Jedro

Davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačevanja akontacij iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, ni mogoče odpisati, dovoliti pa tudi ni mogoče obročnega plačila.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožničino vlogo za odpis oz. obročno plačilo davčnega dolga iz naslova akontacij davkov od dohodkov iz dejavnosti ter ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

Kot izhaja iz obrazložitve, je tožnica zaprosila za obročno plačilo davčnega dolga oz. za odpis obresti iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti (konto 2020). Njen davčni dolg na dan 9. 9. 2008 znaša skupaj 38.031,75 EUR, od tega glavnica 33.606,69 EUR in zamudne obresti 4.425,06 EUR. Vendar pa davčni organ, glede na določbo petega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 – Ur. list RS, št. 117/2006 s spremembami), po kateri ni dopustno odobriti odpisa in obročnega odplačevanja davka za akontacije davka, vlogi ni mogel ugoditi, ker gre za dolg iz naslova davčnih akontacij. Podobno določa tudi četrti odstavek 102. člena ZdavP-2. Zato je moral vlogo zavrniti, čeprav ni sporno, da predstavlja za tožnico plačilo takšnega zneska hudo finančno breme.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da ZDavP-2 v 101. členu sicer res omogoča odlog plačila, obročno plačilo ali odpis davčnega dolga, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, vendar le v primerih, ko ne gre za akontacije davka, katerih odpisa ali obročnega plačila ne more odobriti glede na določbe petega odstavka istega (101. člena). Ker predmetni davčni dolg izvira iz naslova akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti njeni zahtevi ni možno ugoditi, davčni organ pa pri odločanju o tem nima diskrecijske pravice.

Tožnica v tožbi navaja, da se sicer strinja z navedbami upravnega organa v delu, ko svojo odločitev o zavrnitvi njene vloge utemeljuje s petim odstavkom 101. člena ZDavP-2 in četrtim odstavkom 102. člena ZDavP-2, kljub temu pa je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Davčni organ bi namreč moral pri obravnavi njene vloge uporabiti drugi odstavek 103. člena ZDavP-2, ki v specifičnem primeru, ko gre za fizično osebo, ki ne opravlja dejavnosti, dovoljuje obročno plačilo davčnega dolga z upoštevanjem medbančne obrestne mere. Ker je davčni organ prve stopnje seznanjen z dejstvom, da je tožnica prenehala z opravljanjem dejavnosti iz katere davčni dolg izvira (izbris), bi moral njeni vlogi ugoditi na podlagi 103. člena ZDavP-2. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške postopka.

K. 1. ročki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna tožničina vloga za obročno plačilo davčnega dolga in odpis obresti iz tega dolga. Davčni dolg izvira iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, katerega mora zavezanec med letom plačevati v obliki akontacij.

V 101. členu ZDavP-2 (odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe) je med drugim določeno, da davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oz. dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek). Davčni organ pa ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka, če ni s tem zakonom drugače določeno (peti odstavek). Ta člen se ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost in sicer za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti (šesti odstavek).

Tudi v primerih iz 102. člena ZDavP-2 (odlog in obročno plačevanje davka v primeru hujše gospodarske škode) davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega odplačevanja davka za akontacije davka ali davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno (4. odstavek 102. člena).

Iz citiranih določb ZDavP-2 izhaja utemeljenost odločitve davčnega organa, da v obravnavanem primeru, kot tožnica prosi za obročno plačilo davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačevanja akontacij dolga iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, ne more odobriti obročnega plačila ali odpisa tega davka, pri čemer nima diskrecijske pravice za drugačno odločitev. Takšno pravno stališče (da davčnih obveznosti, ki izvirajo iz odmerjenih akontacij davčnega dolga ni mogoče odpisati ali dovoliti odloga ali obročno plačilo) izhaja tudi iz ustaljene upravne in upravno - sodne prakse.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ tožničini vlogi ugoditi na podlagi 103. člena ZDavP-2 (posebni primeri odloga in obročnega plačevanja davka), saj se tudi določbe tega člena za akontacije davkov ne uporabljajo (zadnji odstavek 103. člena). Poleg tega tožnica odloga plačila dolga po tej zakonski določbi v upravnem postopku ni niti predlagala (tožbena novost). Nasprotno je v pritožbi izrecno zapisala, da prosi za dovolitev plačila davčne obveznosti v 24. mesečnih obrokih, po določbah 103. člena (če bi prišle v poštev), pa je možno plačilo davka v največ 3. mesečnih obrokih.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 in 62/2010).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.