Jedro

Ker je tožnik ugovarjal višini deležev, je bil v nepravdnem postopku za razdružitev predmetne nepremičnine s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani napoten na pravdo za ugotovitev, da njegov delež na skupnem premoženju, nepremičnini, znaša več kot ½. Da je njegov delež večji kot ½, v pravdi ni uspel dokazati. Ker torej v pravdi ni uspel, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je uspel z 60%, materialnopravno zmotna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o stroških postopka (točka III. izreka prvostopenjske odločbe) spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.557,86 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku petnajstih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 133,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da znaša delež pravdnih strank (bivših zakoncev), na trosobnem stanovanju ID znak 000 za vsakega 50%, višji tožbeni zahtevek (da znaša tožnikov delež na stanovanju 85%) pa zavrnilo. V točki III. izreka sodbe je toženi stranki naložilo v plačilo 730,61 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 1.557,86 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadki ter toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške. Zgrešen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka uspela v pravdi s 60%. Pravilna presoja relevantnih okoliščin in pravilna uporaba določb 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) napotuje na zaključek, da je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, zato ji mora povrniti vse pravdne stroške. Tožnik je v nepravdnem postopku za delitev solastne (skupne) nepremičnine, katere solastnika sta vsak do ½, ugovarjal, da je njegov delež na nepremičnini večji od v zemljiški knjigi vpisanega. Zato ga je nepravdno sodišče napotilo na to pravdo. Tožnik je v tem postopku zatrjeval in dokazoval večji delež od zakonsko domnevanega in zemljiškoknjižno izkazanega polovičnega deleža. Pri tem ni bil uspešen. Zato mora skladno s 154. v zvezi s 155. členom ZPP nositi stroške postopka. Ugotovitev sodišča, da je tožnik uspel s 60%, je v nasprotju s siceršnjimi razlogi sodbe in listinami v spisu – zemljiškoknjižnimi izpiski za predmetno nepremičnino. Sprašuje se zakaj bi morala tožniku povrniti stroške postopka, če pa ni uspel niti deloma dokazati višjega deleža na nepremičnini od zemljiškoknjižno izkazanega.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi 154. člena ZPP, ki predstavlja relevantno materialno pravo za izpodbijano stroškovno odločitev. Pravdni stranki sta v zemljiško knjigo vpisana kot solastnika vsak do ½ stanovanja, ki je sicer skupno premoženje pravdnih strank. Da gre za skupno premoženje je nesporno. Skladno z 59. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka in mora zakonec, ki meni, da mu pripada večji delež, to uveljavljati s tožbo. Tako tožbo je vložil tožnik. Zatrjeval je, da je njegov delež večji od zakonsko domnevanega in v zemljiško knjigo vpisanega. Sodišče pa je ugotovilo, da znaša njegov delež 50%. Torej tožnik v pravdi ni uspel, saj je stanje povsem enako, kot če tožbe ne bi vložil. Uspela je tožeka, saj je pravnomočno razsojeno, da imata pravdni stranki na stanovanju vsaka tak delež, kot je toženka zatrjevala v predlogu za delitev solastnine. Ker je tožnik ugovarjal višini deležev, je bil v nepravdnem postopku za razdružitev predmetne nepremičnine s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 166/1012 z dne 13. 9. 2012 napoten na pravdo za ugotovitev, da njegov delež na skupnem premoženju, nepremičnini ID znak 000 znaša več kot ½. Da je njegov delež večji kot ½ v pravdi ni uspel dokazati. Ker torej v pravdi ni uspel, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je uspel z 60%, materialnopravno zmotna.

6. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano stroškovno odločitev (III. točko izreka prvostopenjske sodbe) spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti vse njene potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora namreč skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške. Prvostopenjsko sodišče jih je odmerilo na 1.557,86 EUR. Sama odmera stroškov ni izpodbijana. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da so stroški odmerjeni materialnopravno pravilno, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Natančnejša specifikacija je razvidna iz list. št. 29 spisa.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji mora tožnik povrniti tudi potrebne pritožbene stroške (prvi dostavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Ker gre za pritožbo zoper stroškovno odločitev, ne pa glavno stvar, je nagrado za pritožbo odmerilo po tar. št. 3220. Skupaj znesejo potrebni stroški tožničine pritožbe 133,00 EUR, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na koncu pritožbe (list. št. 151 C spisa).

8. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo petnajstdnevni rok za plačilo stroškov postopka. V kolikor jih tožnik v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).