Jedro

Če je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe dokazan obstoj razloga nesposobnosti in ni drugih razlogov za nezakonitost odpovedi, potem takšna odpoved ni nezakonita zgolj zato, ker ponujena zaposlitev ni ustrezna. V nasprotnem primeru ZDR-1 v šestem odstavku 91. člena delavcu, ki sprejme neustrezno zaposlitev, niti ne bi priznaval pravice do sorazmernega dela odpravnine, saj priznanje te pravice predpostavlja obstoj (veljavne) pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, tako ni nezakonita zgolj zato, ker zaposlitev na ponujenem delovnem mestu ni bila ustrezna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: – spremeni v 1., 2. in 3. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2014, s katero je bila v skladu z določbo 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedana individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko, v celoti nezakonita in se odpravi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 ni odpovedana in še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonite odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 obračunati pripadajoče razlike med plačo, ki jo prejema na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, podpisane z njene strani dne 19. 9. 2014, na delovnem mestu Strokovni sodelavec A., in plačo, ki jo je prejemala na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 na delovnem mestu Prodajni predstavnik B., odvesti davke in prispevke ter ji izplačati razlike plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska posebej, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.“.

– razveljavi v 4. točki izreka.

II. Zadeva se zaradi odločanja o stroških postopka iz 4. točke izreka in zaradi odločanja o podrednem tožbenem zahtevku vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2014 in jo odpravilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 ni odpovedana in še vedno velja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku osmih dni za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna pripadajoče razlike med plačo, ki jo prejema na delovnem mestu Strokovni sodelavec A., in tisto, ki jo je prejemala na delovnem mestu Prodajni predstavnik B., odvede davke in prispevke ter tožnici izplača razlike plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (pravilno: zamude) vsakega posameznega mesečnega zneska dalje; kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 1.986,96 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka, ugodilni del 3. točke izreka in zoper odločitev o stroških v 4. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju v 11. in 15. točki obrazložitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila odpoved podana po pravilnem postopku, zato ne bi smelo zaključiti, da odpoved ni zakonita. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto ne povzroči nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč ima lahko za posledico kvečjemu odškodninsko odgovornost tožene stranke in obveznost plačila sorazmernega dela odpravnine. Sicer je pa tožena stranka tožnici ponudila ustrezno zaposlitev. Da ji je bila ponujena neustrezna zaposlitev zaradi izobrazbe tožnica vse do zaslišanja 20. 10. 2015 ni trdila. Sodišče prve stopnje zato te njene navedbe ne bi smelo upoštevati, saj je bila podana prepozno glede na 286. člen ZPP. Tožnica je ponujeno pogodbo o zaposlitvi prostovoljno sprejela in jo podpisala, kar pomeni, da pogodba velja in je sodišče prve stopnje ne bi smelo odpraviti. Pritožbene stroške je priglasila v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 16. 3. 2016. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je terjalo spremembo ugodilnega dela sodbe. Zaradi odločanja o podrednem tožbenem zahtevku (in posledično o stroških postopka) pa je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

5. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, njena obrazložitev ni nejasna niti sama s seboj v nasprotju, prav tako izrek sodbe ni nejasen ali v nasprotju sam s seboj oziroma z razlogi sodbe.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 3. 9. 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je bila tožnica imenovana na vodstveni položaj Prodajnega predstavnika B. za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2014; – da sta pravdni stranki v posledici navedenega imenovanja 7. 9. 2012 sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 9. 2012 dalje za delovno mesto Prodajni predstavnik B.; – da je imela tožnica s pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja mandata dogovorjeno pravico do zaposlitve pri toženi stranki pod spremenjenimi pogoji na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, sposobnostim in izkušnjam; – da se je tožnici mandat 31. 8. 2014 iztekel in ji ni bil podaljšan, zato ji je tožena stranka 3. 9. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, hkrati pa ji je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni sodelavec A., ki jo je tožnica sprejela.

7. Tožnica v tem sporu uveljavlja dva razloga za nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi: da ima kot sindikalna zaupnica varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da ji glede na določilo pogodbe o zaposlitvi ni bila ponujena ustrezna zaposlitev. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je v času sklenitve odpovedane pogodbe o zaposlitvi (7. 9. 2012) veljal še (stari) Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. 9. 2014) pa že (novi) Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato treba uporabiti določbe ZDR-1, ki v 2. alineji prvega odstavka 89. člena kot primer razloga nesposobnosti navaja neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v konkretnem primeru podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti, saj tožnica zaradi poteka mandata na vodstveni funkciji Prodajnega predstavnika B. z 31. 8. 2014 ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Tožnica v tem sporu neobstoja utemeljenega odpovednega razloga niti ni uveljavljala.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Če je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe dokazan obstoj razloga nesposobnosti in ni drugih razlogov za nezakonitost odpovedi (z izjemo varstva pred odpovedjo zaradi položaja sindikalne zaupnice tožnica drugih razlogov v tem sporu ne uveljavlja), potem takšna odpoved ni nezakonita zgolj zato, ker ponujena zaposlitev ni ustrezna(1). V nasprotnem primeru ZDR-1 v šestem odstavku 91. člena delavcu, ki sprejme neustrezno zaposlitev, niti ne bi priznaval pravice do sorazmernega dela odpravnine, saj priznanje te pravice predpostavlja obstoj (veljavne) pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, tako ni nezakonita zgolj zato, ker zaposlitev na delovnem mestu Strokovni sodelavec A. ni bila ustrezna. Pritožbeno sodišče zato ni presojalo pritožbenih navedb, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev in da tožnica v tem sporu ni pravočasno navedla, da ji ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, saj ne gre za relevantna dejstva oziroma glede na zavzeto stališče relevantne pritožbene navedbe.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z drugim zatrjevanim razlogom za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presodilo, da tožnica ni uživala varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot sindikalna zaupnica po 112. členu ZDR-1, ker ni dokazala, da je bila v času odpovedi predsednica ali namestnica predsednika sindikata C. Pritožba navedb zoper ugotovitve sodišča prve stopnje nima (zanje tožena stranka niti ne bi imela pravnega interesa, saj so ji v korist), zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo, ali so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ali je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Takšnih pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

10. Ker torej ni podan noben od zatrjevanih razlogov za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zahtevek za ugotovitev te nezakonitosti (1. točka izreka) neutemeljen, posledično pa sta neutemeljena tudi zahtevka za ugotovitev, da individualna pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana in še traja (2. točka izreka) ter za obračun in izplačilo razlike v plači med delovnima mestoma Strokovnega sodelavca A. in Prodajnega predstavnika B. (3. točka izreka). Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 1. in 2. točki ter ugodilnem delu 3. točke izreka tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa (5. alineja 358. člena ZPP). Ker pa je tožnica zahtevku za obračun in plačilo razlike v plači postavila podredni tožbeni zahtevek, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo(2) , je bilo treba zadevo zaradi odločanja o podrednem zahtevku vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Posledično je bilo treba razveljaviti odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in tudi v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bo odločitev o stroških odvisna od končne odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari.

11. Drugih pritožbenih navedb (tj. da je tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, zato ne more uveljavljati ugotovitve njene nezakonitosti) pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za rešitev obravnavane zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, saj so bili priglašeni prepozno, tj. po izteku 15‑dnevnega pritožbenega roka (iztekel se je 9. 2. 2016).

(1) Tako tudi VSRS v sodbi, opr. št. VIII Ips 182/2015 z dne 27. 10. 2015. (2) Takšno postopanje je pravilno, saj sodišče na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZPP o podrednem tožbenem zahtevku odloča le, če spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen. To a contrario pomeni, da o podrednem zahtevku ne odloča, če primarnemu (delno) ugodi.