Jedro

Tožnikova zmotna interpretacija odločbe, da prednostne pravice uporabe s potekom petih leti ni izgubil oziroma da je mislil, da bi morala biti izdana odločba o odvzemu pravice uporabe, pomeni (pravno) zmoto, ki ne more imeti pravnega učinka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sporno zemljišče je bilo z Odlokom o določitvi, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev - SŠ 12 Podutik I. Faza (Ur. l. SRS št. 10/80, v nadaljevanju Odlok) preneseno v uporabo Občine Ljubljana Šiška (v nadaljevanju Občina). Po določilu 4. člena tega Odloka je lastninska pravica na zemljiščih, navedenih v tem Odloku, prenehala z dnem, ko je pričel veljati ta Odlok. S tem dnem je na spornem zemljišču pridobila pravico uporabe Občina, prejšnji lastnik pa je imel po Odloku pravico uporabljati to zemljišče do dneva, ko ga mora po odločbi upravnega organa, pristojnega za premoženjskopravne zadeve, izročiti Občini. Z odločbo z dne 30. 6. 1981, ki jo je izdala Skupščina Občine, je bilo nato med drugim odločeno, da je tožnik dolžan izročiti sporno parcelo Občini. Iz odločbe izhaja, da so se lastniki zemljišč z izročitvijo zemljišč strinjali ter da bodo uveljavljali prednostno pravico do gradnje v posebnem postopku. Navedeno je še, da bo odškodninski postopek izveden po pravnomočnosti te odločbe. Iz odločbe Občine z dne 31. 8. 1981 izhaja, da je bila tožniku dodeljena prednostna pravica uporabe za gradnjo hiše, pri čemer je bilo navedeno, da mora v 5 letih od vročitve te odločbe zgraditi hišo do tretje gradbene faze, sicer izgubi prednostno pravico uporabe.(1)

2. V letu 1994 se je na spornem zemljišču kot imetnica pravice uporabe vpisala Stanovanjska zadruga A., in sicer na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjene z Občino. To pogodbo in vknjižbo Stanovanjske zadruge je tožnik v prejšnji pravdi že izpodbijal, vendar neuspešno. Sodišče je zavrnilo njegov zahtevek za ugotovitev, da je na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) postal lastnik nepremičnine, kot tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe Stanovanjske zadruge.(2) Stanovanjska zadruga je nato odsvojila sporno nepremičnino tožencu.

3. Tožnik v tej pravdi zatrjuje, da je na spornem zemljišču pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem. Trdi, da je z odločbo Občine z dne 31. 8. 1980 pridobil pravico uporabe, ki mu nikoli ni bila odvzeta. Država ni namreč nikoli izdala odločbe, s katero bi mu bila ta pravica odvzeta, prav tako ni nikoli izdala odločbe o izročitvi nepremičnine občini, kot je to določal 20. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/1984, v nadaljevanju ZSZ). Po letu 1991 se je pravni status spornih zemljišč z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-105/9 korenito spremenil, saj državni organ ni imel več možnosti, da bi odločal o odvzemu pravice oziroma da bi izdal odločbo o izročitvi nepremičnine občini. Edina odločba o odvzemu zemljišča je tako odločba Občine z dne 30. 6. 1981, ki pa se glasi na prvotno zemljišče, na katerem je tožnik z odločbo pridobil prednostno pravico uporabe. Ob spremembi ZSZ z odločbo ustavnega sodišča je bil še mladoleten in ni poznal zemljiške knjige. Prepričan je bil v pravilnost dejanj državnih organov in ni podvomil, da ta zakonit pridobitni način ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Tožnik meni, da je postal lastnik na podlagi določb ZLNDL. Zatrjuje slabo vero toženca (obstoj plombe Dn št. 1193/2003, tožnikova mati, pa naj bi obvestila toženca ob nakupu nepremičnine, da je ona lastnica spornega zemljišča) in njegovega pravnega prednika - Stanovanjske zadruge.

4. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne more biti v dobri veri, saj je glede na vsebino odločbe Občine z dne 31. 8. 1981 pravico do prednostne uporabe izgubil v letu 1987, ker v petih letih ni zgradil hiše. Pojasnilo je, da dodatna odločba upravnega organa o odvzemu pravice ni bila potrebna, saj je pravica prenehala že z nastopom razveznega pogoja. Po presoji sodišča tožnik tako ni imel nikakršne podlage za mišljenje, da je lastnik sporne parcele. Prav tako na spornem zemljišču v obdobju od 1981 do 1997 ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, ker je bilo zemljišče v tem času v družbeni lastnini. Kasneje pa tožnik zemljišča prav tako ni priposestvoval, saj je v letu 2001 izgubil tožbo zoper Mestni občini Ljubljana (kot pravnim naslednikom Občine) in Stanovanjsko zadrugo, kjer je bilo ugotovljeno, da tožnik na spornem zemljišču ni imel pravice uporabe. Dobrovernosti toženca sodišče ni presojalo.

5. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z razlogi sodbe sodišča prve stopnje in je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

6. Revizijo iz vseh revizijskih razlogov vlaga tožnik. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Tožnik utemeljuje priposestvovanje sporne nepremičnine na podlagi okoliščin pred uveljavitvijo ZLNDL in hkrati trdi, da je postal lastnik nepremičnine na podlagi določb ZLNDL. Revizijsko sodišče je zato tožnikove trditve o priposestvovanju razumelo v smislu, da tožnik zatrjuje pridobitev pravice uporabe s priposestvovanjem, lastninsko pravico pa naj bi nato pridobil na podlagi določb ZLNDL kot dejanski imetnik pravice uporabe, pridobljene s priposestvovanjem.

10. Tožnik utemeljuje dobro vero z razlago, da je mislil, da bi mu morala Občina prednostno pravico uporabe odvzeti s posebno odločbo, ki pa je Občina ni izdala oziroma mu je vročila. Po presoji revizijskega sodišča tožnik utemeljuje dobro vero izključno z zmotnim razumevanjem vsebine odločbe Občine z dne 31. 8. 1981, ki je določala, da se tožniku pravica dodeli za obdobje petih let. Že v prejšnji pravdi je bilo tožniku pojasnjeno, da je prednostno pravico uporabe izgubil v letu 1987 in da je bila ob uveljavitvi ZLNDL na spornem zemljišču dejanska imetnica pravice uporabe Stanovanjska zadruga, ki je to pravico pridobila v letu 1994 od Občine, in je zato bila v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča pravilno vpisana Stanovanjska zadruga. Tožnikova zmotna interpretacije odločbe, da prednostne pravice uporabe s potekom petih let ni izgubil oziroma da je mislil, da bi morala biti izdana odločba o odvzemu pravice uporabe, pomeni (pravno) zmoto, ki ne more imeti pravnega učinka. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da toženca varuje tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj namreč tožencu, ob dejstvu, da je razpolagal s pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnikov ugotovitveni zahtevek zoper Stanovanjsko zadrugo, da je lastnik sporne nepremičnine, zavrnjen, ni mogoče očitati slabe vere (10. člen Stvarnopravnega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), prej četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK/95). Ker je potrebno revizijo zavrniti že iz navedenih razlogov (378. člen ZPP), se revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z ostalimi revizijskimi očitki, saj ti ne vplivajo na odločitev v tej zadevi.

Op. št. (1): Gre za postopke po Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. RS 19/75).

Op. št. (2): Po mnenju tožnika je bila pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjena med Občino in Stanovanjsko zadrugo, na podlagi katere je zadruga pridobila pravico uporabe, nezakonita, saj tožniku ni bila izdana odločba o izgubi prednostne pravice uporabe zemljišča za graditev. Na sporni nepremičnini naj bi tako imel ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe dejansko tožnik, kar pomeni, da je postal lastnik nepremičnine, vknjižba lastninske pravice v korist Stanovanjske zadruge pa naj bi bila neveljavna.