Jedro

Zadolžnica ni izvršilni naslov v smislu 4. tč. II. odst. 17. čl. ZIZ, saj tega ne določa noben zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo ter upnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse.

Proti izpodbijanemu sklepu se je pritožil upnik, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega in izvršilnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo 1. odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, napačno pa je tudi interpretiralo 4. točko 17. člena ZIZ. Ni upoštevalo, da je upnik brezposeln, ne prejema pa ne denarnega nadomestila ne socialne pomoči. Sodne takse ne zmore plačati, ker nima nobenih finančnih prilivov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (1. odstavek 17. člena ZIZ). Med izvršilne naslove med drugim spada druga listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov (4. točka 2. odstavka 17. člena ZIZ). V zvezi z zadolžnico, ki jo upnik ponuja kot izvršilni naslov, noben zakonski predpis ne določa, da bi imela lastnost takšne, posebej kvalificirane listine. Ker velja načelo, da se lahko prisilna izvršba dopusti samo na temelju veljavnega izvršilnega naslova, ki pa v konkretnem primeru ne obstoji, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upnikov predlog za izvršbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 13. člen Zakona o sodnih taksah, ko je zaključilo, da se s plačilom sodne takse za predlog za izvršbo v višini 9.000,00 SIT upnikova denarna sredstva ne bodo občutno zmanjšala. Za odločanje o utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks je pomembno upnikovo premoženjsko stanje v času izdaje izpodbijanega sklepa, to je 21.6.1999. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 23.4.1999 izhaja, da je upniku pripadalo denarno nadomestilo v času od 1.7.1997 do 30.6.1999, kar pomeni, da v času odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks še ni bil brez sredstev za lastno preživljanje.

Ker niso podani razlogi, iz katerih sklep izpodbija upnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče o pritožbenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo proti izpodbijanemu sklepu ni odločalo, ker za to ni pristojno.