Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vprašanja obstoja neznatne škode, ko je ugotovilo, da slednja ne obstaja, saj prepoved razpolaganja še neobremenjene nepremičnine last toženke (iz zemljiškoknjižnega izpiska pod prilogo A15 namreč izhaja, da je sklep Okrožnega sodišča v opr. št. II Kpd 47078/2014 z dne 8. 5. 2015 o podaljšanju začasnega zavarovanja uveden do 10. 8. 2015), in zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema zaključke sklepa pod točko 7, da je pravica razpolaganja bistven element pravice in zato tožnik ni izkazal, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo, saj izdaja začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin, občutno omejuje toženkino razpolagalno sposobnost, zaradi česar bi ji nastala škoda, ki je večja od neznatne škode in zato posledično tudi pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ ni izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje vsakršno razpolaganje, prodaja, odtujitev ter obremenitev nepremičnine parc. št. 1476/0 k.o. M., razen v korist in po dogovoru s tožnikom, da se prepoved pri navedeni nepremičnini zaznamuje v pristojni zemljiški knjigi, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve in izvedbe v pristojni knjigi, ter da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti sodbe sodišča prve stopnje, izdani v tej pravdni zadevi, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo spremembo oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Izpostavlja, da je sodišče pravilno ocenilo, da je podana verjetnost obstoja terjatve in s tem izpolnjen objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi glede vprašanja obstoja subjektivnega pogoja oziroma nevarnosti, da je zaradi dolžničinega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da bo dolžnici z začasno odredbo nastala le neznatna škoda. Pri tem izpostavlja, da sporna nepremičnina predstavlja edino vrednejšo premoženje tožene stranke, iz katere bi se lahko poplačal v primeru uspeha v pravdnem postopku, kot tudi, da je bila nepremičnina že v njegovi lasti, ker je zanj toženi stranki izročil kupnino v znesku 87.855,00 EUR. Prepričan je, da bo s svojim premoženjem tožena stranka zagotovo poskušala razpolagati v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot je to storila že sedaj, ko je sodišče razveljavilo prodajno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, vendar kljub temu ob upoštevanju 96. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožniku ni vrnila prejete kupnine in ostaja njen dolg iz naslova vrnitve kupnine po pravilih o posledicah razveljavitve pogodbe do njega neporavnan. Zaradi predlagane začasne odredbe ni v ničemer ogroženo bivanje toženke v predmetni nepremičnini, ne povzroča se ji nikakršnega stanovanjskega problema, prepričan pa je tudi, da je predlagana začasna odredba sorazmerna in razumljiva v podanih okoliščinah primera. Toženki bi namreč z izdajo začasne odredbe bilo le onemogočeno razpolaganje z nepremičnino, za katero je od tožnika prejela kupnino zanjo. Prepričan je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo testa sorazmernosti, komu grozi nastanek večje škode ali tožniku ali toženki s tem, ko bi se obremenitev zaznamovala na nepremičnini. Dodatno pa še pojasnjuje, da so navedbe sodišča prve stopnje protispisne, saj po vpogledu v zemljiško knjigo, kot tudi iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska, je razvidno, da je na nepremičninah že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve Okrožnega sodišča v II Kpd 47078/2014, kar pomeni, da je nepremičnina že sedaj obremenjena in zaradi tega dodatno dejansko ista obremenitev v ničemer ne bi poslabšala položaja toženke in bi zanjo pomenila neznatno škodo, vse v smislu tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), medtem ko preizkus nekonkretizirano zatrjevanih kršitev v pritožbi ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje je zaključke o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, razloge zanjo pa je skrbno in prepričljivo ter argumentirano obrazložilo. Pridružuje se jim sodišče druge stopnje, zaradi odgovora na pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z zavarovanjem njene denarne terjatve, ker le-ta poleg verjetnosti obstoja terjatve (izkazanost verjetnosti obstoja terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo) ni izkazala za verjetnost obstoja enega izmed ostalih pogojev iz 270. člena ZIZ. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj pogoja iz drugega ter obstoj pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, verjetnost vsaj enega izmed njiju pa bi morala izkazati poleg verjetnega obstoja terjatve, da bi bila začasna odredba utemeljena (zakonska zahteva obstoja kumulativnosti).

7. Pritožbeni ugovor, da je izkazala za verjetno nevarnost, da bo zaradi toženkinega razpolaganja s premoženjem uveljavitve terjatve onemogočena ali precej otežena (pogoj določen v drugem odstavku 270. člena ZIZ), ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ima o neobstoju tega pogoja pravilne razlog v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožnik namreč v konkretnem primeru ne zatrjuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na domnevo, da toženka želi s svojim premoženjem kakorkoli razpolagati z namenom izogniti se plačilu morebitne terjatve, ki naj bi jo tožnik šele pridobil v tem pravdnem postopku. Za utemeljenost zavarovanja denarne terjatve z izdajo začasne odredbe, je potrebno zatrjevati in izkazati konkretno in subjektivno ravnanje dolžnice (v našem primeru toženke) v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve, ki pripelje do objektivne posledice, torej do stanja, ko je oziroma bo izterjava ogrožena. Zgolj možnost, da bo toženka s svojim premoženjem razpolagala (z nepremičnino, katere lastnica je), ni moč šteti kot izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnik namreč ne zatrjuje nobenih subjektivnih okoliščin takšnega ravnanja s premoženje, okoliščin, ki bi kakorkoli merile na izigravanje tožnika kot upnika v morebitnem kasnejšem uveljavljanju denarne terjatve zoper njo (seveda, če bi v tem postopku s svojim denarnim zahtevkom uspela).

8. Začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev so namenjene zavarovanju njihove bodoče izvršbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen tega zavarovanja (prvi odstavek 271. člena ZIZ), na strani predlagatelja začasne odredbe pa je dokazno breme izkazati subjektivno in konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave, ki bi lahko pripeljala do objektivne posledice, torej do stanja, ko je, oziroma bo izterjava ogrožena. (1) Ker torej tožnik ni zatrjeval nobenih konkretnih okoliščin o toženkinim ravnanjem z njenim premoženjem, ki bi merilo na izigravanje tožnika, se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni podan.

9. Nadalje so neutemeljena pritožbena izvajanja v smeri zatrjevanja obstoja neznatne škode. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do vprašanja obstoja neznatne škode, ko je ugotovilo, da slednja ne obstaja, saj prepoved razpolaganja še neobremenjene nepremičnine last toženke (iz zemljiškoknjižnega izpiska pod prilogo A15 namreč izhaja, da je sklep Okrožnega sodišča v opr. št. II Kpd 47078/2014 z dne 8. 5. 2015 o podaljšanju začasnega zavarovanja uveden do 10. 8. 2015), in zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema zaključke sklepa pod točko 7, da je pravica razpolaganja bistven element pravice in zato tožnik ni izkazal, da bo toženka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo, saj izdaja začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin, občutno omejuje toženkino razpolagalno sposobnost, zaradi česar bi ji nastala škoda, ki je večja od neznatne škode in zato posledično tudi pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ ni izpolnjen.

10. V posledici obrazloženega, ker torej tožnik v predlagani začasni odredbi ni izkazal obstoja subjektivne nevarnosti, konkretnega toženkinega ravnanja glede njenega premoženja v smislu onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve bodoče denarne terjatve, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo, ker ta v ničemer niso pravno odločilna. V konkretnem primeru je bila uporabljena pravilna sodna praksa, sodišče prve stopnje je zato tudi smiselno pravilno uporabilo test sorazmernosti.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdne stranke niso priglasile.

Op. št. (1) : VSM sklep I Cpg 27/2015 z dne 5. 2. 2015, VSL I Cp 1946/2012 z dne 9. 7. 2012.