Jedro

V upravnem sporu izpodbijani odločbi sta imeli značaj deklaratornosti odločb, ki sta potrdili dane izjave o opciji za italijansko državljanstvo in s tem le ugotovili obstoj določenega pravnega razmerja, ki je že bilo uveljavljeno na podlagi 19. člena Mirovne pogodbe z Italijo, po 1. členu Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ in po 6. členu Pravilnika o opciji oseb z območja, priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ. Ker v času izdaje odločbe z zakonom v primeru opcije za italijansko državljanstvo ni bila predvidena pritožba v upravnem postopku, ni mogoče na novo odpirati rokov za vlaganje rednih pravnih sredstev z naknadnim vročanjem odločb iz leta 1964 pooblaščenki tožnice.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbi Republiškega sekretariata za notranje zadeve SR Slovenije, obe z dne 14.12.1964. Z odločbo je bilo odločeno: "Potrdi se izjava o opciji za italijansko državljanstvo, ki jo je vložil E.W.-G., sin U., rojen 15.7.1891 v S.K. Po 19. členu mirovne pogodbe z Italijo ni postal državljan FLRJ. Opcija imenovanega se razteza tudi na njegovo hči O., rojeno 26.10.1934 v G., Avstriji." Z odločbo ... pa je bilo odločeno: "Potrdi se izjava o opciji za italijansko državljanstvo, ki jo je vložila G.W.-G., hči E., rojena 2.6.1930 v G., Avstriji. Po 19. členu mirovne pogodbe z Italijo ni postala državljanka FLRJ." V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da sta bili obe izpodbijani odločbi izdani na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47), ki je pričela veljati dne 15.9.1947. Državljanstvo oseb z ozemlja, ki je bilo po Mirovni pogodbi z Italijo priključeno k takratni Jugoslaviji, je bilo urejeno v 19. in 20. členu te mirovne pogodbe. Iz obeh izpodbijanih odločb izhaja, da so imeli E.W.-G. in njegova hčerka O. ter G.W.-G. na dan 10.6.1940 domicil na območju, ki je bilo priključeno po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ in da so bili 15.9.1947 italijanski državljani. Tožeča stranka teh podatkov v tožbi ne izpodbija, prav tako pa tudi ne navaja državljanstva po 15.9.1947, ko je pričela veljati Mirovna pogodba z Italijo. V primeru, da E.W.-G. in G.W.-G. ne bi podala izjave o opciji, bi zanju veljal 1. člen Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ, torej bi oba in hčerka O. pridobili na dan 15.9.1947 zvezno državljanstvo FLRJ ter državljanstvo tiste ljudske republike, na katere območju leži kraj, v katerem je imela oseba 10.6.1940 svoje prebivališče. Tožeča stranka trdi, da ni bila podana izjava o opciji. Vendar, če ta izjava ne bi bila podana, bi E.W.-G. in G.W.-G. pridobila na podlagi 1. člena Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ zvezno državljanstvo FLRJ ter državljanstvo tiste ljudske republike, na katerem območju leži kraj, v katerem sta imela 10.6.1940 svoje prebivališče. Izpodbijani odločbi sta bili izdani v skladu z določbo 19. člena Mirovne pogodbe z Italijo in s 6. členom Pravilnika o opciji oseb iz območja, priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ (Uradni list FLRJ, št.109/47, Pravilnik). Navedeni Pravilnik ni predvideval pritožbe, kot je bila ta predvidena v primeru, če optant ne izpolnjuje pogojev (7. člen Pravilnika). Na podlagi 2. odstavka 6. člena Pravilnika se izda odločba v primeru, če optant izpolnjuje zakonite pogoje, ki mu dajejo pravico do opcije. To pomeni, da sta tako E.W.-G. in G.W.-G. izpolnjevala zakonite pogoje, zato sta imela pravico do opcije. Po svoji vsebini pomeni opcija za italijansko državljanstvo izjavo osebe, ki je izpolnjevala pogoje po 19. členu Mirovne pogodbe z Italijo in tudi po Zakonu o državljanstvu oseb, na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ, da izjavi ali želi ohraniti italijansko državljanstvo, optirati za italijansko državljanstvo ali da po zakonu pridobi državljanstvo FLRJ. Tožena stranka nima dokazov o vročitvi obeh izpodbijanih odločb, vendar glede na vsebino obeh odločb, tožeča stranka ne more uspešno trditi, da ne bi bila E.W.-G. in G.W.-G. seznanjena z izpodbijanima odločbama. Po presoji sodišča prve stopnje sta oba podala izjavo o opciji in sta bila z odločbo tudi seznanjena. Po presoji sodišča prve stopnje je zato potekel rok iz 1. odstavka 26. člena ZUS in je sodišče tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Tožnica kot pravna naslednica E.W.-G. in G.W.-G. vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila pod izvršbo oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da v celoti vztraja pri tožbenih navedbah. Izpodbijani sklep je brez pravne in dejanske podlage, sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, saj je izdalo sklep, ki je sam s seboj v nasprotju in tudi z listinami v spisu. Tožena stranka istočasno zatrjuje, da sta odločbi postali pravnomočni, hkrati pa priznava, da tožena stranka ni mogla izkazati, da sta bili odločbi kdajkoli vročeni prizadetima osebama, na kateri sta se nanašali. Pavšalne trditve in zatrjevanja, da naj bi bile odločbe o opciji vročene 30.000 osebam, so brez kakršnekoli dejanske podlage in so pavšalne. Sodišče prve stopnje ne more zatrjevati, da sta odločbi pravnomočni, saj ni mogoče dokazati, da sta bili kdajkoli komurkoli vročeni. Izkazovanje dejstva, da naj bi bili poslani Zveznemu sekretariatu za zunanje zadeve v B. oziroma jugoslovanskim predstavništvom v tujini, še ne dokazuje, da naj bi ju prejeli prizadeti osebi. Ker odločbi nista prejela, odločbi nista mogli postati pravnomočni. Zato je izpodbijani sklep pravno in dejansko napačen in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta imeli odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu in izdani na podlagi 6. člena Pravilnika o opciji oseb iz območja, priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ le deklaratorni značaj. Z določbo 2. odstavka 19. člena Mirovne pogodbe z Italijo, ki je pričela veljati dne 15.9.1947, je bilo določeno, da bo država, kateri je bilo ozemlje odstopljeno, sprejela zakon, da bodo vse osebe, katerih govorni jezik je bil italijanski, dobile pravico, da optirajo za italijansko državljanstvo. Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47) je določil v 1. členu, da osebe z italijanskim državljanstvom, ki so imele domicil na območju, ki je po Mirovni pogodbi z Italijo priključeno k ozemlju FLRJ, kakor tudi njihovi otroci, rojeni po tem dnevu, pridobijo na dan 15.9.1947, zvezno državljanstvo FLRJ ter državljanstvo tiste republike, na katerem območju leži kraj, v katerem je imela oseba 10. junija 1940 svoje prebivališče. V 1. odstavku 2. člena tega zakona je bilo določeno, da omenjene osebe v 1. odstavku 1. člena, katerih domači jezik je italijanski in ki so do dneva uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo dopolnile 18 let, kakor tudi osebe, ki do tega dneva niso dosegle te starosti, žive pa v zakonu, imajo pravico, da v enem letu od uveljavitve te pogodbe, optirajo za italijansko državljanstvo. V 2. odstavku 2. člena istega zakona je bilo določeno, da osebe, ki se okoristijo s to pravico, obdrže italijansko državljanstvo in se štejejo, kakor da niso dobile državljanstva FLRJ po 1. členu tega zakona. Na podlagi 5. člena tega zakona je bil izdan Pravilnik o opciji oseb iz območja priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ. Iz navedenih predpisov izhaja, da so bile osebe, ki so optirale za italijansko državljanstvo, že z navedenimi predpisi seznanjene s svojimi možnostmi bodisi glede pridobitve državljanstva FLRJ, bodisi, kot je to podano v obravnavani zadevi, s svojo pravico, da v enem letu od uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo optirajo za italijansko državljanstvo. Zato sta tudi v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi imeli značaj deklaratornih odločb, ki sta glede na obstoječe dejansko stanje potrdili dane izjave o opciji za italijansko državljanstvo in s tem le ugotovili obstoj določenega pravnega razmerja, ki je že bilo uveljavljeno na podlagi 19. člena Mirovne pogodbe z Italijo, po 1. členu Zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ in po 6. členu Pravilnika o opciji oseb iz območja, priključenega po Mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ. Ker pa gre v tem primeru za odločbi, ki imata deklaratorni značaj, po presoji pritožbenega sodišča niti ni pravno pomembno za odločitev o zadevi, kdaj sta bili takšni odločbi preko Generalnega konzulata SFRJ v T., kot izhaja iz odredbe na odločbah, vročeni osebam, na katere sta naslovljeni. Za odločitev v zadevi je namreč pravno pomembno to, da sta bili osebi, na kateri sta bili odločbi naslovljeni, glede na v uradnih glasilih objavljene predpise seznanjeni s predpisanim postopkom za izjavo o opciji za italijansko državljanstvo. Ker v času izdaje odločbe z zakonom v primeru opcije za italijansko državljanstvo ni bila predvidena pritožba v upravnem postopku, v obravnavani zadevi ni mogoče na novo odpirati rokov za vlaganje rednih pravnih sredstev z naknadnim vročanjem navedenih deklaratornih odločb iz leta 1964 pooblaščenki tožnice. Čeprav se pritožbeno sodišče ne strinja povsem z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, vendarle pravilna. Pritožbeni ugovori pa zaradi navedenega ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Ker je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanega sklepa, tožeča stranka glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS sama trpi svoje stroške postopka.