Jedro

Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti računa in situacije je neutemeljen že iz razloga, ker ne gre za zahtevek, ki bi ga bilo po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo.

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ta zahtevek pa ni zahtevek, s katerim bi tožeča stranka kot stečajni upnik zoper toženo stranko kot stečajno dolžnico uveljavljala terjatev. Gre za zahtevek, s katerim se tožeča stranka brani pred terjatvijo, ki jo zoper njo uveljavlja toženka v izvršilnem postopku. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki tožbenega zahtevka v tem delu nista meritorno obravnavali, je zato napačna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 158.359,14 EUR. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 172.220,58 EUR, zahtevek za ugotovitev neveljavnosti računa za znesek 198.633,90 EUR in situacije za znesek 152.922,08 EUR, ki ju je izdala tožena stranka, ter zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki teče na predlog tožene stranke kot upnice zoper tožečo stranko kot dolžnico.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta 10. 7. 2009 sklenili gradbeno pogodbo, s katero se je tožena stranka kot izvajalka za tožečo stranko kot naročnico zavezala opraviti generalno prenovo in dograditev gasilskega doma. K pogodbi sta stranki sklenili štiri anekse.

- Stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka dela zaključila najkasneje v sedmih mesecih od podpisa pogodbe. Ta rok je bil naknadno z enim izmed aneksov podaljšan do 15. 8. 2010. - Tožena stranka je tožeči stranki izdala račun z dne 28. 2. 2011 za znesek 198.633,90 EUR. Nato je izdala še končno situacijo za mesec februar 2011 za znesek 152.922,08 EUR.

- 23. 3. 2011 je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je izvršbo dovolilo s sklepom, zoper katerega je tožeča stranka vložila ugovor. Njen ugovor je bil zavrnjen. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila prav tako zavrnjena.

- Nad toženo stranko se je 4. 4. 2011 začel stečajni postopek.

7. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila: a.) svojo terjatev iz naslova preveč plačanih del po gradbeni pogodbi, vrednost nedokončanih del in napak ter zahtevek za izdajo bančne garancije za dobro izvedbo del, b.) zahtevek za ugotovitev, da sta račun in situacija, ki ju je izdala tožena stranka, neveljavna, ter c.) zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je bila začeta na predlog tožene stranke zoper tožečo stranko kot dolžnico. Stečajni upravitelj je terjatve tožeče stranke prerekal, zato tožeča stranka navedene zahtevke uveljavlja v tem postopku.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta delno ugodili zahtevku pod točko a.) na podlagi presoje, da tožena stranka del ni dokončala ter da so imela nekatera dela napake, zahtevka za ugotovitev neveljavnosti računa in situacije ter nedopustnosti izvršbe pa sta zavrnili na podlagi stališča, da gre za nedenarna zahtevka, ki bi ju morala tožeča stranka pretvoriti v denarna, česar pa ni storila.

9. V reviziji tožeča stranka izpodbija (le) zavrnitev zahtevka pod točko b.) za ugotovitev neveljavnosti računa in situacije ter zahtevka pod točko c.) za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Trdi, da je oba zahtevka mogoče prijaviti v stečajnem postopku, saj upniku ni mogoče naložiti dolžnosti, da pretvori nedenarni zahtevek v denarnega, temveč do tega pride po samem zakonu.

10. Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti računa in situacije je neutemeljen že iz razloga, ker ne gre za zahtevek, ki bi ga bilo po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo. Ne gre namreč za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice, pravnega razmerja ali pristnosti oziroma nepristnosti listine.

11. Z zahtevkom pod točko c.) je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ta zahtevek pa ni zahtevek, s katerim bi tožeča stranka kot stečajni upnik zoper toženo stranko kot stečajno dolžnico uveljavljala terjatev. Gre za zahtevek, s katerim se tožeča stranka brani pred terjatvijo, ki jo zoper njo uveljavlja toženka v izvršilnem postopku. Z zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe se je namreč zoperstavila izvršbi, ki se je zoper njo začela na predlog tožene stranke. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki tožbenega zahtevka v tem delu nista meritorno obravnavali, je zato napačna.

12. Ker pri zahtevku, ki ga je tožeča stranka uveljavljala pod točko c.), ne gre za terjatev tožeče stranke kot stečajne upnice do tožene stranke kot stečajne dolžnice, se Vrhovno sodišče do revizijskih trditev glede ex lege pretvorbe nedenarne terjatve v denarno terjatev z začetkom stečajnega postopka ni opredeljevalo.

13. Kljub zmotni uporabi materialnega prava pa Vrhovno sodišče zaradi omejitve iz 371. člena ZPP reviziji ni ugodilo. Na pravilno uporabo materialnega prava namreč Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah razlogov, ki jih uveljavlja stranka v reviziji. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, pa niso utemeljeni (371. člen ZPP). Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.