Jedro

Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.

Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II.Toženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 8.421,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in da toženka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženka, ki višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov, sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Sodišče prve stopnje je nato s sklepom toženki naložilo, da tožnici v 15 dneh plača še 822,98 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka.

4.Tudi zoper ta sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Prav tako priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki nanju ni odgovorila.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7.V tem gospodarskem sporu, ki je izšel iz izvršbe na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), tožnica (najemodajalka) od toženke (najemnice) zahteva plačilo najemnin za zemljišča in nadstrešnico za obdobje od oktobra 2023 do vključno marca 2024. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo brez oprave glavne obravnave in odločitev oprlo na nesporna dejstva (488. člen ZPP), da sta stranki sklenili najemno pogodbo z dne 30. 6. 2022 in aneks št. 1 z dne 25. 1. 2024, na podlagi katerih je tožnica toženki oddajala v najem zemljišča in nadstrešnico, toženka pa se ji je zavezala plačevati najemnino v iztoževani višini. Zahtevani najemnini za oktober in november 2023 (vsaka v višini 1.156,94 EUR) se nanašata na eno zemljišče in nadstrešnico, preostale štiri najemnine (vsaka po 1.526,92 EUR) pa poleg omenjenega zemljišča in nadstrešnice še na dve dodatni zemljišči. Toženka najemnin ni plačala, čeprav računom ni ugovarjala. Ker tem trditvam toženka ni nasprotovala, jih je sodišče prve stopnje povzelo v dejansko podlago izpodbijane sodbe (214. člen ZPP) in tožbenemu zahtevku ugodilo (9., 587. in 299. člen Obligacijskega zakonika).

8.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave, saj naj bi bilo dejansko stanje med strankama sporno. Navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi tožničinemu zahtevku argumentirano nasprotovala po temelju in višini z navedbo, da ji ničesar ne dolguje in da toženkine poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do tožnice. Meni, da takšna trditev (še posebej v laični obliki) implicitno pomeni, da toženka predlaga vsaj dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika, saj mora biti stranki omogočeno, da v zvezi z zatrjevanimi (čeprav negativnimi) dejstvi ponudi dokaz in poda izjavo. Za opravo naroka in izvedbo dokazov (vsaj z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke) ni bilo treba izrecno in popolnoma konkretizirano prerekati nadaljnjih izvajanj tožnice, saj je v nasprotnem primeru pomen pravice do izjave izvotljen. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo naroka, naj bi prekršilo 488. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter toženki odvzelo pravico do izvajanja dokazov v njeno korist (213. člen ZPP) oziroma ustavno pravico do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije) in konvencijsko pravico do poštenega sojenja.

9.Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ne drži, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno. Toženka svoje nasprotno prepričanje zmotno opira na vsebino ugovora, ki ga je vložila zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ta je povsem pavšalen, saj je v njem navedla le, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze (list. št. 9-10). Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.

10.Pritožbeno stališče, da ugovorne trditve toženke preprečujejo ugoditev tožbenemu zahtevku in da je z njimi implicitno predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika, je očitno napačno. Neutemeljen je tudi očitek, da je bila toženkina pravica do izjave prekršena oziroma izvotljena. Toženka namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni odgovorila na dopolnitev tožbe in se nato ni odzvala niti na dopis sodišča z dne 6. 2. 2025, čeprav sta ji bili obe pisanji vročeni. Z omenjenim dopisom je sodišče prve stopnje stranki seznanilo s pravno podlago za izdajo odločbe o sporu brez razpisa naroka (prvi odstavek 488. člena ZPP) in s svojo presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno. V dopisu je prav tako dodalo, da bo narok kljub temu razpisalo, če bo stranka to zahtevala (drugi odstavek 488. člena ZPP), zato je stranki pozvalo, naj v 15 dneh sporočita, ali zahtevata razpis naroka. Nobena od strank v postavljenem roku ni ponudila novega procesnega gradiva in tudi ni zahtevala naroka.

11.Vsebina omenjenega dopisa jasno in pravilno opisuje položaj, ki je nastal zaradi toženkine opustitve navajanja trditev, ki bi nasprotovale tožničinim, in sicer, da bo narok za glavno obravnavo opravljen le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka nanj (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala tožničinim trditvam, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (214. člen ZPP), zato je ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).

12.Pritožbene navedbe so glede na navedene razloge neutemeljene. Višje sodišče prav tako ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

13.Izpodbijanemu sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov, toženka nasprotuje z razlogi, da je še pred njegovo izdajo vložila pritožbo zoper sodbo, o kateri tedaj še ni bilo odločeno. Meni, da bi lahko sodišče prve stopnje o stroških odločilo šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, saj so nujno vezani na pravdni uspeh.

14.Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo brez razpisa naroka, zato je v njenem stroškovnem delu odločilo le o stroških toženke (ki jih slednja nosi sama), tožnica pa je lahko svoje stroške priglasila v nadaljnjih 15 dneh (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Toženkina pritožba zoper sodbo zato ni pomenila ovire za odločanje o teh stroških in ker se je izkazalo, da ni utemeljena, prav tako ni spremenila pravdnega uspeha strank, na katerem temelji izpodbijana stroškovna odločitev. Tožničine pravdne stroške je sodišče prve stopnje tudi obrazloženo odmerilo. Tej odmeri, ki ne razkriva materialnopravnih napak, toženka v pritožbi opredeljeno ne nasprotuje, zato je ni uspela izpodbiti.

15.Pritožbene navedbe so glede na navedene razloge neutemeljene. Višje sodišče prav tako ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

16.Ker toženka s pritožbama ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).