Jedro

Tožena stranka dejansko ni niti poskušala storiti ničesar, da bi tožnika seznanila s samim postopkom izredne odpovedi, čeprav bi to dejansko lahko storila. Ker tožena stranka tožniku ni vročila ne vabila na zagovor (s čimer mu je kršila pravico do zagovora) ne izredne odpovedi in je ravnala tudi v nasprotju s petim odstavkom 88. člena ZDR-1 (vročanje z objavo na oglasno desko), je sodišče prve stopnje izredno odpoved utemeljeno razveljavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2017 nezakonita in jo razveljavilo (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 3. 1. 2017, temveč je trajalo do vključno 5. 3. 2017 in z dne 5. 3. 2017 razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 5. 10. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 4. 1. 2017 do vključno 5. 3. 2017 obračunati nadomestilo plače (upoštevaje, da je bil tožnik v bolniškem staležu) in nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal (po 4 ure dnevno od 20. 2. 2017 do vključno 5. 3. 2017), od te plačati zanj vse prispevke in davke ter nato tožniku izplačati pripadajoče neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 2.356,50 EUR bruto, zanj odvesti davek ter mu nato izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (predvsem 8. in 15. točke 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo za sodišče sporno vročanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter prehodno vabilo na zagovor ter vprašanje, ali je in na kakšen način je tožnik toženo stranko seznanil z novim naslovom bivališča. Ocenjuje, da je izpolnila vse zahteve, ki jih za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpisuje zakon. Nasprotuje oceni sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker tožniku ne izredna odpoved ne vabilo na zagovor pred podajo izredne odpovedi nista bila vročena. Zatrjuje, da je bilo oboje vročeno tožniku. Glede na to, da je bil tožnik v bolniškem staležu in osebna vročitev v prostorih tožene stranke ni bila mogoča, sta mu bili pisanji vročani skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnik toženi stranki drugega naslova bivališča ni sporočil. Tako obe pisanji tožniku, kljub pravilnemu in zakonsko določenemu načinu vročanja, nista bili vročeni zaradi kršitve dolžnosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi, torej zaradi razlogov na strani tožnika. Meni, da je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo v celoti prezrlo oziroma tega pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Tožena stranka je obe sporni pisanji vročala na enega od načinov, ki jih za vročitev predvideva 88. člen ZDR-1, zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na vročanje pisanj z objavo na oglasni deski, saj tožnik z njima ne bi bil seznanjen, ker ga od dneva, ko se je s svojo družino odselil iz naslova A., B., k toženki ni bilo več. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki verjame tožniku, da je ta direktorja tožene stranke seznanil z novim naslovom prebivanja, čeprav je tožena stranka skozi celoten postopek to vztrajno zanikala. Noben predpis namreč delodajalcu ne nalaga obveznosti, da se mora zanimati za naslov delavca, če mu ga ta ne sporoči. Prav nasprotno je zakonska dolžnost delavca, da delodajalca s tem podatkom seznani. Ne strinja se s sklicevanjem sodišča na listine, iz katerih naj bi bil razviden nov naslov tožnika, saj je v odločbah ZZZS ta naveden povsem na dnu odločbe, kjer je navedeno, komu se odločba vroča, pri čemer gre za besedilo, ki ga povprečno skrbna oseba ne gleda in ne bere, ker za odločanje o pravicah in obveznostih ni pomembno. Tako meni, da ni pravilen zaključek sodišča, da je bila tožena stranka nedvomno seznanjena z novim naslovom tožnika. Uveljavlja tudi kršitev ustavno zajamčene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker je bilo mogoče skozi celoten postopek občutiti pristranskost sodišča prve stopnje in njegovo naklonjenost tožniku, ki se je kazala skozi različna dejanja. Meni tudi, da je višina dosojenega povračila določena previsoko, saj se je tožnik že manj kot mesec dni po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlil drugje in tudi tako njegov izpad dohodka ni bil takšen, ki bi opravičeval nadomestilo v takšnem obsegu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in ugotovi, da je izredna odpoved tožene stranke in celoten postopek izredne odpovedi zakonit, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišču kot dokaz predložil svoje bolniške liste, ki so bili izdani na mesečni ravni in ni bilo dvoma, da jih je v resnici redno dvigoval pri osebnem zdravniku, prav tako je povedal, da le-teh delodajalcu ni posredoval s priporočeno pošto, temveč z navadno pošto, posledično zato ni mogel predložiti materialnih dokazov. Navaja, da je toženec sicer res zatrjeval, da mu je zaradi tega, ker ni vedel, ali se bo tožnik dne 3. 1. 2017 pojavil na delovnem mestu, nastala škoda, saj se mu je porušila organizacija dela, vendar je nasprotno izpovedala njegova partnerka C.C. in sicer, da so že 2. ali 3. 1. 2017 namesto tožnika zaposlili novega delavca (torej prvi dan, ko naj bi toženec domnevno pričakoval tožnika na delu). Glede višine denarnega povračila pa meni, da predstavlja ta znesek odmeno za nezakonito prekinjeno delovno razmerje, katerega ni več mogoče nadaljevati, zato zagotovo ni previsok. Tožnik se je znašel v nezavidljivi situaciji, ko je brez lastne želje ostal brez zaposlitve, nesposoben za delo, hkrati pa je moral edini preživljati petčlansko družino, ko ni bilo gotovo, kdaj bo lahko poiskal novo delo. Zgolj sreča ter velik trud tožnika je botroval temu, da si je zelo hitro poiskal novo zaposlitev, kjer mu je omogočena socialna varnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, s katerim nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljene kršitve ni mogoč.

7. Neutemeljeno pritožba uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je pritožba konkretno ne navaja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, s katero se tožena stranka očitno ne strinja in jo zato izpodbija v pritožbi, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker je bilo mogoče čez celoten postopek občutiti pristranskost prvostopenjskega sodišča, in zato je uveljavljala kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče po vpogledu v listine v spisu in zapisnike narokov ugotavlja, da je sodišče na prvem naroku ugotavljalo dejstva, ki so bila med strankama nesporna in jih tudi zapisalo, v nadaljevanju pa sta obe stranki lahko obširno izpovedali o dejanskem stanju in o ključnih vprašanjih. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi predlagane dokaze in obe stranki sta imeli tudi pravico postavljanja vprašanj. Nobena okoliščina tako ne kaže na neenakopravno obravnavanje strank pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka pa na naroku tudi ni uveljavljala nobenih morebitnih bistvenih kršitev v zvezi s pristransko obravnavo, zato jih tudi iz tega razloga v pritožbi ne more uveljavljati, ker je prekludirana, saj v pritožbi ni navedla razlogov, zaradi katerih očitanih kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa le odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 8. 2008 do vključno 3. 1. 2017; - da je bila med strankama sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, za opravljanje dela delovnega mesta "pomožni slikopleskar" in določena osnovna plača v višini 785,50 EUR bruto; - da je tožnik s tožencem sklenil najemno pogodbo za stanovanje, v katerem je prebival z ženo in tremi otroki na naslovu, kjer ima tudi zakoniti zastopnik tožene stranke prebivališče in kjer je tudi sedež toženke (A., B.); - da se je tožnik dne 18. 10. 2016 pri toženi stranki poškodoval pri delu in je bil zato posledično v bolniškem staležu; - da se je tožnik sredi novembra 2016 s tega naslova z družino odselil (ker je to od njega zahteval zakoniti zastopnik) in prebival na naslovu D., B., ob selitvi pa je svojega delodajalca seznanil z novim naslovom in sicer ustno, pri čemer sta bila ob tej priliki sama; - da je direktor tožene stranke izpovedal, da ni bil s strani tožnika seznanjen z njegovim novim naslovom prebivanja; - da je tožena stranka tožniku dne 24. 1. 2017 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2017, kakor tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala tožniku na naslov A., B., torej na naslov tožene stranke, na katerem pa tožnik takrat več ni prebival, o čemer je bil zakoniti zastopnik seznanjen; - da je tožnik dne 16. 2. 2017 prvič izvedel od toženca, da mu je ta podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (po telefonu) ter se obrnil na sindikat, ki mu je dne 17. 2. 2017 potrdil, da je delodajalec 7. 2. 2017 podal zahtevo po njegovi odjavi z dne 3. 1. 2017 in da je toženec sindikatu tudi vročil kopijo odpovedi.

11. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil niti seznanjen, da je zoper njega uveden postopek izredne odpovedi, da ni imel možnosti zagovora, prav tako pa mu ni bila vročena izredna odpoved, zato je utemeljeno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi. Ugotovilo je, da tožena stranka niti ni poskušala storiti ničesar, da bi tožnika seznanila s samim postopkom in izredno odpovedjo, čeprav bi to dejansko lahko. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, da je direktorja z novim naslovom prebivanja sam seznanil ob selitvi z naslova toženca, prav tako pa je tožena stranka razpolagala tudi s tožnikovo številko mobilnega telefona, na katerega bi lahko poklicala in pridobila naslov. V dokazni oceni je sodišče prve stopnje štelo za odločilno, da je tudi iz odločb ZZZS z dne 28. 11. 2016 in 9. 1. 2017 razviden tožnikov nov naslov, torej iz listin, s katerimi je bil delodajalec nedvomno seznanjen.

12. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v drugem odstavku 88. člena določa pravila vročanja odpovedi in sicer, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje in da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico, z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Tretji odstavek 88. člena ZDR-1 nadalje določa, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi in se šteje, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Peti odstavek 88. člena ZDR-1 pa določa, da če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma delavec na naslovu iz prejšnjega odstavka ni znan, se odpoved pogodbe o zaposlitvi v zaprti ovojnici nabije na oglasno desko, ki je dostopno delavcu, na sedežu delodajalca. Po preteku 8 dni se šteje vročitev za opravljeno. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 pa določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, v kolikor ni drugače določeno s tem členom.

13. Tožena stranka je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da se tožnik ne nahaja na naslovu iz pogodbe o zaposlitvi (ki se je nahajal na sedežu delodajalca), saj je od njega v mesecu novembru 2016 zahtevala, da se z družino takoj izseli iz njenega stanovanja. Tako so nesprejemljiva pritožbena zatrjevanja o razlagi zakonskih določb o vročanju vabila na zagovor in pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na naslovu iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi tožnika, da je ob izselitvi iz najemnega stanovanja toženca le-tega obvestil o novem naslovu (D., B.), navedeni naslov pa je bil tudi razviden iz odločb ZZZS, ki so bile dostavljene toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka dejansko ni niti poskušala storiti ničesar, da bi tožnika seznanila s samim postopkom izredne odpovedi, čeprav bi to dejansko lahko storila. Ker tožena stranka tožniku ni vročila ne vabila na zagovor (s čimer mu je kršila pravico do zagovora) ne izredne odpovedi in je ravnala tudi v nasprotju s petim odstavkom 88. člena ZDR-1 (vročanje z objavo na oglasno desko), je sodišče prve stopnje izredno odpoved utemeljeno razveljavilo.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je dosojeni znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 previsok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se je tožnik zaposlil pri novem delodajalcu s 6. 3. 2017, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot sedem let, da je izpad dohodka predstavljal zanj hudo breme (petčlanska družina je ostala brez rednega mesečnega priliva) in da tožnik ni prejemal denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je prišlo do poškodbe tožnika pri delu in da je bil zaradi te poškodbe odsoten z dela, da je bil tožnik dober delavec in vreden zaupanja. Ob upoštevanju kriterijev po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 je tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča upravičen do denarnega povračila najmanj v višini treh tožnikovih plač, kar skupaj znaša 2.356,50 EUR bruto, zato je potrebno pritožbene navedbe toženke v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljene.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O pritožbenih stroških strank sodišče ni odločalo, ker jih nista priglasili.