Jedro

S potekom pritožbenega roka je sodba pravnomočna, zato sodišče ne sme zavrniti predloga tožeče stranke za potrdilo pravnomočnosti sodbe, čeprav ima pomisleke glede popolnosti naziva tožeče stranke, na katero se sodba glasi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 137,70 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu odločilo, da se predlog tožeče stranke za ugotovitev pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr.št. P 426/2007 z dne 22.1.2008 zavrne. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je bila sodba po vročitvi vrnjena sodišču z dopisom, da je KK K T Nm, kateremu je bila sodba vročena, druga pravna oseba in ne tožena stranka. Sodišče je napravilo poizvedbe in ugotovilo, da je bil KK K Nm, z naslovom K d 2, Nm, dne 19.11.2007 izbrisan iz registra društev. Ker tožena stranka ni več obstajala že ob vročitvi sodbe (29.11.2007), in ker toženi stranki sodne odločbe niso bile vročene, je predlog tožnika za potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti v smislu 42/2.člena ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju) zavrnilo kot neutemeljenega.

Tožeča stranka izpodbija ta sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odstavku 338.člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da napaka pri zapisu imena stranke ne more povzročiti napake, ki bi imela za posledico bistveno kršitev postopka, ko ni sporno, kdo so stranke postopka. Tožena stranka je v predmetnem postopku označena zadostno za njeno identifikacijo. Tožeča stranka je nedvoumno kot naslov tožene stranke navedla Š u 112. Tožbi je bila priložena Pogodba o medsebojnih obveznostih in dolžnostih z dne 25.6.2004, ki jo je sodišče imelo na vpogled kot listinski dokaz in iz katere izhaja, da gre za KK K-T Nm, s sedežem Š 112, x N m z identifikacijsko številko ....... in ne za društvo KK K Nm na naslovu K d 2 z identifikacijsko številko za DDV ....... Dopis odvetnika tožene stranke, da gre za povsem drugo pravno osebo, po tem, ko je bila sodba pravilno vročena toženi stranki, je zavajanje. Ker je sodišče izdalo sodbo, bi moralo šteti, da je bila vročitev pravilno opravljena in ker pritožba v roku ni bila vložena, bi moralo potrditi pravnomočnost in izvršljivost sodbe. Zaradi tako sporne odločitve sodišča, ki je izdalo izpodbijani sklep, za tožečo stranko obstaja dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika, zato tožeča stranka predlaga, da se zadeva v primeru razveljavitve odstopi novemu sodniku.

Pritožba je utemeljena.

Določba 1. in 2.odstavka 319.člena ZPP določa, da sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, v kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Pravnomočnost sodbe je torej dejstvo, ki nastopi samo po sebi, če se v pritožbenem roku nobena od strank ne pritoži. V predmetnem postopku je bila sodba obema strankama vročena dne 29.1.2008, kot izhaja iz podpisanih vročilnic, pripetih na listovni številki 13 spisa. Vročitev je bila s tem pravilno opravljena. Zmotna so navajanja pooblaščencev KK K T Nm v njunem dopisu z dne18.2.2008, da je bila zamudna sodba P 426/2007 z dne 22.1.2008 po pomoti vročena KK K T Nm, ki ni stranka postopka. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam tožeče stranke, da v predmetnem postopku ni moglo biti sporno, kdo je tožena stranka. Glede na vse podatke iz Pogodbe o medsebojnih obveznostih in dolžnostih z dne 25.6.2004, ki je bila priložena tožbi, je bila tožena stranka dovolj določno opredeljena. Res je sicer, da je bila tožba vročena toženi stranki na nadomesten način, vendar sodišče druge stopnje zaključuje, da je bila taka vročitev pravilno opravljena. Čeprav je bilo ime društva zapisano kot ''KK K'', Š 112, Novo mesto in ne ''KK K T Nm'', Š 112, Nm, se je vročalo vedno na pravilnem naslovu, kjer ima sedež tožena stranka in je hkrati tudi edini k. klub s sedežem na tem naslovu. Po presoji pritožbenega sodišča nepopoln zapis imena društva v izreku sodbe P 426/2007 z dne 22.1.2008 ne predstavlja tako predrugačenega imena stranke, da bi tožena stranka lahko trdila, da se sodba ne nanaša nanjo, pač na drugo osebo. V času izdaje sodbe je bilo edino društvo s podobnim imenom, to je ''KK K Nm'', namreč že več kot eno leto izbrisano iz registra društev UE Novo mesto. To društvo tudi nikoli ni imelo sedeža na Ši 112. Sodišče druge stopnje so v prepričanju, da je tožena stranka gotovo vedela, da je lahko samo ona stranka postopka P 426/2007, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, dodatno utrdila tudi nekatera dejstva, ki izhajajo iz spisa. KK K T Nm se pogosto sam predstavlja s skrajšanim imenom ''KK K'', na katerega so se glasila tudi vsa sodna pisanja. S tem skrajšanim imenom nastopa celo v Pogodbi o medsebojnih obveznostih in dolžnostih, iz katere izhaja terjatev, ki je predmet zamudne sodbe opr. št. P 426/2007 z dne 22.1.2008. V tej pogodbi je na mestu podpisa, na zadnji strani skrajno spodaj levo zapisano ''za KK K predsednik MK''. Navsezadnje se tudi zamudna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 246/2006 z dne 15.2.2007, s katero je bila tožena stranka (ki je ista kot v tem postopku), obsojena na plačilo zneska, ki prav tako izvira iz Pogodbe o medsebojnih obveznostih, ki je predmet tudi tega postopka, glasi na KK K, Š 112, Nm. V postopku P 246/2006 ni bilo sporno, da gre za toženo stranko KK K - T, Š 112, Nm. Po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 246/2006 z dne 15.2.2007 je tožena stranka svojo obveznost tudi izpolnila.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila zamudna sodba P 426/2007 z dne 22.1.2008 pravilno izdana in vročena strankama dne 29.1.2008. Za pritožbo zoper zamudno sodbo zakon ne predpisuje posebnega roka za pritožbo. Petnajstdnevni pritožbeni rok je potekel dne 13.2.2008. Ker do tega dne nobena od strank ni podala pritožbe zoper sodbo, je sodba postala pravnomočna, saj je ni mogoče več izpodbijati s pritožbo.

Določba 2.odstavka 42.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZIZ) določa, da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je o terjatvi odločal na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje bi torej moralo, po tem, ko je sodba postala pravnomočna, stranki na njeno prošnjo dati potrdilo o izvršljivosti. Sodišče druge stopnje meni, da ni nikakršne pravne podlage za to, da je sodišče prve stopnje potrditev pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe P 426/2007 zavrnilo. Izpodbijani sklep je sklep, ki ni predviden z zakonom, hkrati pa posega v pravice tožeče stranke in je v nasprotju z določbami o pravnomočnosti odločb po ZPP in določbami o potrdilu o izvršljivosti po 2.odstavku 42.člena ZIZ, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Na podlagi 1.odstavka 320.člena ZPP je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je sodba razglašena, če ni razglašena pa, ko je odpravljena, zato eventualnih napak ali dvomov sodišča v pravilnost lastne odločitve ni mogoče več odpravljati.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3.točke 1.odstavka 365.člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo tožeči stranki izdati zahtevano potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe P 426/2007 z dne 22.1.2009. Na podlagi 2.odstavka 165.člena je sodišče druge stopnje odločalo tudi o stroških postopka, ki so nastali v zvezi s to pritožbo. V pravnomočno končanem postopku P 426/2007 tožeča stranka povrnitve stroškov ni zahtevala. Stroške postopka s pritožbo je, skladno z določbo 1.odstavka 154.člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, dolžna nositi tožena stranka. Sodišče je priznalo stranki potrebne stroške, ki jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, ni pa ji priznalo povišanja stroškov za znesek DDV-ja, ker ni izkazano, da je pooblaščena odvetniška pisarna zavezana za njegovo plačilo. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov v višini 300 odvetniških točk, kar znaša 137,70 EUR. Tožena stranka je dolžna te stroške povrniti tožeči v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.