Jedro

Dejstvo, da je toženec razvezan, bi bilo v tej pravdi lahko pravno odločilno le, če bi bilo vabilo poslano na naslov njegove nekdanje žene, toženec pa tam ne bi več prebival (1. odstavek 141. člena ZPP) in zato vabila ne bi prejel. Za izdajo sodbe na podlagi izostanka zadostuje, da je tožba sklepčna. To pa pomeni, da mora iz dejstev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi, izhajati pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi izostanka, s katero je tožeči stranki prisodilo odškodnino v znesku 21.765,50 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, ki je še v sporu, zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo zaradi izostanka v nasprotju s 332. členom ZPP. Meni, da niso bili izkazani pogoji za veljavno vročitev po 2. odstavku 142. člena ZPP. Toženec je že več let pravnomočno razvezan in z nekdanjo ženo ne živi na danem naslovu. Pri takšnem dejanskem stanju bi sodišče moralo ravnati po 5. odstavku 332. člena ZPP. Drugostopno sodišče pa je s potrditvijo prvostopne sodbe tudi samo storilo bistvene kršitve ZPP in to po 5., 6., 7. in 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Za izdajo sodbe zaradi izostanka pa tudi ni bil izpolnjen pogoj po 5. točki 1. odstavka 332. člena ZPP. Lastnik vozila v času nezgode ni bila tožeča stranka, temveč A.H. Ta je tudi plačal račune za popravilo vozila do zneska 20.865,50 SIT. Tožeča stranka bi morala dokazati obstoj veljavne cesijske pogodbe. Ker tega ni storila, njena aktivna legitimacija ni podana. Sicer pa bi sodišče druge stopnje moralo tudi po uradni dolžnosti preizkusiti materilnopravno pravilnost prvostopne sodbe. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje procesnopravno in materialnopravno pravilni.

Ena od procesnih predpostavk za izdajo sodbe na podlagi izostanka je tudi pravilna vročitev vabila, tj. zahteva, da je bil toženec pravilno vabljen (1. točka 1. odstavka 332. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi izostanka potem, ko je ugotovilo, da je bila opravljena vročitev po 2. odstavku 142. člena ZPP. To, da je povratnico po tem, ko je bila najprej poizkušena osebna vročitev, podpisala "žena", ni nič neobičajnega. Takšno ravnanje samo po sebi ne vzbuja dvoma v pravilno vročitev. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postopati po 5. odstavku navedenega člena, sodišče druge stopnje pa zgolj zaradi tega tudi ne prvostopno sodbo razveljaviti. Še posebej ob dejstvu, da toženec v pritožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost vročitve. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa vročitve po uradni dolžnosti pravilno oprlo na obstoječe podatke v spisu.

Pač pa je toženec nato prvič v reviziji navedel, da obstaja dvom o pravilni vročitvi po 1. točki 1. odstavka 332. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da smejo stranke po 387. členu ZPP v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Pomanjkanje pogojev za izdajo sodbe na podlagi izostanka je kršitev, ki jo je dovoljeno uveljavljati tudi na revizijski stopnji (6. točka 2. odstavka 354. člena v povezavi s 1. odstavkom 385. člena ZPP). Toženec je v reviziji navedel, da je že več let razvezan in da ne živi skupaj s svojo nekdanjo ženo. V reviziji ni navedel nobenega naslova (v uvodu je navedeno le: I.G. iz Ljubljane). V reviziji niti ne trdi, da vabila ni prejel, temveč le, da obstaja dvom ali je vabilo sprejel ali ne. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšne navedbe za utemeljenost revizije ne zadoščajo. Dejstvo, da je toženec razvezan bi bilo v tej pravdi lahko pravno odločilno le, če bi bilo vabilo poslano na naslov njegove nekdanje žene, toženec pa tam ne bi več prebival (1. odstavek 141. člena ZPP) in zato vabila ne bi prejel. Toženec pa ni navedel drugega naslova in tudi sicer ni izkazal za verjetno, da vabila ni dobil. Revizijsko sodišče le pripominja, da je bilo sporno vabilo poslano na naslov, ki ga toženec sam navaja še v pritožbi kot svoj naslov. Revizija je zato v tem delu neutemeljena.

Toženec nadalje trdi, da je bila kršena tudi 5. točka 1. odstavka 332. člena ZPP. Med predloženimi dokazi in trditvami v tožbi naj bi bilo nasprotje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nasprotja ni. Tožeča stranka je v tožbi pojasnila zakaj se nekateri računi glasijo na prejšnjega lastnika A.H. (točka II tožbe). Razmerje med tožnico in A.H. je razvidno tudi iz zapisnika zavarovalne skupnosti z dne 10.7.1990 in nekaterih drugih predloženih listin. To pa za izdajo sodbe na podlagi izostanka zadošča. Tožena stranka v reviziji zmotno trdi, da bi tožeča stranka morala dokazati obstoj cesijskega razmerja med njo in formalnim lastnikom vozila. Za izdajo sodbe na podlagi izostanka zadostuje, da je tožba sklepčna. To pa pomeni, da mora iz dejstev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi, izhajati pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku. Vsa pravno odločilna dejstva je tožeča stranka v tožbi navedla.

Drugih kršitev določb pravdnega postopka toženec ni obrazložil. Revizijsko sodišče jih zato zaradi omejitve iz 386. člena ZPP ni smelo upoštevati.

S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku iz sklepčne tožbe, pa je bilo v tej zadevi tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).