Jedro

Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo po določbah pogodbe, ki sta jo stranki sklenili dne 5.2.1997 za dodelitev razstavnega prostora na 20. slovenskem avtomobilskem sejmu v dneh od 17. do 27.4.1997 (priloga A3, v nadaljevanju pogodbe). Glede pogodbene obveznosti tožene stranke je na podlagi ugotovljenih dejstev in proste presoje dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti, to je plačati vtoževani račun (glej 4. in 5. člen pogodbe). V kolikor se pritožba z ugotovljenimi dejstvi ne strinja in izpostavlja drugačna (nekatera tudi povsem nova - glede predpisanih elementov interiera razstavnega prostora), gre v celoti za uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolnega ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta pa je v sporih majhne vrednosti po določbi 456. čl. v zvezi s 1. odst. 495. čl. ZPP, nedovoljen.

Pogodbene stranke so dolžne izpolniti obveznosti, ki so jih sprejele (načelo pacta sunt servanda - 17. čl. ZOR). Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga zahteva izpolnitev ali pa od pogodbe odstopi (primerjaj 124. čl. ZOR). Ker se tožena stranka sklicuje na neizpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke zaradi manjše kvadrature razstavnega prostora, kar očitno šteje kot neizpolnitev ali vsaj nepravilno izpolnitev, je bila tako po citirani določbi ZOR, kot po določbi 3. tč. pogodbe dolžna odpovedati pogodbo, če se je hotela rešiti svoje pogodbene obveznosti (primerjaj 1. odst. 132. čl. ZOR).

Ker tožena stranka tako ni ravnala, trpi obveznost, ki jo je s podpisom pogodbe prevzela. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in pravilno prvostopno sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ig ... z dne ... v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 301.875,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1997 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 23.625,00 SIT ter toženo stranko obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 88.211,00 SIT. Za zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice za čas od 12.5.1997 do 13.5.1997 pa je citirani sklep o izvršbi v 1. tč. izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del prvostopne sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da ni upoštevalo določil 1. odst. 138. čl. ZOR in ugotovilo, da je tožena stranka prosta svoje pogodbene obveznosti, ker je njeno neizpolnitev zakrivila tožeča stranka z zmanjšanjem in zamenjavo dogovorjenega razstavnega prostora. Po mnenju pritožbe je navedena opustitev uporabe pravilne materialnopravne podlage posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ponujenih 25 mý razstavnega prostora od zahtevanih 30 mý odstopa za 16,66 %, kar ni odstopanje v neznatnem delu. Postavitev tekmovalnega avtomobila v sredino razstavnega prostora je eden od predpisanih elementov interiera razstavnega prostora, zato ponujeni prostor v I. nadstropju, namesto v pritličju, pomeni, da tožnik ni izpolnil pogodbene obveznosti.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka odgovorila, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in prvostopno sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke, ki se je sklicevala na ugasnitev svoje pogodbene obveznosti (3. tč. pripravljalne vloge z dne 10.7.2000 - red. št. 11 spisa), konkretno ni opredelilo. Vendar pa zaradi tega ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja in posledično opustilo pravilno ali upoštevno uporabo materialnega prava. Gre namreč za institut nemožnosti izpolnitve, opredeljen v določbah 137. in 138. čl. tedaj veljavnega ZOR. Po pravni teoriji in sodni praksi pride ta v poštev tedaj, kadar je predmet izpolnitve individualno določena in nezamenljiva stvar, ko bi le sprejem commoduma (nadomestka) ohranil pogodbeno razmerje v veljavi. Na nemožnost izpolnitve se zatorej ne more sklicevati pogodbena stranka, katere obveznost je denarna, saj ta po svoji naravi ne more postati nemogoča. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za neutemeljene pritožbene razloge v tej smeri. Sodišče prve stopnje zato, ker se s tem materialnopravnim vprašanjem ni ukvarjalo, v konkretnem primeru ni zagrešilo očitanih nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo po določbah pogodbe, ki sta jo stranki sklenili dne 5.2.1997 za dodelitev razstavnega prostora na 20. slovenskem avtomobilskem sejmu v dneh od 17. do 27.4.1997 (priloga A3, v nadaljevanju pogodbe). Glede pogodbene obveznosti tožene stranke je na podlagi ugotovljenih dejstev in proste presoje dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti, to je plačati vtoževani račun (glej 4. in 5. člen pogodbe). V kolikor se pritožba z ugotovljenimi dejstvi ne strinja in izpostavlja drugačna (nekatera tudi povsem nova - glede predpisanih elementov interiera razstavnega prostora), gre v celoti za uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolnega ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta pa je v sporih majhne vrednosti po določbi 456. čl. v zvezi s 1. odst. 495. čl. ZPP, nedovoljen.

Pogodbene stranke so dolžne izpolniti obveznosti, ki so jih sprejele (načelo pacta sunt servanda - 17. čl. ZOR). Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga zahteva izpolnitev ali pa od pogodbe odstopi (primerjaj 124. čl. ZOR). Ker se tožena stranka sklicuje na neizpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke zaradi manjše kvadrature razstavnega prostora, kar očitno šteje kot neizpolnitev ali vsaj nepravilno izpolnitev, je bila tako po citirani določbi ZOR, kot po določbi 3. tč. pogodbe dolžna odpovedati pogodbo, če se je hotela rešiti svoje pogodbene obveznosti (primerjaj 1. odst. 132. čl. ZOR).

Ker tožena stranka tako ni ravnala, trpi obveznost, ki jo je s podpisom pogodbe prevzela. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in pravilno prvostopno sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

Neuspešna pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z navedbami v njem ponavlja že podane v postopku pred sodiščem prve stopnje in k pritožbeni odločbi bistveno ne doprinaša (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).