Jedro

Ob upoštevanju stališč SEU in naše ureditve pravice do plačanega letnega dopusta ter njegove izrabe je pomembno upoštevati, na kakšen način lahko delodajalec zadosti (vsebinskim) zahtevam glede obvestitve delavca o (preostalem) letnem dopustu, ga spodbudi k izrabi in opozori na posledice neizrabe ter kdaj oziroma do kdaj mora to storiti.

Zgolj obvestilo delodajalca delavcu o pripadajočem letnem dopustu za tekoče leto do 31. marca (drugi odstavek 160. člena ZDR-1) ne zadošča za izpolnitev obravnavane pojasnilne obveznosti, saj je po stališčih SEU vloga delodajalca vsebinsko zahtevnejša.

Nerazumljivo bi bilo delodajalcu očitati opustitev navedene obveznosti do konca tekočega leta za primer, če je delavec v dogovoru z delodajalcem pravočasno planiral izrabo preostanka dopusta prav ob koncu leta ali v dovoljenem obdobju za prenos - do 30. junija naslednjega leta (v primerih odsotnosti iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 celo do 31. decembra naslednjega leta) oziroma je delavec planiral izrabo dopusta celo kako drugače, delodajalec pa je s tem soglašal. V takšnih primerih bi bilo predhodno pozivanje delavca, naj izrabi dopust že pred tem, v nasprotju s prejšnjim dogovorom delavca in delodajalca o datumu in obdobju izrabe dopusta.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi pritožbe toženke v I. točke izreka in na odločitev o stroških postopka v II. točka izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v prvem odstavku II. točke izreka in v IV. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala razveljavitev odločb toženke z dne 28. 12. 2022 in 22. 3. 2023 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 130,50 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2022 dalje (prvi odstavek II. točke izreka), višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust v znesku 1.624,78 EUR za leto 2019 in 1.017,23 EUR za leto 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2021 dalje do plačila (III. točke izreka). Tožnici je naložilo, da v 15 dneh po vročitvi sodbe povrne toženki stroške postopka v znesku 473,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 265/2024 z dne 3. 2. 2025 dopustilo revizijo toženke glede vprašanj, ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2018 in ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.

4.Toženka v reviziji predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka tožnice v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnico z vsakokratnimi sklepi o odmeri letnega dopusta, ki so v spisu, seznanila s številom dni odmerjenega dopusta ter do kdaj ga mora izrabiti. Nesprejemljivo je stališče, da bi morala tožnico posebej individualno in dodatno opozarjati na možnost ugasnitve tega dopusta. Iz izpovedi tožnice izhaja, da jo je toženka o nevarnosti ugasnitve pravice do letnega dopusta obvestila. Izrabe dopusta v letu 2018 ji ni preprečevala. Tudi ni mogla vedeti ali predvideti, da bo tožnica zaradi bolezni dalj časa odsotna. Tožnica ni navajala, da je želela dopust izkoristiti, pa ji ta ni bil odobren in ni zatrjevala, da ni bila seznanjena z dejstvom, da ji bo pravica prenehala, če dopusta ne bo izkoristila. Ravno obratno je izpovedala, da je dopust koristila v dogovoru z delodajalcem in da je bila seznanjena, do kdaj ga lahko izkoristi. Prav tako ni zatrjevala, da bi imela pred nastopom bolniškega staleža v letu 2018 planirano izrabo letnega dopusta, ki ji ga toženka ne bi odobrila. Sodišči nista pojasnili, na kakšen način bi bila toženka dolžna tožnico pred nastopom bolniškega staleža pozvati na izrabo dopusta in jo opozoriti, da njena pravica lahko ugasne ter katere informacije bi takšno obvestilo moralo vsebovati. Obenem sodišči v skladu s prakso sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) tudi nista ugotovili, da bi toženka tožnico kakorkoli odvrnila od tega, da vzame dopust. Zaključki sodišč, da toženka tožnice ni poučila o pravici do izrabe dopusta za leto 2018, so materialnopravno neutemeljeni, saj to opozorilo obstaja že v sklepih o odmeri letnega dopusta (in sicer da je delavec dolžan do konca koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek pa do poteka obdobja za prenos). Toženka ni ravnala protipravno. Prav tako zanika vzročno zvezo med njenimi opustitvami in škodo; sodišči o vzročni zvezi nista navedli ničesar. Opozarja na izpoved tožnice, da ji je bilo pojasnjeno, da v primeru, če dopusta ne more izkoristiti, še vedno lahko koristi dopust do 31. 3. naslednjega leta, da je bila pri toženki vedno težnja delavcev, da letni dopust izkoristijo v tekočem letu in da zaradi bolniškega staleža svojega plana koriščenja dopusta ni mogla več speljati, da je glavnino letnega dopusta za leto 2018 izkoristila, tri dni pa ji je ostalo dejansko za konec leta oziroma za izredne razmere. Iz tega izhaja, da je neizraba treh dni letnega dopusta za leto 2018 posledica odločitve tožnice, da te dni izrabi v času, v katerem je bila nato odsotna zaradi bolezni, ne pa posledica odsotnosti pozivanja in opozarjanja toženke, ki je to obveznost v celoti izpolnila.

5.Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. V svoji pripravljalni vlogi je pravočasno navedla, da ni mogla izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta in denarnega nadomestila, saj letnega dopusta dejansko ni imela možnost uveljaviti, toženka pa ni storila vsega, da bi ji zagotovila izrabo po vrnitvi iz bolniške odsotnosti. Toženka ni prerekala in dokazovala utemeljenosti očitkov tožnice, da ni storila vsega, da bi ji zagotovila izrabo dopusta po vrnitvi iz bolniške odsotnosti, niti pred tem, ko naj bi pravica ugasnila in da je bila glede zagotovitve izrabe dopusta povsem neaktivna. Zato je tožnici odškodninsko odgovorna. Poudarja, da je dokazno breme v takem primeru na delodajalcu.

6.Revizija je utemeljena.

7.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Glede na to se revizijski preizkus nanaša le na del odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo pritožbe toženke zoper odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka (in posledično tudi na odločitev o stroških postopka), s katero je bila tožnici prisojena odškodnina za tri dni neizrabljenega dopusta za leto 2018.

8.Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bila tožnica neprekinjeno odsotna z dela zaradi bolezni od 29. 11. 2018 do 22. 11. 2022. Leta 2018 je izrabila 27 dni dopusta. Neizrabljeni so ostali trije dnevi za leto 2018. Letnega dopusta za leti 2019 in 2020 ni izrabila v celoti. Ker je še vedno zaposlena pri toženki in ji delovno razmerje ni prenehalo, je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, odškodninski zahtevek pa je presojalo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Pri tem je ugotovilo, da je obdobje za izrabo dopusta (referenčno obdobje in obdobje za prenos) za leti 2019 in 2020 poteklo in je zato tožnici že pred vrnitvijo na delo ugasnila pravica do plačanega dopusta za ti dve leti. Zato je glede teh dveh let zahtevek zavrnilo. V zvezi z neizrabljenimi tremi dnevi letnega dopusta za leto 2018 pa se je sklicevalo na sodno prakso SEU, po kateri pravica do letnega dopusta ne preneha niti po 15 mesečnem obdobju za prenos, če delodajalec pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Presodilo je, da toženka tožnici ni omogočila uresničevanja pravice do tega dopusta, saj bi ji morala pred začetkom bolniškega staleža (29. 11. 2018) oziroma po zaključku tega staleža (22. 11. 2022) zagotoviti, da uresniči pravico do letnega dopusta za leto 2018, jo v tem smislu pozvati in opozoriti, česar pa ni storila. Pojasnilo je, da je dokazno breme na strani toženke in da ta ni zatrjevala, da je tožnico pred nastopom staleža oziroma po vrnitvi na delo poučila o njenih pravicah in konkretno poskrbela, da bi imela dejansko možnost izrabiti letni dopust. Toženka ni prerekala trditev tožnice, da zaradi narave dela dopusta ni mogla izkoristiti. Tožnica je leta 2018 delala toliko časa, da bi ji toženka lahko omogočila izrabo letnega dopusta. Tožnica se tudi ni mogla zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Toženkino protipravno ravnanje je podlaga za priznanje odškodnine.

9.Sodišče druge stopnje se je s tako razlago strinjalo in poudarilo, da sodišče prve stopnje ni odločalo v nasprotju s trditvami strank, da je tožnica zatrjevala, da je toženka ni pravočasno poučila o posledicah neizkoriščenega dopusta še preden je ta pravica ugasnila, dokazno breme pa je na strani toženke. V prvi pripravljalni vlogi je toženka zatrjevala le, da je tožnico po 25. 7. 2019 poučila, da ji bo dopust za leto 2018 propadel z 31. 12. 2019, če ga ne bo koristila. Šele v pritožbi je zatrjevala, da je tožnico 31. 3. 2018 poučila o koriščenju dopusta za leto 2018 in tveganju, da ji dopust propade - šlo naj bi za nedovoljeno pritožbeno novoto, sicer pa te navedbe ne zadoščajo za dokaz, da je toženka ravnala z vso potrebno skrbnostjo.

Glede ustrezne trditvene podlage

10.Uvodoma je treba pojasniti, da je večina navedb tožnice v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlogah nepomembnih za odločitev o odškodnini in da tožnica med postopkom ter še v odgovoru na revizijo zamenjuje denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust in odškodnino za neizrabljen letni dopust. Neutemeljeno je tudi njeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020, saj je podlaga te odločitve neprimerljiva s konkretno zadevo. Je pa tožnica ob sklicevanju na nekatera stališča SEU v prvi pripravljalni vlogi navedla tudi, da toženka ni zatrjevala, da bi jo pravočasno (še preden je njena pravica ugasnila) poučila o njenih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbela, da bi imela možnost izrabiti dopust ter jo kakorkoli vzpodbudila, da izrabi dopust. V drugi pripravljalni vlogi je te navedbe ponovila in navedla tudi, da zaradi narave dela ni mogla izrabiti letnega dopusta in da bi jo toženka morala tudi pred potekom obdobja za prenos poučiti o njenih pravicah glede izrabe dopusta itd. Te navedbe, čeprav zelo splošne, zadoščajo in predstavljajo zadostno trditveno podlago za uveljavljanje odškodnine za neizrabljen letni dopust. Treba je dodati, da so na drugi strani tudi navedbe toženke zelo splošne in v glavnem nepomembne za odločitev, je pa toženka v prvi pripravljalni vlogi vendarle nasprotovala tožničinim navedbam o tem, da je ni poučila o njeni pravici do izrabe dopusta in da ni konkretno poskrbela, da bi imela možnost izrabiti ta dopust ter je ni pravočasno vzpodbudila, naj to stori in je ni poučila o posledicah, kar naj bi izhajalo tudi iz sklepa z dne 25. 7. 2019 v zvezi s prenosom izrabe dopusta za leto 2018; navedla je tudi, da je bila tožnica poučena glede pravic za izrabo dopusta, sicer pa je njena pravica ugasnila zaradi njene daljše odsotnosti in ne zaradi ravnanja toženke.

Glede pravilnosti materialnopravne presoje

11.Za materialnopravno presojo v tej zadevi so predvsem pomembne določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) v zvezi s pravico do plačanega letnega dopusta, drugi odstavek 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7.6.2016, str. 389-405), po katerem ima vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta, ter 7. člen Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299, 18/11/2003, p. 9-19 ), po katerem države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj 4 tedne v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, pri tem pa minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V zvezi z navedenima določbama je treba upoštevati tudi prakso, ki jo je razvilo SEU.

12.Iz poudarkov sodne prakse SEU izhaja, da je določba 7. člena Direktive nepogojna in dovolj natančna ter izpolnjuje pogoje za neposredni učinek. Določba drugega odstavka 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ima enako pravno veljavnost, kot jo imata pogodbi, sicer pa so navedene določbe o letnem dopustu med najpomembnejšimi načeli socialnega prava Unije, od katerega niso možna odstopanja. SEU ob poudarjenem pomenu pravice do plačanega letnega dopusta opozarja na šibkejši položaj delavca, ki ga delodajalec ne sme odvrniti od uveljavljanja pravic. Ob načelnem stališču, da 7. člen Direktive 2003/88/ES ne nasprotuje nacionalnim določbam ali praksi, kot so kolektivne pogodbe, s katerimi je kopičenje pravic delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, do plačanega letnega dopusta omejeno s petnajstmesečnim obdobjem prenosa, po poteku katerega pravica do takega dopusta ugasne (KHS AG, C-214/10), SEU poudarja tudi, da izguba pravice do plačanega dopusta, za katero ni treba prej preveriti, ali je imel delavec dejansko možnost njene izvršitve oziroma izrabe, ni v skladu z omejitvami, ki jih omogoča Direktiva (Schultz-Hoff in drugi, C-350/06 in C-560/06, Kreuziger, C-619/16, Max-Planck, C-684/16, Fraport AG Frankfurt, C-518/20 in C-727/20 itd.). Vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da izrabi dopust, nasprotuje ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (King, C-214/16). Izogniti se je treba položaju, da breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice v celoti nosi delavec, prav zato pa je treba konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačan letni dopust, tako da ga delodajalec spodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja izgubljen. Dokazno breme, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačan letni dopust, je na strani delodajalca (Kreuziger, C-619/16, Max-Planck, C-684/16, Comune di Copertino, C-218/2022, Fraport AG Frankfurt, C-518/20 in C-727/20). Do izgube pravice do plačanega letnega dopusta ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos lahko pride le, če je imel delavec dejansko možnost to pravico pravočasno uveljaviti (LB, C-120/21).

13.Države članice so sicer pristojne, da v nacionalni zakonodaji opredelijo pogoje za izvrševanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta s tem, da določijo konkretne okoliščine za uveljavitev pravice. Direktiva načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo pravice po koncu referenčnega obdobja in obdobja za prenos, vendar le, če je imel delavec dejansko možnost izvršiti to pravico (Kreuziger, C-619/16 itd.).

14.Ker tožnica v tem sporu zahteva plačilo odškodnine, je v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti pomembno opozoriti tudi na odločitev SEU v zadevi Fuss, C-429/09 o pravici do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer: namen kršenega pravila unije mora biti priznanje pravic posameznikov, katerih kršitev tega pravila mora biti dovolj resna, obstajati pa mora tudi neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, povzročeno oškodovancem; pojem krivde, ki presega dovolj resno kršitev evropskega prava, ni pogoj za priznanje odškodnine. Navedena odločitev se sicer nanaša na kršitev najdaljšega tedenskega delovnega časa.

15.Tudi ZDR-1 vsebuje nekatere določbe o pravici do letnega dopusta in njegovi izrabi. Delodajalec je dolžan delavce najkasneje do 31. marca obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto (drugi odstavek 161. člena ZDR-1). Po prvem odstavku 162. členu ZDR-1 je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna, po drugem odstavku iste določbe pa delodajalec lahko zahteva od delavca, da planira le izrabo najmanj dveh tednov letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Po tretjem odstavku 162. člena ZDR-1 je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa po dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta, v posebnih primerih (bolezni, poškodbe, porodniški dopust, dopust za nego in varstvo otroka) pa še kasneje, do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1).

16.Pri izrabi letnega dopusta se upoštevajo potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter njegove družinske obveznosti itd. (163. člen ZDR-1). Izraba dopusta je lahko natančneje urejena tudi v kolektivnih pogodbah, splošnih aktih delodajalca, pogodbah o zaposlitvi, večkrat pa je tudi stvar prakse, ki se je uveljavila pri posameznem delodajalcu. Ta ureditev in praksa mora biti v zakonskih okvirih. Konec koncev je dopustna celo izraba dopusta, ki ga delavec planira drugače, kot je predvideno v določbah zakona, kolektivne pogodbe ali splošnih aktov, če delodajalec s tem soglaša.

17.Ob upoštevanju navedenih stališč SEU in naše ureditve pravice do plačanega letnega dopusta ter njegove izrabe je pomembno upoštevati, na kakšen način lahko delodajalec zadosti (vsebinskim) zahtevam glede obvestitve delavca o (preostalem) letnem dopustu, ga spodbudi k izrabi in opozori na posledice neizrabe ter kdaj oziroma do kdaj mora to storiti.

18.Zgolj obvestilo delodajalca delavcu o pripadajočem letnem dopustu za tekoče leto do 31. marca (drugi odstavek 160. člena ZDR-1) ne zadošča za izpolnitev obravnavane pojasnilne obveznosti, saj je po stališčih SEU vloga delodajalca vsebinsko zahtevnejša. Ne zadostuje, da se delavec zaveda, koliko dopusta (še) ima in do kdaj ga mora izrabiti (sicer bo dopust izgubljen), ampak se zahteva aktivna vloga delodajalca tudi v smeri spodbujanja delavca, da dopust koristi; jasno mora biti izražen namen delodajalca, da delavcu dejansko omogoči izrabo celotnega dopusta. Izpolnitev te obveznosti je seveda odvisna od okoliščin konkretnega primera.

19.Kot navedeno je pomembno tudi, do kdaj mora delodajalec pojasnilno obveznost izvršiti. Ker je v skladu z ZDR-1 delavec dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta (delodajalec lahko zahteva od delavca, da planira izrabo najmanj dveh tednov dopusta za tekoče koledarske leto, kasnejša izraba dopusta pa je predvidena v dogovoru z delodajalcem), dolžnost delodajalca, da delavca pravočasno pozove in spodbudi, da izrabi vsaj dva tedna dopusta, nastane že pred koncem tekočega koledarskega leta (tako, da je izraba tega dopusta še mogoča).

20.Nerazumljivo pa bi bilo delodajalcu očitati opustitev navedene obveznosti do konca tekočega leta za primer, če je delavec v dogovoru z delodajalcem pravočasno planiral izrabo preostanka dopusta prav ob koncu leta ali v dovoljenem obdobju za prenos - do 30. junija naslednjega leta (v primerih odsotnosti iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 celo do 31. decembra naslednjega leta) oziroma je delavec planiral izrabo dopusta celo kako drugače, delodajalec pa je s tem soglašal. V takšnih primerih bi bilo predhodno pozivanje delavca, naj izrabi dopust že pred tem, v nasprotju s prejšnjim dogovorom delavca in delodajalca o datumu in obdobju izrabe dopusta.

21.Izraba večjega dela dopusta v tekočem koledarskem letu in ohranitev nekaj dni dopusta za konec leta ali prenos nekaj dni v naslednje leto (v zadnjem primeru v dogovoru z delodajalcem - tretji odstavek 162. člena ZDR-1, 163. člen ZDR-1) pri nekaterih delodajalcih predstavlja tudi običajno in ustaljeno prakso izrabe letnega dopusta. Na presojo pravočasnost izpolnitve dolžnosti delodajalca torej lahko vpliva tudi praksa.

22.Glede na okoliščine primera je treba upoštevati tudi možne odstope od že planirane in odobrene izrabe dopusta zaradi potreb delovnega procesa ali raznih drugih okoliščin na strani delavca ali delodajalca, zaradi česar v vseh primerih ni mogoče dati povsem splošnega in vnaprejšnjega odgovora na to, kdaj mora delodajalec delavca še posebej poučiti, spodbuditi k izrabi in poučiti o posledicah, če tega ne stori. V vsakem primeru pa je pomembno preveriti, ali je pravočasna izpolnitev delodajalčeve obveznosti delavcu zagotovila izrabo dopusta, še preden bi ta pravica prenehala.

23.Ne glede na različne možne primere pa ni sprejemljivo stališče, da bi moral delodajalec še posebej pozivati delavca k izrabi dopusta na zalogo, daleč v naprej, mimo vzpostavljene prakse o izrabi dopusta ali celo mimo ustreznega dogovora z delavcem o nameravani kasnejši izrabi (dela) dopusta.

24.Sodišči druge in prve stopnje sta sodno prakso SEU sicer povzeli, vendar je nista pravilno uporabili. Sodišči zaključita, da toženka ni izpolnila svoje obveznost sodelovanja pri odobriti in izrabi dopusta in tožnice pred nastopom bolniškega staleža oziroma po njeni vrnitvi ni poučila o njenih pravicah in ni konkretno poskrbela za dejansko možnost izrabe dopusta. Po pravilnem opozorilu revizije pa sodišči nista konkretno presodili o utemeljenosti ugovorov toženke, da ustrezen pouk tožnici predstavlja že vsebina sklepa o odmeri letnega dopusta za leto 2018, da je tožnica do konca tekočega koledarskega leta dolžna izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek pa v dogovoru z nadrejenim do 30. junija naslednjega leta, kar naj bi tožnica storila, ter o pomenu sklepa z dne 25. 7. 2019, po katerem tožnica lahko izrabi 3 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 do 31. 12. 2019. Predvsem pa bi bilo ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih treba zavzeti tudi jasna stališča do izpovedi tožnice.

25.Poseben aspekt pravočasnosti v tej zadevi se nanaša tudi na vprašanje, ali je navedena dolžnost toženke nastala pred nastopom bolniškega staleža tožnice ali ob njeni vrnitvi po koncu bolniškega staleža. Sodišči sta namreč obrazložili, da ustrezne pojasnitve ni bilo niti pred nastopom bolniškega staleža niti kasneje ob vrnitvi na delo. Vendar pa dolžnost delodajalca, da delavca seznani s pravico do letnega dopusta in ga spodbudi, da dopust izrabi po poteku bolniškega staleža, nastane le v primerih, če ob vrnitvi na delo še nista potekla referenčno obdobje in obdobje za prenos, po katerih pravica do letnega dopusta ugasne, ali če je delavec pred nastopom bolniškega staleža pravico do (preostalega) letnega dopusta imel in mu delodajalec že do takrat dejansko ni omogočil izrabe (v posledici protipravnega ravnanja).

26.Sodišči torej nista zavzeli stališč do ključnih pravnih vprašanj vsebinske izpolnitve opisanih dolžnosti toženke v zvezi z izrabo preostalih tri dni letnega dopusta za leto 2018. Prav tako se nista opredelili do tega, do kdaj bi moral toženec, če že, izvršiti pojasnilno dolžnost s spodbudo tožnice, da izrabi dopust, sicer bo ta izgubljen.

27.Glede na navedeno obrazložitev materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici tega pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in v navedenem obsegu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

28.V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotoviti okoliščine izrabe dopusta tožnice za leto 2018, njene seznanjenosti s pravicami in postopki delodajalca, o čemer je tožnica tudi izpovedala, o tem oblikovati jasne dokazne zaključke in sprejeti ustrezno materialnopravno presojo.

29.Odločitev o revizijskih stroških je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

30.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

12.Glede na to je navedena obveznost delodajalca po koncu bolniškega staleža delavca, ko sta že potekli referenčno obdobje in obdobje za prenos letnega dopusta, lahko odvisna tudi od tega, ali je delodajalec že pred nastopom bolniškega staleža delavca opustil svojo dolžnost seznanitve delavca z neizrabljenim dopustom (s spodbujanjem, naj ga izrabi in seznanitvijo s posledicami). V takšnem primeru je treba delavcu omogočiti izrabo dopusta tudi po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos, sicer pa ne. Ta aspekt je poudarjen v zadevi Fraport AG Frankfurt, C-518/20 in C-727/20. SEU je napotilo nacionalno sodišče, da preveri, ali je delavec imel dejansko možnost uveljaviti pravico do letnega dopusta in ali je delodajalec pravočasno izpolnil svojo obveznost pozivanja in opozarjanja delavca v zvezi z izrabo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 160, 161, 162, 163

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.