Jedro

Če je obdolženec v priporu, mora tudi v skrajšanem postopku sodišče samo po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnega akta odločiti o priporu in zakon ne zahteva predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil J.V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Za kaznivo dejanje prikrivanja mu je bila določena kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje goljufije kazen eno leto in štiri mesece zapora, za tem pa na podlagi druge točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen dve leti in sedem mesecev zapora upoštevajoč sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.11.2004 v trajanju enega leta in triindvajset dni zapora. Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika je kot neutemeljeni zavrnilo Višje sodišče v Celju in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolženca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev ZKP in Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec namreč v zahtevi izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti pa obsojenec izraža svoje nestrinjanje z mnenjem tožilca in ponavlja v zahtevi navedene trditve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami obsojenca v zahtevi, da je obsojen brez dokazov, le zato, ker je povratnik, da je sodišče neutemeljeno verjelo le oškodovancu, katerega izpovedbo je neutemeljeno ocenilo kot verodostojno, uveljavlja kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Trditev, da je sodišče grobo kršilo določbo 432. člena ZKP s tem, ko mu je podaljšalo pripor po vložitvi obtožnega predloga, čeprav državni tožilec podaljšanja pripora ni predlagal, je ne samo neutemeljena, temveč tudi v nasprotju s podatki spisa. Četudi državni tožilec ne bi predlagal podaljšanja pripora po vložitvi obtožnega akta, bi to sodišče smelo samo storiti. Zakon v primeru, če je obdolženec v priporu, in v obtožnici ni predlagano naj se izpusti (drugi odstavek 272. člena ZKP, ki se v skladu z določbo 429. člena ZKP smiselno uporablja tudi v skrajšanem postopku), ne zahteva predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora temveč mora, kolikor predloga ni, sodišče samo po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnega akta odločiti o priporu. V konkretni kazenski zadevi pa je državni tožilec ob vložitvi obtožnice tak predlog podal in se nahaja na listovnih številkah 293 in 294 spisa.

Obsojenec ne more uspeti niti ne s trditvijo v zahtevi, da ga je sodil sodnik, ki je bil „okužen“, saj naj bi se seznanil z izločenimi „dokumenti“. Kateri naj bi bili ti „dokumenti“, obsojenec ne pove. Takšen očitek v zahtevi pa ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o tem izrednem pravnem sredstvu, saj gre za izrazito pavšalno navedbo. Obsojenec namreč ni navedel, na katere listine se to nanaša, niti ne, katera vsebina teh izločenih listin je takšne narave, da bi lahko vplivala na odločitev oziroma presojo sodnika, Vrhovno sodišče glede na določbo prvega odstavka 424. člena o takšnem očitku ni moglo odločiti.

S tem ko sodišče ni zaslišalo kot priče I.B., obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe, sodišče dokaza ni izvedlo, ker obdolženec v dokaznem predlogu ni ponudil podatkov, potrebnih za identifikacijo priče (rojstnih podatkov, podatkov o kraju bivanja oziroma kakršnihkoli drugih najosnovnejših osebnih podatkov o tej osebi), nadalje pa je dokazni predlog zavrnilo tudi iz razloga, ker predlagatelj ni izkazal zadostne stopnje verjetnosti o obstoju dejstva, ki naj bi se s tem dokazom dokazoval – okoliščine v zvezi s nakupovanjem z obravnavano bančno kartico oziroma dejstva, da je bil B. navzoč pri nakupih, saj je bil obdolženec po ugotovitvah sodišča pri vseh nakupih, kot je razvidno iz posnetkov varnostnih kamer in iz izpovedb prič sam, da je bil tedaj sam pa nadalje sodišče sklepa še iz telefonskih komunikacij v kritičnem času z osebo, ki naj bi bila po navedbah obdolženca I.B. Nasprotnih dokazov, ki bi govorili v prid obdolženčevemu zagovoru, pa v spisu ni, niti eventualna izpovedba osebe z imenom B. tega dejstva, ki je dokumentirano tudi s posnetki (torej temelji presoja sodišča glede tega dejstva ne samo na izpovedbah prič temveč tudi na materialnih dokazih) ne bi mogla omajati.

S takšno presojo nižjih sodišč pa se obsojenec očitno ne strinja in v zahtevi ponavlja le, da bi sodišče pričo moralo zaslišati (ne da bi navedel kakršenkoli podatek, potreben za identifikacijo priče in ne da bi navedel, zakaj meni, da je presoja sodišča o relevantnosti oziroma nerelevantnosti dokaza nepravilna). Z neargumentiranimi trditvami pa kot je bilo že pojasnjeno z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more biti uspešen.

Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi sodišče obdolžencu sodbo poslalo dvakrat in sicer enkrat brez obrazložitve in drugič z obrazložitvijo, temveč je prejel dne 20.9.2007 le prepis zapisnika o glavni obravnavi s pravnim poukom, dne 3.10.2007 pa pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo.

Drži navedba zahteve, da je obdolženec v pritožbi prosil za prisotnost na pritožbeni seji, vendar pa ga sodišče o seji ni obvestilo. S tem sodišče obdolžencu ni kršilo nikakršnih pravic, saj je zoper njega tekel skrajšani postopek, v tem postopku pa lahko stranke sicer predlagajo, da se jih obvesti o pritožbeni seji, vendar pa predsednik senata tega ni dolžan storiti, če glede na stanje stvari oceni, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 445. člena ZKP). Presojo v zvezi s tem je pritožbeno sodišče opravilo in kot je razvidno iz podatkov v spisu (stran dve pritožbenega sodišča), pojasnilo, da niti predsednik senata niti senat nista dognala potrebe po navzočnosti strank. Zakaj naj bi bila takšna presoja napačna, pa obsojenec v zahtevi ne obrazloži, kar bi za uspešno uveljavljanje v zahtevi moral storiti, še posebej, ker je bil s pisnim mnenjem državnega tožilca (ki prav tako ni bil navzoč na seji) seznanjen in je na mnenje tudi odgovoril. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.