Jedro

Ob uveljavitvi ZLNDL dne 25. 7. 1997, pravni prednik toženke, kljub temu, da je bil v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe, tega zemljišča ni uporabljal in ga ni imel v posesti. Uporabljala ga ni in ga ni imela v posesti tudi ne toženka, temveč so ga imeli v dejanski rabi lastniki stanovanj stanovanjske stavbe, tudi tožniki oziroma njihovi pravni predniki. Z uveljavitvijo ZLNDL so zato kot dejanski imetniki pravice uporabe originarno (izvorno) pridobili lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (v točkah II, III in IV izreka), potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so nepremičnine zemljiške parcele z ID znaki, kot so razvidni iz izreka sodbe, v naravi stavbišče garažnega niza s šestimi garažnimi boksi z ID znaki stavb, kot so razvidni iz izreka sodbe, splošni skupni del stavbe z ID znakom 000-1125 in tako v solastnini njenih vsakokratnih etažnih lastnikov (I. točka izreka); ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom 000-143/7-0, v naravi stavbišče garažnega boksa z ID znakom 000-1135, v lasti prve tožnice in drugega tožnika, vsakega do 1/2, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom 000-143/5-0, v naravi stavbišče garažnega boksa z ID znakom 000-1138, v lasti tretjega tožnika do celote, da je nepremičnina zemljiška parcela z ID znakom 000-143/3-0, v naravi stavbišče garažnega boksa z ID znakom 000-1141, v lasti četrte tožnice in petega tožnika, vsakega do 1/2 (II. točka izreka); ugotovilo, da je nepremičnina del stavbe z ID znakom 000-1125-7 splošni skupni del stavbe z ID znakom 000-1125 in tako v solastnini njenih vsakokratnih etažnih lastnikov (III. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnikom stroške postopka v višini 8.067,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da V. točka sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani St 2/69-544 z dne 28. 1. 1976 ne izkazuje njene pasivne legitimacije v tej pravdni zadevi, tudi ni lastnica spornih nepremičnin. V V. točki sklepa z dne 28. 1. 1976 je govora le o sredstvih stečajnega dolžnika (G.), ki bi se morebiti našla po izbrisu stečajnega dolžnika iz sodnega registra, sporne nepremičnine pa nedvomno niso sredstva, ki bi se našla šele po izbrisu stečajnega dolžnika iz sodnega registra, saj so takrat že obstajale in bile tudi vknjižene v zemljiško knjigo. Občini ... (kot pravni prednici toženke) bi lahko pripadla le morebitna denarna ali druga premična sredstva, ki bi bila najdena kasneje. Poleg tega je bilo v isti točki določeno, da bi pravni prednici toženke pripadla le tista morebitna sredstva, ki bi bila brez obveznosti. Tožniki od toženke zahtevajo priznanje lastninske pravice na nepremičninah, ki so nastale iz parcele št. 111 k.o. ..., kar pomeni, da gre za sredstva z obveznostjo. V tem obsegu je stališče pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 1704/2015 z dne 11. 11. 2015, da temu ni tako, kakor tudi takšno stališče izpodbijanega sklepa, napačno. Pritožbenih zaključkov glede pasivne legitimacije ne more omajati niti morebitno dejstvo, da naj bi v nekem drugem postopku toženka po županu izdala zemljiškoknjižno dovolilo za sporne nepremičnine, saj to lahko predstavlja le enostransko ravnanje toženke, ki pa ne pomeni, da je v posledici toženka pasivno legitimirana v tej pravdi. Dejstvo je, da toženka oziroma njena pravna prednica nikoli nista bili upraviteljici niti uporabnici teh nepremičnin. Tudi G. pred stečajem oziroma ob stečaju ni imelo nobene pravice uporabe ali kakršnekoli druge pravice na spornih nepremičninah, vknjižba pravice uporabe v njegovo korist v zemljiški knjigi je bila le formalna.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki zatrjujejo, da so njihovi pravni predniki v letu 1962 in kasneje do leta 1968 kot kupci stanovanj v stavbi ..., s stanovanji kupili in plačali tudi stroške izgradnje vsak svojega garažnega boksa, garaže pa so pravni predniki in kasneje tožniki vse od izgradnje dalje tudi uporabljali. Kljub temu je zemljiškoknjižno stanje ostalo neurejeno in je pri stavbiščih garažnega niza s šestimi garažnimi boksi (z zemljiškoknjižnimi podatki, kot so razvidni iz izreka sodbe) kot lastnik vpisano podjetje, ki je garaže (in stanovanjske bloke) gradilo in kasneje prodalo, G., ki pa je že v letu 1976 prenehalo obstajati in bilo v stečajnem postopku izbrisano iz registra. S tožbo želijo uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Tožbo so uperili zoper Občino kot pravno naslednico podjetja, saj je bila njena pravna prednica, Občina ..., s sklepom Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani St 2/69 z dne 28. 1. 1976, določena za prevzemnico vsega morebiti preostalega premoženja podjetja.(1) V nadaljevanju, po ugotovitvi, da so tudi skupni prostori stavbe ... vpisani v zemljiški knjigi kot last navedenega podjetja, so tožbo razširili še na ugotovitev, da gre pri delu stavbe z ID znakom 000-1125-7 za splošni skupni del stavbe, ki je tako v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) podrednemu tožbenemu zahtevku (II. in III. točka izreka) ugodilo. Odločitev je materialnopravno pravilna in temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge za ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožniki na spornih nepremičninah uveljavljajo izvorno pridobitev lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in na podlagi priposestvovanja, v posledici česar zatrjujejo, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza resničnemu pravnemu stanju. Ker s toženko (kot pravno naslednico vpisanega zemljiškoknjižnega lastnika) niso uspeli izvensodno uskladiti zemljiškoknjižnega stanja, so zoper njo vložili tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Toženkin glavni ugovor v tej pravdi je, da ni pravna naslednica zemljiškoknjižno vpisanega lastnika, zato v tej zadevi ni pasivno legitimirana.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pravdi na ugotovitev izvorne pridobitve lastninske pravice pasivno legitimiran tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik (pa to dejansko ni). V konkretnem primeru je zemljiškoknjižni lastnik G., po zaključku stečajnega postopka (že v letu 1976) prenehal obstajati, zato so tožniki tožbo utemeljeno uperili zoper njegovega pravnega naslednika. Menijo, da je pravna naslednica zemljiškoknjižnega lastnika prav toženka in to na podlagi V. točke sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani St 2/69 – 544 z dne 28. 1. 1976 (v nadaljevanju Sklep). Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 1704/2015 z dne 11. 11. 2015 pritrdilo pravilnosti takšnega stališča, pri čemer bo tožnikom ugotovitvena sodba, skupaj s Sklepom, omogočila zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice pri spornih nepremičninah, s sodbo pa bo tudi odpravljena negotovost njihovega položaja, ki jo povzroča toženka. Ta se namreč v drugih postopkih predstavlja kot naslednica v stečajnem postopku izbrisanega zemljiškoknjižnega lastnika, kot prevzemnica njegovih nepremičnin, tudi konkretne (glej 10. točko obrazložitve), sklicujoč se prav na določbo V. točke Sklepa. Tožniki so torej izkazali, da v drugih postopkih toženka pravno nasledstvo sprejema in se nanj izrecno sklicuje, s čimer je po mnenju pritožbenega sodišča dokazno breme za izkaz nasprotnega prešlo na toženko, ki pa zgolj s problematiziranjem vsebine določbe V. točke Sklepa, ki v drugih postopkih zanjo ni sporna, dokaznemu bremenu ni zadostila.

8. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je prav toženka pravna naslednica zemljiškoknjižnega lastnika spornih nepremičnin in je torej v tej zadevi pasivno legitimirana. Da pa toženka ni tudi dejanska lastnica nepremičnin, tudi za toženko ni sporno. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ob uveljavitvi ZLNDL dne 25. 7. 1997, pravni prednik toženke, kljub temu, da je bil v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe, tega zemljišča ni uporabljal in ga ni imel v posesti. Uporabljala ga ni in ga ni imela v posesti tudi ne toženka, temveč so ga imeli v dejanski rabi lastniki stanovanj stanovanjske stavbe ..., tudi tožniki oziroma njihovi pravni predniki. Z uveljavitvijo ZLNDL so zato kot dejanski imetniki pravice uporabe originarno (izvorno) pridobili lastninsko pravico. Glede na povedano je razlogovanje sodišča prve stopnje, da so tožniki lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobili izvorno tudi na podlagi priposestvovanja z iztekom priposestvovalne dobe v letu 2007, odveč.(2)

9. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje tako v II. točki izpodbijane sodbe pravilno in zakonito ugodilo (2. člen ZLNDL). Pravilno in zakonito je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku v III. točki izreka sodbe, na podlagi določb 5. in 18. člena Stanovanjskega zakona – nesporno gre za skupni del večstanovanjske stavbe, ki je v solastnini etažnih lastnikov.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženko na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnike pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Občini ... pripadajo brez obveznosti vsa sredstva stečajnega dolžnika, ki bi se morebiti našla po izbrisu iz sodnega registra (V. točka sklepa).

Op. št. (2): Pri čemer pa so sicer dejanske okoliščine pravilno ugotovljene – tožniki so bili nedvomno v vsem tem času dobroverni lastniški posestniki.