Jedro

Konflikti (razvezanih) zakoncev, zaradi katerih se (nekdanji) zakonec izseli iz solastne nepremičnine, niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil ta (nekdanji) zakonec kot solastnik upravičen do uporabnine. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma ni bil upravičen zahtevati od drugega solastnika uporabe solastne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1595/2013-II z dne 3. 9. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 10. 20151 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da plača tožnici uporabnino od aprila 2011 dalje (za 43 mesecev) v višini 15.004,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je toženec februarja 2011 zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanjske hiše, ki je bila v solastnini pravdnih strank, zato tožnica hiše ni mogla uporabljati. Višji tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine pred aprilom 2011 je zavrnilo. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil toženec. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 3522/2015 z dne 20. 4. 20162 pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo3 tudi v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica izselila iz hiše 7. 4. 2008. V hišo se je vrnila še nekajkrat, da je odnesla kakšno stvar. Tožnica ni dokazala, da se je izselila iz hiše, ker je toženec nedopustno posegal v njeno duševno in telesno nedotakljivost in ker je maltretiral mladoletna otroka ali zaradi varstva koristi otrok. Za izselitev s hčerjo se je odločila prostovoljno, ker ni želela bivala v hiši skupaj s tožencem. Od toženca ni zahtevala, da ji dovoli, da se ponovno vseli v hišo, ali da se nadaljuje režim ločene uporabe hiše, kot je bil dogovorjen pred njeno izselitvijo. Toženec je kasneje po izselitvi tožnice zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše, vendar tožnica ni zahtevala od toženca, da ji izroči ključ nove ključavnice.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le glede vprašanja fizičnega nasilja toženca, čeprav je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da preveri, ali so obstajali utemeljeni razlogi za izselitev tožnice zaradi varstva koristi otrok. Pritožba v nadaljevanju podrobno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve sodbe in jih zato v tem delu obrazložitve ne povzema.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da mu tožnica povrne pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 353. člena Zakona o pravdnem postopku4) in ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, pa tudi razlogi v obrazložitvi sodbe si niso v medsebojnem nasprotju. Sodišče po zaslišanju toženca na naroku 18. 5. 2017 utemeljeno ni sledilo predlogu tožnice, da se jo ponovno zasliši5, ker je bila tožnica v postopku že izčrpno (dvakrat) zaslišana. Odločilni razlog pa je, da tožnica ni opredeljeno navedla dejstev, zaradi katerih bi bilo dodatno zaslišanje potrebno oziroma katera so tista konkretna dejstva, ki so po njenem mnenju v izpovedbi toženca neresnična in jih želi dokazati s ponovnim zaslišanjem. Pritožbena teza je, da bi sodišče tožnico moralo znova zaslišati, ker tožnica vedno vsa dejstva in izpovedbe toženca zanika. Pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da tudi, če bi bila dodatno zaslišana in bi zanikala vsa dejstva, ki jih je po njenem pavšalnem zatrjevanju toženec dodatno navedel v izpovedbi, dejanske ugotovitve, ki so odločilne za zavrnitev tožbenega zahtevka ne bi bile drugačne6. Tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb se izkaže, da dodatno zaslišanje tožnice ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V sodbi so ocenjeni odločilni dokazi v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče lahko odgovorilo na vse relevantne navedbe iz pritožbe, s katerimi tožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov izhaja7, da: - sta pravdni stranki v trajanju zakonske zveze pridobili nepremičnino, parc. št. ..., k.o. ...8; - je toženec 28. 9. 2006 vložil tožbo na razvezo zakonske zveze pravdnih strank; - je bilo v razveznem postopku dogovorjeno, da bosta pravdni stranki izvajali režim ločenih tednov prebivanja v hiši, tako da je en teden v hiši z otrokoma živela tožnica, drug teden pa je v hiši z otrokoma živel toženec; - je bila za tožnico odločitev sodišča v zvezi z začasno odredbo, ki jo je tožnica prejela 2. 4. 2008, presenečenje, ker ji nista bila dodeljena otroka v varstvo in vzgojo (tožnici je bila dodeljena v varstvo in vzgojo hči, sin pa je bil dodeljen v varstvo in vzgojo tožencu) in ker sodišče ni odločilo, da se mora toženec izseliti iz hiše; - se je tožnica po izdaji začasne odredbe 7. 4. 2008 s hčerjo izselila iz hiše, najprej k staršem, nato pa 3. 9. 2009 v najemno stanovanje, po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje oziroma v času novega sojenja pred sodiščem prve stopnje pa sta se znova preselili k staršem tožnice; - sta toženec in sin sama bivala v hiši po izselitvi tožnice, ob stikih s tožencem pa je v hiši prespala hči pravdnih strank (stiki toženca s hčerjo so bili določeni dvakrat tedensko in vsak drug vikend); - je bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2998/2006 z dne 11. 11. 2009, s katero je bila hči dodeljena tožnici, sin pa tožencu; - je bilo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 191/2012 z dne 30. 3. 2012 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2593/2012 z dne 20. 2. 2013 pravnomočno razsojeno, da je solastniški delež tožnice na nepremičnini 55%, delež toženca pa 45%; - je v času novega sojenja pred sodiščem prve stopnje toženec postal izključni lastnik nepremičnine, ki je tožnici plačal vrednost njenega solastniškega deleža na hiši; - se je tožnica izselila iz hiše prostovoljno in ne zaradi nasilja toženca zoper tožnico ali zaradi maltretiranja otrok, - je tožnica po izselitvi le nekajkrat prišla v hišo, da je vzela posamezne predmete; - je tožnica imela ključe od vhodnih vrat hiše do leta 2011, ko je ključavnico zamenjal toženec; - tožnica ni zahtevala od toženca, da ji izroči ključ nove ključavnice; - tožnica ni zahtevala od toženca, da ji dovoli, da se znova vseli v hišo oziroma da se znova vzpostavi režim izmenične uporabe hiše, kot je veljal vse do izselitve tožnice iz hiše; - tožnica ni imela namena, da bi bivala v hiši; - je tožnica pred vložitvijo te tožbe nekajkrat pisno zahtevala od toženca, da uredita razmerja glede delitve skupnega premoženja, tako glede premičnin kot nepremičnine, od toženca je zahtevala tudi plačilo uporabnine in da toženec na njene pozive ni odgovarjal. 8. Pritožbeno sodišče je že v sklepu9 podrobno predstavilo materialnopravna stališča in odločbe Vrhovnega sodišča RS, iz katerih je povzelo bistvene razloge (predpostavke), ki jih sodna praksa tega sodišča šteje kot odločilne pri odločanju o utemeljenosti zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve. Izluščeno so osrednja pravna vprašanja v tem sporu: ali je toženec s tem, ko je uporabljal celotno hišo, torej tudi solastninski delež tožnice, stvar uporabljal brez pravnega naslova, ali je korist od takšne uporabe moč šteti kot del upravičenj, ki jih je imel kot solastnik ter ali mora tožnica trpeti posledice zaradi lastnih ravnanj, zaradi katerih ni uporabljala nepremičnine.

9. Pravna podlaga zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve sta 198. in 190. čl. Obligacijskega zakonika10. Ko pa gre za razmerja med solastniki, je treba upoštevati (tudi) določbe 65. in 66. člena Stvarnopravnega zakonika11 v zvezi s 25. členom SPZ12, ki opredeljujejo pojem solastnine in določajo pravice solastnikov ter način izvrševanja soposesti13. 198. člen OZ določa, da v primeru, če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Sodna praksa je enotna, da je treba to specialno določbo razlagati v povezavi s splošnim pravilom iz 190. člena OZ, ki določa dodatne predpostavke, ki morajo obstajati, da je prikrajšanec upravičen do zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve (tudi) v zvezi z uporabo tuje stvari. Poleg obogatitve, ki nima pravnega temelja, je treba izkazati prikrajšanje. Prikrajšanja ni, če je prišlo do obogatitve brez pravne podlage, pa je prikrajšanec v prikrajšanje privolil (volenti non fit iniuria). Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Načelo uporabe solastniškega deleža sorazmernega dela nepremičnine ni kršeno, če solastnik izrecno ali konkludentno, na primer s prostovoljno odsotnostjo, privoli v neuporabo in s tem v prikrajšanje. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, takšno pa je, če je posamezni solastnik proti svoji volji izključen od uporabe solastne stvari. Na nasprotni strani se šteje, da je imel solastnik, ki je drugega solastnika izključil iz uporabe, od uporabe njegovega deleža korist (v primerih, ko je njena višina težko ugotovljiva, se upošteva t.i. hipotetična korist, na primer najemnino, ki bi jo bilo mogoče doseči)14. Solastnik ima zoper drugega solastnika posestno in lastninskopravno sodno varstvo (vindikacijsko in negatorno tožbo), tudi če ni dogovora o uporabi solastne stvari in v nepravdnem postopku ni bila izdana odločba o ureditvi razmerij med solastniki15, pa vendar solastnik ne bo uspel z zahtevkom, s katerim uveljavlja izključno uporabo in posest točno določenega dela stvari, ki sicer po obsegu lahko ustreza njegovemu solastniškemu deležu, če med solastniki ne obstaja dogovor o uporabi stvari oziroma odločba nepravdnega sodišča o ureditvi razmerij med solastniki. Uporaba ustrezno solastniškemu deležu namreč ne pomeni nujno uporabe sorazmernega dela nepremičnine, temveč lahko pomeni tudi sukcesivno uporabo stvari, tako da vsak izmed solastnikov uporablja stvar določen čas, skladno s svojim idealnim deležem16. Konkretno to pomeni, če solastnik ne uporablja solastne stvari, ni upravičen zahtevati nadomestila od solastnika, ki stvar uporablja17. 10. Tak navidezno otežen položaj solastnika pri uveljavljanju sodnega varstva ima pravno podlago v pravnem institutu solastnine (glej 65. in 66. člen SPZ v zvezi s 25. členom SPZ). Pri solastnini ni razdeljena stvar, temveč lastninska pravica. Solastninski delež je tisti del lastninske pravice, ki pripada določenemu solastniku. To pa spet ne pomeni, da so med solastniki razdeljena posamezna upravičenja, ker ne gre za delitev lastninske pravice po vsebini. Skladno s 25. členom SPZ18 se posest več oseb lahko izvršuje na več načinov: vsi solastniki jo lahko izvršujejo hkrati, če je to mogoče, posest lahko izvršujejo sukcesivno ali po enem soposestniku za vse, posest pa lahko izvršuje tudi nekdo tretji za vse solastnike19. Solastnik zato lahko pridobi pravico do uporabe določenega dela solastne stvari ali celotne stvari za določen čas na podlagi dogovora, ali z odločbo nepravdnega sodišča, s katero se uredijo sporna razmerja med solastniki (glej 112. člen Zakona o nepravdnem postopku20), ali z delitvijo (glej 70. člen SPZ)21. Šele dogovor ali odločba nepravdnega sodišča daje posameznemu solastniku pravice in dolžnosti, povezane s konkretno uporabo solastne stvari, ker je konkretno izvrševanje solastninske pravice odvisno od volje solastnikov, če pa te volje ni, pa od odločitve nepravdnega sodišča. Tožnica ni zahtevala, da se sporno solastninsko razmerje uredi v nepravdnem postopku, ker ga pravdni stranki nista uspeli urediti z dogovorom, vendar ta opustitev tožnice ni razlog, zaradi katerega ni upravičena do uporabnine22. 11. VSRS je v sodbi II Ips 126/2014 predstavilo temeljna načela, ki pridejo v poštev v teh sporih. Izpostavilo je, da je treba upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine zoper solastnika presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti. Temeljna načela, ki pridejo v tovrstnih primerih v poštev v prvi vrsti, so: izravnalna pravičnost (iustitia commutativa), prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine (198. člen OZ) z uporabo vseh navedenih načel skupaj se najbolj razločno pokaže v skrajnih položajih. Ena skrajnost je podana, ko eden izmed solastnikov zavestno in (izrecno) prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža (se temu torej brezplačno odpoveduje v korist drugega solastnika). Druga skrajnost pa je podana, ko en solastnik drugega solastnika (ki je dotlej uporabljal svoj idealni delež) samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi nadalje preprečuje. Ob zgolj mehanični uporabi določbe 198. člena OZ (torej brez njene umestitve v vrednostno podstat siceršnjega zakonskega prava) bi bil izid v obeh primerih enak: zahtevek za plačilo uporabnine bi bil utemeljen. A vendar je na dlani, da ni tako. Vrednostna neekvivalentnost ima namreč v prvem primeru svojo podlago v avtonomnem ravnanju strank (to ravnanje lahko preraste celo v darilni pravni posel), v drugem primeru pa takšne podlage nima in jo je zato treba uravnotežiti (vzpostaviti) z verzijskim zahtevkom. V življenju pa nastajajo tudi položaji, ki se nahajajo med obema opisanima skrajnostma, in tudi tedaj velja, da je treba ravnanja udeležencev, ki tvorijo konkreten življenjski primer, presoditi v luči teh načel. Takšni (bolj kompleksni in zato lahko tudi mejni) življenjski položaji so še posebej značilni za solastninske skupnosti.

12. Predstavljena materialnopravna stališča potrjujejo razloge, zaradi katerih tožnica zaradi avtonomnega ravnanja ni upravičena do uporabnine, saj se je prostovoljno izselila iz hiše, po izselitvi pa ni zahtevala, da ji toženec dopusti uporabo oziroma bivanje v hiši, ni pa tudi predlagala izmenične uporabe hiše, kot je bila ustaljena oblika preteklega izvrševanja solastninske pravice pravdnih strank. V sodni praksi je zastopano stališče23, da v primeru, če solastnik ne zahteva ključev in se ne vrača, uporabe solastne stvari ni mogoče opredeliti kot uporabe tuje stari. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z vsebino solastninske pravice. Pomenilo bi namreč, da bi eden od solastnikov onemogočil uporabo (solastne) stvari. Če bi jo ti namreč naprej uporabljali, bi zato, ker bi to počeli brez tistega, ki je z uporabo prostovoljno prenehal, morali bodisi plačati uporabnino (verzijski zahtevek iz 198. člena OZ), bodisi tudi sami prenehati z uporabo. Določilo 198. člena OZ se zato ne nanaša na primere, ko je eden od solastnikov prostovoljno prenehal uporabljati solastno stvar, ostali solastniki pa to upravičenje še naprej izvršujejo, pri čemer s tem izvrševanjem ne kršijo pravice tistega, ki je prenehal z uporabo (ker npr. solastne stvari ne uporabljajo v celoti in ker solastniku, ki je prenehal z uporabo, ne preprečujejo nadaljnje uporabe).

13. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica po izselitvi ni imela namena, da bi se vrnila in bivala v hiši. V hišo se je vračala (le nekajkrat) izključno iz razloga, da je vzela posamezne predmete, ki so še ostali v hiši po njeni izselitvi24. Toženec je nekaj let po izselitvi tožnice (leta 2011) zamenjal ključavnico, zato tožnica ni mogla več vstopati v hišo in izvrševati dotedanji način uporabe hiše, ko je vstopala v hišo, da je vzela posamezne predmete iz hiše. Tožnica je imela zoper ta poseg toženca posestno in lastninskopravno varstvo, vendar le v obsegu, ki je bil enak predhodnemu načinu izvrševanja posesti pred zamenjavo ključavnice. Tožnica ni imela pravovarstvenega zahtevka za uporabo določenega dela nepremičnine (razen za občasni vstop v hišo, da je vzela nekatere svoje stvari, kot zatrjuje). Tožnica zato ni upravičena do uporabnine v višini njenega solastniškega deleža zaradi nezmožnosti uporabe hiše, ker pred in po zamenjavi ključavnice ni uporabljala hiše oziroma ni imela namena bivati v hiši skupaj s tožencem. Tožnica ni zahtevala od toženca, da zamenja ključavnico oziroma da ji izroči ključ nove ključavnice in po zamenjavi ključavnice od njega tudi ni zahtevala, da ji dopusti uporabo nepremičnine oziroma da se znova vzpostavi režim izmenične uporabe hiše, kot se je izvajal v času razvezne pravde do izdaje začasne odredbe25. Zahteva za delitev solastnine pa ne pomeni zahteve za uporabo nepremičnine26. Razlog, zaradi katerega tožnica ni uporabljala nepremičnino, torej ni zamenjava ključavnice ali druga ravnanja toženca, s katerimi bi bila tožnica proti svoji volji izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica hiše ni uporabljala, ker ni želela živeti v hiši skupaj s tožencem. Pojasnjeno pa je že bilo, da celotna uporaba nepremičnine s strani solastnika ne zadošča za utemeljenost zahtevka solastnika za plačilo uporabnine, poziv za plačilo uporabnine pa glede na okoliščine konkretnega primera ni predpostavka, ki bi utemeljevala sklep, da je tožnica na ta način zahtevala uporabo nepremičnine27. 14. Pravdni stranki sta bili skupna lastnika in kasneje solastnika nepremičnine v obdobju, v katerem tožnica zahteva, da ji toženec plača uporabnino28. Tožnica zatrjuje, da se je izselila iz hiše zaradi sporov s tožencem29. Sodna praksa priznava pravico do uporabnine solastniku, ki se zaradi nasilja drugega solastnika izseli iz nepremičnine in zato opusti rabo nepremičnine30. V 13. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih31 so določene predpostavke, zaradi katerih je zakonska zveza oblika življenjske skupnosti. Nevzdržnost zakonske zveze, zaradi katere življenjska skupnost med zakoncema razpade, je negacija teh predpostavk, ker med zakoncema ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči, posledično seveda ni več želje po skupnem bivanju, kar pa povzroča številne napetosti in (pogosto) hude konflikte v teh razpadlih življenjskih skupnostih. Konflikti v taki skupnosti (razvezanih zakoncev) sedaj le še solastnikov, zaradi katerih se (nekdanji) zakonec izseli iz solastne nepremičnine, pa niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil ta (nekdanji) zakonec kot solastnik upravičen do uporabnine32. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma ni bil upravičen zahtevati od drugega solastnika uporabe solastne nepremičnine33. 15. Tožnica zatrjuje, da se je izselila iz hiše tudi iz razloga, ker je bilo treba zavarovati koristi otrok. Pritožbeno sodišče se ne bo podrobneje opredeljevalo glede trditev tožnice, da se je izselila tudi iz razloga, ker je toženec maltretiral otroke. Na te trditve ji je podrobno že odgovorilo sodišče prve stopnje34. Tudi dodelitev sina tožencu ter pogosti in redni stiki hčere s tožencem povsem demantirajo te trditve. Tudi iz izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v postopku razveze zakonske zveze pravdnih stranka, izhaja, da sta pravdni stranki primerni za varstvo in vzgojo (obeh) otrok. Pravdni stranki kot roditelja sta bili dolžni omogočiti otrokoma pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje (glej 102. člen ZZZDR). Sodišča pa so dolžna v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokove koristi (glej 5. člen ZZZDR35). V tem postopku se odloča o premoženjski pravici tožnice, vendar je treba tudi njeno zakonsko dolžnost (ki je hkrati pravica), da zavaruje koristi otrok, upoštevati in jo ustrezno ovrednotiti in jo umestiti znotraj predstavljenih materialnopravnih predpostavk, ki so podlaga za priznanje uporabnine solastniku. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo zaradi konfliktov med pravdnima strankama v korist otrok, da se je tožnica izselila iz hiše s hčerjo in tudi zaradi zaščite lastnih interesov, ker ni mogla več živeti s tožencem v (isti) hiši36. Če se pri tem upošteva še izravnalna pravičnost, kot eno izmed temeljnih načel, je mogoč sklep: tožnica je bila zaradi izselitve prikrajšana. Pa vendar temu ni tako, če se upoštevajo še druga temeljna načela in materialnopravne predpostavke v luči konkretnih ravnanj pravdnih strank. Tožnica je z izselitvijo prekinila dotedanji režim izmenične uporabe hiše, kar je eden izmed možnih načinov izvrševanja posesti stvari, ki je v solastnini. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je tožnica izselila iz hiše tudi iz razloga, ker je pričakovala, da bo sodišče z začasno odredbo (oba) otroka (začasno) dodelilo njej v varstvo in vzgojo, da bo zato z otrokoma ostala v hiši, sodišče pa bo tožencu naložilo, da se iz hiše izseli. V tem kontekstu je treba razumeti tudi njena ravnanja, ko je neutemeljeno sprožila kazenski postopek zoper toženca, ker je pričakovala, da bo kazenska obsodilna sodba zoper toženca dodaten dokaz v razveznem postopku, na podlagi katerega bo sodišče (oba) otroka dodelilo njej v varstvo in vzgojo in bo s kazensko obsodilno sodbo lahko lažje izposlovala izselitev toženca iz hiše, posledično pa bo ob delitvi solastne hiše imela tudi boljši položaj kot toženec. Tako pa je bila njena kazenska ovadba zoper toženca zavržena37. Zatrjevano nasilje toženca zoper tožnico in otroka ni bilo dokazano, otroka pa tudi nista bila dodeljena tožnici, kot je pričakovala, ker je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju. Položaj ob izselitvi je bil res drugačen, kot zatrjuje tožnica, ker je bila hči dodeljena tožnici, sin pa tožencu, pred izdano začasno odredbo pa je za (oba) otroka skrbel roditelj, ki je v tistem tednu imel pravico do uporabe celotne hiše. Namesto dogovora oziroma ureditve spornega solastninskega razmerja v razveznem postopku ali v nepravdnem postopku, se je tožnica s hčerjo nekaj dni po prejemu začasne odredbe izselila iz hiše38. Tožnica se je sicer udeležila razgovora na CSD, vendar njena nadaljnja ravnanja niso zasledovala cilj, da bi se uredil način uporabe nepremičnine. Pravdni stranki sta bili v hudem sporu, zato opisana ravnanja tožnice niso bila primerna, še posebej iz razloga, ker sta pravdni stranki kljub sporom v preteklosti našli način (z dogovorom, s pomočjo CSD ali odločbo sodišča), da sta uredili ključna sporna razmerja v zvezi z varstvom in vzgojo otrok, kot tudi glede souporabe hiše. Tudi nadaljnja ravnanja tožnice kažejo, da ni imela namena, da bi se vrnila in bivala v hiši, oziroma da bi se znova izvajal dogovor o izmenični uporabi hiše, morda na nekoliko drugačen način, ki bi lahko določal, zaradi koristi otroka (npr. kraj šolanja, zunajšolske aktivnosti, itd.) daljše obdobje uporabe hiše. 16. Ravnanja tožnice ob zaslišanjih toženca in prič, zaradi katerih je tožnica morala tudi zapustiti razpravno dvorano, potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni plašljiva oseba, ki bi jo bilo mogoče ustrahovati39. Konkretni primer torej ni enak primeru, ko zaradi nasilnega ravnanja enega solastnika, drug solastnik lahko od njega zahteva uporabnino, čeprav predhodno ni zahteval dopustitve rabe nepremičnine. Ko solastnik izključi drugega solastnika iz rabe nepremičnine, se domneva, da je zato lahko uporabljal celotno nepremičnino, zato se domneva, da je imel iz tega razloga korist. Tožnica ni zahtevala dopustitve uporabe nepremičnine, toženec ji te uporabe tudi ni preprečeval40, zato predstavljena domneva v obravnavanem primeru ne more veljati. Toženec kot solastnik je lahko uporabljal celotno nepremičnino, ker ni bila vzpostavljena deljena posest41. Šele če bi bilo po volji pravdnih strank ali odločbi sodišča vzpostavljeno dejansko izvrševanje posesti določenega dela hiše, bi posegi enega solastnika v del, ki je v dejanski oblasti drugega solastnika, predstavljali nedopustno ravnanje42. Različne situacije povezane z dejanskim izvrševanjem posesti se lahko ne prekrivajo s solastnikovim idealnim deležem, vsa ta pestrost razmerij pa korenini v načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij. Ker pritožbeno sodišče ni pritrdilo pričakovanjem tožnice, ki je ob upoštevanju izravnalne pravičnosti pričakovala zanjo ugodnejšo rešitev in ker gre za kompleksni in mejni primer, ji je treba pojasniti, da bi bila odločitev v zrcalni sliki, če bi se iz hiše izselil toženec s sinom, ki bi zahteval od tožnice uporabnino, povsem enaka (14. člen Ustave RS).

17. Glede navedb tožnice v pritožbi, s katerimi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

18. Tožnica graja ugotovitev sodišča, da kazenski postopek ne dokazuje nasilja toženca zoper tožnico. Tožnici je treba pojasniti, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je bil toženec nasilen do tožnice, kar naj bi bil po njenih trditvah razlog, da se je iz hiše izselila. Tožnica je to dejstvo dokazovala tudi z kazensko ovadbo, ki jo je vložila zoper toženca. V kazenski ovadbi in v tem postopku je trdila, da jo je toženec 12. 11. 2007 pretepel in ji povzročil poškodbe, kot so navedene v ovadbi. Sodišče v zvezi s tem dokazom ni le ugotovilo, da je bila ovadba zavržena, da bi tožnica lahko nadaljevala kazenski postopek kot zasebna tožilka, da je prejemala mesečno plačo, ki presega 2.000,00 EUR, in da je zato imela zadostna finančna sredstva za nadaljevanje kazenskega postopka kot zasebna tožilka. Povzelo je tudi izpoved njenega sina, ki je v predkazenskem postopku izpovedal, da sta se pravdni stranki kritičnega dne kregali in prerivali ter da je tožnica udarila toženca v obraz in ga brcala43 ter da iz izvedenskega mnenja, ki je bil izdelan v kazenskem postopku, izhaja, da poškodbe, ki jih je zatrjevala tožnica, niso mogle nastati pri pretepu, lahko pa so nastale pri prerivanju. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva še izhaja, da okrožna tožilka bolj verjame osumljencu (tožencu), da je prišlo do prerivanja, h kateremu je bolj prispevala oškodovanka (tožnica) kot osumljenec. Sodišče je tudi opisalo ravnanja tožnice ob zaslišanjih toženca in prič, zaradi katerih je morala tožnica zapustiti razpravno dvorano in pri tem pravilno ugotovilo, da ravnanja tožnice kažejo, da tožnica ni plašljiva oseba, ki bi jo toženec lahko zastraševal. Sodišče se je opredelilo tudi do drugih zatrjevanih nasilnih ravnanj toženca zoper tožnico in prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih ne sledi tem trditvam tožnice, česar pritožba ne izpodbija44. Že pojasnjena dejstva in dejstva, ki bodo pojasnjena v nadaljevanju, so zadoščala za ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da so obstajali utemeljeni razlogi za njeno izselitev iz hiše zaradi toženčevega nasilja. Iz teh razlogov pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče moralo ugotoviti še, katere poškodbe je dobila tožnica dne 12. 11. 2007. Ni utemeljen tudi očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah, s katerim je bil ustavljen postopek za prekrške zoper tožnico glede istega dogodka.

19. Tožnica v postopku zatrjuje, da je toženec izvajal nad njo fizično in psihično nasilje, zato se sodišče prve stopnje utemeljeno sprašuje, zakaj je potem toženec vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Tožnica sicer v tožbi opisuje toženčevo nasilje po vložitvi tožbe45, vendar v nadaljnjih vlogah in izpovedbah opisuje toženčevo nasilje že pred vloženo razvezno tožbo46. Če je takšno permanentno nasilje obstajalo pred in po vložitvi tožbe na razvezo zakonske zveze, ni najti razloga, zaradi katerega se tožnica v prvih mesecih razveznega postopka ni želela razvezati47. 20. Pred izdano začasno odredbo sta pravdni stranki izmenično tedensko izvrševali izključno posest na hiši, v kateri sta ves čas bivala otroka in na ta način tudi izmenično izvrševali varstvo in vzgojo otrok. Prav ima tožnica, da so se z izdano začasno odredbo zaradi dodelitve otrok pravdnima strankama razmere spremenile, vendar ne na način, zaradi katerega bi se tožnica morala iz hiše izseliti. Če bi bila ta teza tožnice pravilna, bi vsaka dodelitev otroka le enemu roditelju pomenila, da se mora drug roditelj iz solastne nepremičnine izseliti, če obstajajo konflikti med (nekdanjima) zakoncema. Pa temu ni tako, izkazana morajo biti nasilna ravnanja solastnika, zaradi katerih sodišče lahko odloči, da se mora tak solastnik iz nepremičnine začasno izseliti. Sporna razmerja med solastniki je treba urediti v nepravdnem postopku. Tožnica očita tožencu, da na njene pozive ni odgovarjal, pri tem pa ne upošteva, da tožencu ni predlagala (novega) načina režima uporabe hiše, ali morda delitev solastnine. Njeni predlogi so bili, da se po njenih nerealnih pogojih razdeli skupno premoženje, kar je bil očitno razlog, zaradi katerega toženec na njene dopise ni odgovarjal48. Tožnica v teh dopisih ni predlagala tožencu, da se določi nov režim uporabe hiše. Tožnica zatrjuje, da se toženec po začasni odredbi ne bi izselil iz hiše, ker je na naroku izpovedal, da se ni izselil iz hiše (ob koncu tedna, kot je veljal predhodni režim uporabe hiše), ker bi sin ostal sam v hiši. Ker se je iz hiše izselila tožnica, ni najti razloga, zaradi katerega bi se iz hiše moral izseliti še toženec kot solastnik, ki tožnici ni preprečeval (so)uporabe hiše49. Trditev, da se toženec ne bi izselil iz hiše konec tedna, kot je veljalo po utečenem režimu izmenjave uporabe hiše med pravdnima strankama, ni v ničemer dokazana, zagotovo pa ne s citirano izjavo toženca. Izdaja začasne odredbe potrjuje navedbe tožnice, da je bila zaradi sporov med pravdnima strankama potrebna odločitev o začasni dodelitvi otrok pravdnima strankama že med razveznim postopkom in ker ni bilo odločeno o načinu uporabe hiše (kar je bilo za tožnico presenečenje), očitno niso obstajali razlogi, zaradi katerih bi se spremenil dotedanji režim uporabe hiše, takšnega predloga pa tudi tožnica po izdaji začasne odredbe v razvezni pravdi ni dala. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru, če se tožnica ne bi izselila, bi se dotedanji režim uporabe hiše nadaljeval, po mnenju pritožbenega sodišča vsaj v okviru tedenske izključne uporabe hiše s strani posamezne pravdne stranke in otroka, ki ji je bil dodeljen v varstvo in vzgojo. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da imata pravdni stranki tudi druge možnosti bivanja, kjer bi lahko vsaka prebivala z otrokom, ki ji je bil dodeljen v varstvo in vzgojo.

21. Tožnica zatrjuje, da se je hči želela preseliti nazaj v T., vendar se toženec s tem predlogom, da bi se tožnica s hčerjo preselila v hišo, ni strinjal, kar naj bi dokazovalo, da je tožnici preprečeval uporabo hiše. Pritožba se sklicuje na izjavo tožnice z dne 15. 5. 2008. Iz zapisnikov CSD in tožničinih dopisov tožencu ne izhaja, da bi tožnica izrazila željo, da bi se s hčerjo preselili nazaj v hišo. Iz zapisnikov CSD50 izhaja, da iščeta primerno stanovanje v T. Izjava toženca, dana v razveznem postopku izvedencu, "da hodi po hči v L., da je to bolje, kot da bi se s tožnico videvala v T. in bi prihajalo do prepirov", v ničemer ne spreminja že pojasnjenih dejanskih ugotovitev, da tožnica ni imela namena, da se znova vseli s hčerjo v hišo in tudi ni predlagala, da bi pravdni stranki izmenično uporabljali hišo z otrokom, ki je bil staršu dodeljen v varstvo in vzgojo. Iz teh razlogov ni odločilno dejstvo, da je toženec zamenjal ključavnico in da novega ključa ni izročil hčeri. Odločilno je, da tožnica ni zahtevala od toženca, da ji izroči ključ te ključavnice. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozarja na tožničin dopis z dne 11. 7. 200851, iz katerega izhaja, da se je odločila, da se stvari razdelijo in da je iz hiše vzela tisto, kar smatra, da je njeno, da pa še išče dele multipraktika, varilec folij in "morda še kakšno malenkost", čeprav je kasneje zatrjevala, da je v hiši "še cela gora" njenih osebnih predmetov. Ključna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tožničinih dopisov izhaja (še posebej iz dopisa z dne 11. 7. 2008), da vrnitev v hišo zanjo ne pride v poštev in da od toženca ni zahtevala, da ji omogoči uporabo hiše. Iz teh razlogov se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da ji je toženec preprečeval vstop v hišo. Če bi bilo temu tako, bi to izhajalo iz zapisnikov CSD, v katerih je tožnica opisovala sporna razmerja med pravdnima strankama, zagotovo pa iz tožničinih dopisov tožencu. Iz teh razlogov tudi ni odločilno, da je tožnica od toženca zahtevala uporabnino52. Ob drugačnih okoliščinah53 pa bi bila priznana takšnemu solastniku, ki je zaradi nedopustnega ravnanja drugega solastnika ali zaradi varstva koristi otroka, skupaj z otrokom opustil izvrševanje soposesti nepremičnine, pravica do pravovarstvenega zahtevka iz naslova uporabnine zoper drugega solastnika.

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej str. 198 - 205 in 217 sodnega spisa. 2 Glej str. 234 - 243 sodnega spisa; v nadaljevanju sklep. 3 V nadaljevanju sodba. 4 V nadaljevanju ZPP. 5 Glej stran 334 sodnega spisa. 6 Glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 57, op 98 - glej sklep VSRS II Ips 554/99:?Ni nujno nedopustna zavrnitev dokaza z argumentacijo, da predmetni dokaz, tudi če bi v celoti uspel (to je če bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot želi stranka, ki je pričo predlagala), ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča. 7 Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju obrazložitve najprej povzelo odločilne dejanske ugotovitve, nato bo navedlo sodno prakso in materialnopravno podlago, ki bo v nadaljevanju ob upoštevanju dejanskega stanja vključena v razloge, zaradi katerih tožbeni zahtevek ni utemeljen in na koncu bodo predstavljeni razlogi, zaradi katerih pritožba neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. 8 V nadaljevanju hiša oziroma nepremičnina. 9 Podrobneje glej str. 239 - 242 sodnega spisa. 10 V nadaljevanju OZ. 11 V nadaljevanju SPZ. 12 Posest se namreč lahko izvršuje tudi sukcesivno npr. z izmenično uporabo celotne solastne stvari, kot je bil režim uporabe hiše pravdnih strank pred tožničino izselitvijo iz hiše. 13 Razmejitev med soposestjo in delno posestjo je izjemno pomembna z vidika posestnega varstva. Ker je delna posest izključna dejanska oblast na delu stvari, lahko ugotovimo, da je z vidika posestnega varstva intenzivneje varovana kot soposest - dr. Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 157. V nadaljevanju je najprej predstavljena materialnopravna podlaga in sodna praksa, ki v okviru določb OZ določata predpostavke neupravičene obogatitve, nato pa materialnopravni razlogi, zaradi katerih način izvrševanja posesti pri solastnini odločilno vpliva na način in obseg pravnega varstva, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, posebej glede pravice do uporabnine, ki je predmet spora med pravdnima strankama. 14 Glej sklep VSRS II Ips 71/2014 (17. tč. in op. 10., 11. in 12, v katerih je citirana še ostala sodna praksa). 15 Primerjaj s sodbo in sklepom VSRS II Ips 199/2014. 16 Glej sodbo VSRS III Ips 18/2013. 17 Pravni položaj takega solastnika pa bi bil drugačen, če bi drug solastnik uporabljal stvar v večjem obsegu, kot je bilo dogovorjeno, ob predpostavki, da bi solastnik, ki stvari ni uporabljal, dokazal prikrajšanje. 18 Ta člen določa: "Posest lahko izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari." 19 Glej dr. Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 329 in 334. 20 V nadaljevanju ZNP. 21 V obravnavanem primeru je po vložitvi te tožbe izključno lastninsko pravico na nepremičnini pridobil toženec, ki je tožnici plačal vrednost njenega solastniškega deleža. 22 Primerjaj s sklepom VSRS II Ips 71/2014 (9. tč.). 23 Glej sodbo VSRS II Ips 201/2003. 24 Tožnica ne zatrjuje, da je v hiši pustila posamezne predmete iz razloga, da bi na ta način izvrševala posest na nepremičnini. Podrobneje o tem glej stran 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer med drugim sodišče povzema dopis tožnice (priloga A26 z dne 11. 7. 2008), v katerem tožencu glede delitve premičnin pojasnjuje, da se je odločila, da se stvari razdelijo in da je vzela tisto, kar smatra, da je njeno. 25 Tožnica je toženca v dopisih le pozivala, da se hiša kot del skupnega premoženja pravdnih strank razdeli na način, da tožencu izplača njegov delež na skupnem premoženju (ki ga je tožnica ocenila bistveno nižje, kot mu je bil kasneje priznan s sodbo) in da na ta način tožnica postane izključna lastnica hiše. 26 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 206/2014 (7. tč). 27 Primerjaj s (z drugačnim) stališčem, ki je bilo zavzeto v 11. tč. sodbe VSRS II Ips 237/2013. 28 S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 191/2012 z dne 30. 3. 2012 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2593/2012 z dne 20. 2. 2013 so bili določeni solastniški deleži pravdnih strank na nepremičnini (glej prilogo A11). 29 In zaradi nasilja toženca ter ker je želela zavarovati koristi otrok. Do teh dejstev se bo pritožbeno sodišče opredelilo v odgovorih na pritožbene navedbe v nadaljevanju te obrazložitve, kjer bodo tudi pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnica izselila iz hiše prostovoljno in ne zaradi nasilja toženca in da njena izselitev iz hiše, zaradi koristi otrok, ne predstavlja, glede na okoliščine konkretnega primera, tiste vzročne zveze, ki bi lahko bila utemeljena podlaga za plačilo uporabnine. 30 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 196/2015. 31 V nadaljevanju ZZZDR. 32 O tem se je pritožbeno sodišče že podrobneje opredelilo v 9. tč. na str. 6 in 7 sklepa II Cp 3522/2015, str. 241 in 242 sodnega spisa. 33 V že navedeni zadevi VSRS sodba II Ips 196/2015 je bil toženec spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva na škodo tožnice. Ni pa obsodilna kazenska sodba predpostavka, ki mora biti izkazana v teh primerih, da se solastniku prizna pravica do plačila uporabnine. Potrebno je, da so izkazane posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik moral izseliti iz nepremičnine ali zaradi nasilja (npr. fizičnega, psihičnega, resne grožnje, itd.) ali drugega nedopustnega ravnanja drugega solastnika, to ravnanje (lahko je le eno) ali teh ravnanj pa ni mogoče opredeliti le kot (močne, hude) konflikte med solastnikoma (v konkretnem primeru nekdanjima zakoncema), ampak kot poseg ali resno grožnjo v solastnikovo telesno ali duševno integriteto (glej npr. nasilje, kot je opredeljeno v 3. členu Zakona o preprečevanja nasilja v družini. Če bi toženec izvajal nasilje zoper tožnico ali otroke, bi tožnica na podlagi drugega odstavka 22. člena ZPND lahko zahtevala, da se ji hiša dodeli v izključno uporabo, vendar takšnega predloga ni vložila, kar pa ne pomeni, da zato ni upravičena do uporabnine). Takšna posebna okoliščina bi lahko bila, če bi solastnik na opisan način posegal v telesno ali duševno integriteto otroka, ki biva skupaj s solastnikom, ki se je zato izselil iz nepremičnine. 34 Glej peti odstavek na strani 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Če bi sodišče prve stopnje označilo odstavke s številkami, kar je sicer običajna praksa vseh sodišč pri obrazložitvi sodbe, bi tako pravdnim strankam, pritožbenemu sodišču in tudi sebi omogočilo lažjo in boljšo preglednost vsebinsko odločilnih dejstev v obrazložitvi sodbe, ki jih izpodbija pritožba in na katere opozarja pritožbeno sodišče. 35 Torej tudi v tem postopku sta morali sodišči upoštevati koristi otrok. 36 Pojasnjeni so bili že razlogi, zaradi katerih okoliščina, da (nekdanji) zakonec, ki ne želi več živeti z drugim (nekdanjim) zakoncem v solastni hiši, ni sam po sebi utemeljen razlog za priznanje uporabnine, čeprav med njima obstajajo hudi konflikti. Solastniška razmerja mora tak (nekdanji) zakonec urediti z dogovorom ali v nepravdnem postopku v okviru ureditve spornih razmerij med solastniki ali z delitvijo solastne nepremičnine. 37 Izvedenec je v kazenskem postopku ugotovil, da tožnica ni dobila telesnih poškodb zaradi nasilnih ravnanj toženca, kot jih je zatrjevala v kazenski ovadbi. 38 Podrobneje glej stran 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede časovne povezanosti ravnanj tožnice od izdaje začasne odredbe (ki jo je prejela 2. 4. 2008), s katero je bilo odločeno o začasni dodelitvi mld. hčere tožnici in mld. sina tožencu v varstvo in vzgojo do njene izselitve iz hiše (7. 4. 2008), ki jo je v tistem tednu na podlagi dogovora izključno uporabljal toženec in v nadaljevanju njene predloge o delitvi skupnega premoženja, v katerih pa ni predlogov glede načina uporabe hiše, so le predlogi glede delitve skupnega premoženja in glede plačila uporabnine (glej stran 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). 39 Podrobneje o tem glej drugi odstavek na strani 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 40 Pojasnjeni so bili že razlogi, zaradi katerih menjava ključavnice ni razlog, zaradi katerega bi bila tožnica izključena iz souporabe nepremičnine. 41 Tudi ko se je izvrševala (tedenska) izmenična uporaba nepremičnine, je toženec uporabljal celotno nepremičnino. 42 Primerjaj dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur: Stvarno pravo, Ljubljana 2007, str. 314: " ....Ta primer jasno pokaže razliko med upravičenjem posesti kot dejanskim izvrševanjem oblasti nad stvarjo in upravičenjem rabe kot pravnim izrazom oblastnega razmerja." 43 Podrobneje glej sklep Okrožnega državnega tožilstva Kt (0) 46/08-12-MI-ml (priloga B4), kjer je tudi opis tožničinega ravnanja ob prihodu policistov in ob ponovnem zaslišanju sina, ko mu je večkrat segala v besedo. Tak način obnašanja (komunikacije) se je nadaljeval tudi ob zaslišanju toženca in prič v pravdnem postopku, zaradi katerega je morala tožnica zapustiti razpravno dvorano. 44 Glej tretji odstavek na strani 9 in prvi odstavek na strani 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 45 Glej tretji odstavek stran 2 tožbe (in sodnega spisa). 46 Glej npr. pripravljalno vlogo tožnice z dne 11. 6. 2014 šesti odstavek na str. 33 in str. 34 sodnega spisa, kjer zatrjuje:"....zakonskega svetovanja sta se pravdni stranki na njeno pobudo udeleževali v letu 2004, ker so bile pred tem zakonske razmere zanjo nevzdržne in se je zato obrnila na CSD, da bi se izvila iz primeža njegovega ekonomskega in psihičnega nasilja..." 47 Glej navedbe tožnice v pritožbi tretji odstavek na strani 3. 48 Podrobneje o tem glej tretji odstavek na strani 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 49 Pritožbeno sodišče se pri tem znova sklicuje na razloge iz sodbe VSRS II Ips 201/2003. 50 Glej prilogo A6. 51 Glej tretji odstavek na strani 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 52 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 237/2012 v kateri je bilo zavzeto stališče: "Bi pa zahteva za souporabo lahko pomenila poziv za plačilo najemnine." 53 Ki lahko niso v povezavi s kaznivim dejanjem solastnika (kot v pravdni zadevi, ki jo je obravnavalo VSRS v sodbi II Ips 196/2015) zoper drugega solastnika (ali otroka), predstavljajo pa kakršnokoli obliko nasilja zoper otroka, zaradi katerega je otrok ogrožen.