.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišča prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožeča stranka plačala stroške obnove strehe iz lastnih sredstev. Tožeča stranka je namreč že v tožbi zatrjevala, da so se vzdrževanje oziroma obnova stavbe poplačevala iz mesečnih prilivov rezervnega sklada stavbe. Na podlagi ugotovljenega in zapisanega v izpodbijani sodbi in sicer, da je bilo dogovorjeno z etažnimi lastniki, da se bodo za plačane zneske bremenila sredstva rezervnega sklada (11. točka izpodbijane sodbe) je tako sodišče druge stopnje zaključilo, da je sredstva za obnovo strehe tožeča stranka poravnala iz sredstev rezervnega sklada in ne iz lastnih sredstev.

8. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016 že zavzelo stališče, da je upravnik aktivno legitimiran za izterjavo vplačil v rezervni sklad v kolikor zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo. V obravnavani zadevi pa temu nesporno ni tako, saj tožeča stranka vtožuje plačilo zneska na svoj račun.

9. Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da je plačilo prispevka v rezervni sklad zakonsko določeno in se je etažni lastnik tudi ne more razbremeniti na način, da v obnovo skupnega dela stavbe vloži svoja sredstva, saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča (41. - 47. člen Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1). Nesporno je, da je tožeča stranka toženi stranki stornirala mesečna vplačila, ki bi jih le ta morala plačevati v rezervni sklad in ji je izdala končni račun za njena plačila. Vendar pa, kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni zadevi, je tožeča stranka upravičena za izterjavo vplačil v rezervni sklad le, če zahteva njihovo plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva vodijo, slednjega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, iz vpogleda v predlog za izvršbo pa izhaja, da je račun na katerega zahteva sedaj plačilo v tožbi enak računu na katerega je terjala plačilo, tako stroškov upravljanja kot tudi stroškov plačila v sedaj vtoževani višini, to je na njen TRR račun.

10. Glede na obrazloženo je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, in sicer 119. člena SPZ in 41. - 47. člena SZ-1 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. in 5. točka 358. člena ZPP).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je zahtevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožena stranka je s svojim ugovorom v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti nastale pravdne stroške, katere je sodišča druge stopnje odmerilo v skladu s 165. členom, 154. členom in 155. členom ZPP, v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT).

12. Sodišče druge stopnje je toženi stranki za postopek na prvi stopnji priznalo nagrado za za pripravljalno vlogo z dne 8. 9. 2016 v skladu s tar. št. 19/1 300 točk, za obravnavo 16. 12. 2016 300 točk (tar. št. 20/1 OT) in urnino 50 točk v skladu s 6. členom OT ter za obravnavo dne 17. 3. 2017 150 točk (tar. št. 20/2 OT), materialne stroške v višini 2 % oz. 16 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve zanaša 471,00 EUR.

13. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso za pritožbo v višini 210,00 EUR, nagrado po tar. št. 21/1 OT v višini 275 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR 424,20 EUR kot izhaja iz II. točke izreka.

14. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od zneska priznanih stroškov tožene stranke je v skladu z določili 299. in 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 1. 2006, saj je zakonsko določen rok za povrnitev stroškov (po četrtem odstavku 458. člena v zvezi s 313. členom ZPP) tudi rok za izpolnitev obveznosti po določilu prvega odstavka 299. člena OZ, z iztekom katerega pride dolžnik v zamudo.