Jedro

Prenos delovnih nalog iz ukinjenega delovnega mesta na druga delovna mesta ne pomeni, da ukinitev ni bila utemeljena. Delodajalec je upravičen odločiti, da delovno mesto kot samostojno delovno mesto ni več potrebno in prenesti posamezna opravila na druge delokroge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa in odločbe tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku kot trajno presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Posledično je zavrnilo tudi njegov zahtevek za ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja ter tožnikov reparacijski in stroškovni zahtevek. Pri tem je štelo, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev zakonit, razporeditve presežnih delavcev na druga delovna mesta v programu reševanja trajno presežnih delavcev niso bile predvidene, delavci, za katere tožnik zatrjuje, da so prevzeli njegovo delo, pa so opravljali povsem druga opravila. Zoper takšno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi uvodoma navaja, da iz sodnega registra ne izhaja, da bi družba A., ki mu je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, sploh obstajala. Nadalje meni, da bi mu tožena stranka morala ponuditi nadomestno delovno mesto. Ponudila ga je tudi F. K. in ostalim delavcem in je zato zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se te možnosti reševanja presežnih delavcev ni posluževala. Vztraja pa tudi pri trditvi, da so L. in ostali delavci, ne glede na formalno razporeditev oziroma formalni opis njihovih delovnih mest, po prenehanju delovnega razmerja tožnika opravljali njegovo delo. Navedeno izhaja namreč že iz Pravilnika o vzdrževanju ..., kjer je v 21. čl. določeno, da se ob prevzemu vozil po opravljenem popravilu napiše zapisnik o primopredaji, ki ga podpiše tudi predstavnik delavnice, ki je opravila popravilo, torej tožnik ali njemu podrejeni delavci. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem navaja, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni izdala družba A. d.o.o.. F. K. ni bil opredeljen kot presežni delavec, na drugo delovno mesto, ki ga tožnik ne bi mogel opravljati, pa je bil razporejen več kot leto potem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. S. L. pa v času, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, sploh ni bil zaposlen pri toženi stranki. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena navedba, da iz podatkov sodnega registra ne izhaja, da bi družba A., ki je tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, sploh obstajala, ni upoštevna. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je sklep o prenehanje delovnega razmerja z dne 21. 6. 1993 (A1) in odločbo z dne 6. 10. 1993 (A3), s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper omenjeni prvostopenjski sklep, izdala družba B. d.o.o. in ne družba A., kot zatrjuje pritožnik. Pravna oseba B. d.o.o. (skrajšana firma) pa je bila glede na podatke iz sodnega registra (predložil jih je celo sam tožnik) od 16. 3. 1992 vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Mariboru in je tudi v času izdaje izpodbijanih sklepov tožene stranke še vedno obstajala (A6). Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na to, da bi tožena stranka tožniku morala ponuditi razporeditev na drugo delovno mesto, saj je bilo nadomestno delo nekaterim delavcem zagotovljeno. Pritožbena trditev, da je bilo nadomestno delo zagotovljeno F. K., namreč ni upoštevna, saj iz listin v spisu izhaja, da ta delavec sploh ni bil uvrščen med trajno presežne delavce (B1 in B17), iz obrazložitve sklepa o njegovi razporeditvi na delovno mesto kontrolor varjenja pa tudi, da je razporeditev posledica sprememb v notranji organizaciji podjetja (B27). Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila prerazporeditev nekaterim delavcem res omogočena, vendar le v prvem programu razreševanja trajno presežnih delavcev (B17), v programu, po katerem je bil za presežnega delavca opredeljen tudi tožnik (B1), pa, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, takšen ukrep preprečitve oziroma omejitve prenehanja delovnih razmerij, ni bil predviden. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da je bila opustitev takšnega ukrepa, upoštevajoč dejstvo, da je šlo pri toženi stranki že za drugi program razreševanja trajno presežnih delavcev in veliko število tako opredeljenih delavcev (B1 in B17), tudi povsem razumljiva. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe pritožbe, da že iz Pravilnika o vzdrževanju .... izhaja, da so tožnikovo delo, pritožba izrecno omenja le podpisovanje primopredajnega zapisnika ob prevzemu vozil po opravljenem popravilu, morali prevzeti ostali delavci. V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da prenos delovnih nalog z ukinjenega delovnega mesta na delavce na neukinjenih delovnih mestih ne pomeni, da ukinitev delovnega mesta ni bila utemeljena, saj je delodajalec upravičen sprejeti odločitev, da določeno delovno mesto kot samostojno ni več potrebno, še vnaprej potrebne naloge tega delovnega mesta pa bodo prevzeli delavci na drugih delovnih mestih. Zato golo zatrjevanje pritožbe, da so dela tožnikovega delovnega mesta prevzeli drugi delavci, ne da bi pritožnik navedel, kdo so bili ti delavci, in ne da bi zatrjeval, da bi njihovo delo lahko opravljal tudi on in bi zato tožena stranka pred odločitvijo o tem, komu bo prenehalo delovno razmerje, morala izvesti primerjavo med njim in temi delavci, ni upoštevno. Ob tem tem pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je med delavci, ki so prevzeli tožnikovo delo, v pritožbi izrecno omenjen L., glede katerega pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da njegovo delovno mesto niti po vsebini niti po stopnji zahtevane izobrazbe z ukinjenim delovnim mestom tožnika ni primerljivo. Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99).