Up-492/02 - 4

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 186/2001 z dne 11. 6. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1616/2000 z dne 12. 4. 2001 in sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 423/99 z dne 15. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu in posledično za reintegracijo in reparacijo. Višje sodišče je takšno sodbo potrdilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo. Postavilo se je na stališče, da pri izbiri ukrepov za preprečitev oziroma omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja na podlagi določb prvega odstavka 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR90) in 36.a člena ZDR90 ni prišlo do neenakega obravnavanja pritožnika s presežnimi delavci, katerih dejanski in pravni položaj je bil enak njegovemu. Formalne pomanjkljivosti pri izvedbi postopka razreševanja presežnih delavcev pa na zakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja pritožnika ne morejo vplivati.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper sodbi obeh nižjih sodišč, ki sta odločali v sporu, vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitvi 14. in 22. člena Ustave.

Navaja, da je delodajalec s tem, ko ni sprejel programa razreševanja presežnih delavcev, zavestno kršil 35. člen ZDR90 in izigral institut presežnih delavcev. Meni, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito in neenakopravno v primerjavi z drugimi presežnimi delavci, ki so vsi dobili službe. Navaja tudi, da ni nikoli zavrnil ponujenega dela, da so v podjetju tudi po ukinitvi komercialnega sektorja še naprej zaposlovali in da mu ni bila zagotovljena nobena izmed pravic, ki jih je tožena stranka zagotovila drugim presežnimi delavcem. Sodiščem očita tudi, da so se oprla zgolj na pričanje direktorja, ki je bil zainteresiran za zmago tožene stranke, in da niso upoštevala dokaznih predlogov pritožnika.

B.

3.Z navedbami, da je odločitev sodišč nezakonita in da je delodajalec izigral določbe zakona o trajno presežnih delavcih, očita pritožnik sodiščem zmotno uporabo materialnega prava.

4.Takšni očitki pa sami po sebi ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanih sodnih odločbah ni. Stališču Vrhovnega sodišča, da formalne pomanjkljivosti pri izvedbi postopka razreševanja presežnih delavcev (izvedba ukrepov za preprečitev oziroma omilitev posledic prenehanja delovnega razmerja pred sprejetjem programa) ne morejo vplivati na zakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja, izdanih v tem postopku, če so bili pri zagotavljanju omenjenih ukrepov vsi delavci obravnavani enakopravno, namreč ni mogoče očitati nesprejemljivosti z vidika kakšne izmed človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa temu stališču ni mogoče očitati, da bi bilo tako očitno napačno, da bi ga lahko označili za arbitrarno.

5.Z navedbami, da mu ni bila zagotovljena nobena izmed pravic, ki jih je tožena stranka zagotovila drugim presežnimi delavcem, da so vsi drugi delavci dobili službe, da ni nikoli zavrnil ponujenega dela, da so v podjetju tudi po ukinitvi komercialnega sektorja še naprej zaposlovali in da so se sodišča oprla zgolj na pričanje direktorja, nasprotuje pritožnik ugotovitvam sodišč glede dejanskega stanja. V zvezi s tem pa lahko Ustavno sodišče praviloma ugotavlja le, ali so bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Takšnih kršitev pritožnik ni izkazal.

Ustavnopravno relevanten bi lahko bil morda le njegov očitek, da sodišča niso upoštevala njegovih dokaznih predlogov. Iz 22. člena Ustave izhaja namreč tudi pravica pritožnika, da sodišču predlaga izvedbo dokazov. Vendar pa zgolj pavšalnega očitka pritožnika, da te možnosti ni imel, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati.

Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan