Jedro

V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožeča stranka v stanovanju bivala skupaj z najemnikom tega stanovanja, prav tako pa ni sporno, da v tem stanovanju ne ona, ne sin, nista imela prijavljenega stalnega prebivališča, niti v najemni pogodbi nista bila navedena kot uporabnika stanovanja. Ker so pogoji za prenos najemnega razmerja po smrti najemnika določeni kumulativno, samo dejansko bivanje ni zadoščalo za ugoditev vlogi za prenos najemnega razmerja z dne 5. 10. 2015, kar pomeni, da vlogi tožeče stranke ni bilo mogoče ugoditi, zato je bila odklonitev soglasja za prenos najemne pogodbe na izvenzakonsko partnerico pokojnega najemnika pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občina Prebold, občinska uprava, je v izpodbijani odločbi odločila, da A.A. (tožnica v tem upravnem sporu), ni upravičena do neprofitnega stanovanja št. 10, na naslovu ... Odločitev je prvostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da je tožnica 15. 10. 2015 vložila vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja, v katerem je s sinom prebivala skupaj s pokojnim B.B. Vlogi je priložila dokazilo, da skupaj s sinom dejansko bivala v stanovanju, kar sta potrdili dve priči. Ker vlagateljica ni izpolnjevala vseh v določbi 109. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) predpisanih pogojev, je bila njena vloga zavrnjena.

2. Drugostopenjski organ, župan Občine Prebold, je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil ter odločitev oprl na določbo 109. člena SZ-1 ter ugotovitev, da vlagateljica, ki je bila zunajzakonska partnerica pokojnega najemnika, ni zadostila pogoju iz 109. člena SZ-1, saj v stanovanju ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, ter v najemni pogodbi ni bila navedena kot uporabnik stanovanja, kar pomeni, da dva izmed štirih kumulativno predvidenih pogojev za lastnikovo obveznost sklenitve pogodbe po smrti najemnika nista bila izpolnjena.

3. Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka in vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev v delu, ki se nanaša na izselitev iz stanovanja, ne sodi v pristojnost odločanja v upravnem postopku, niti v stvarno pristojnost odločanja tožene stranke, Občine Prebold. Gre za pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Odločba je v delu, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja nična, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in nezakonita, saj je bilo odločeno le o pritožbi A.A., ne pa tudi o pritožbi mladoletnega C.C. Oba živita in uporabljata stanovanje po pokojnem B.B. tudi po njegovi smrti, dne 5. 9. 2015 in se je pravica po samem zakonu prenesla nanju. Prvostopenjski organ je bil dolžan skleniti najemno pogodbo s tožnikoma. V tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa v celoti. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je zavrnila tožbene navedbe. Neutemeljene so navedbe, da gre za stvarno nepristojnost odločanja v upravnem sporu in zavrača tožbene navedbe tudi po vsebini. Sklicuje se na določbo 109. člena SZ-1 in sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je tožbo vložila 5. 1. 2016 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Celju. Po vložitvi tožbe in prejemu odgovora na tožbo, se je sodišče s sklepom IV U 1/2016-6 izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Žalcu. Na predlog Okrajnega sodišča v Žalcu, P 68/2016 z dne 23. 6. 2016, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 27. 10. 2016 odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije (sklep I R 80/2016). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu pojasnilo, da načeloma stanovanjska najemna razmerja spadajo v civilno pravna razmerja, ki jih sodišče obravnava in o katerih odloča v pravdnem postopku. Pojasnilo je, da vsebino sodnega varstva opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, ki v tožbenem zahtevku ne opredeli le kakšno varstvo zahteva, ampak začrta tudi meje odločanja sodišča in meje sodnega preizkusa. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče pojasnilo, da v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek ni usmerjen na oblikovanje stanovanjskega najemnega razmerja, vsebine odločb tožene stranke pa tudi ni mogoče opredeliti kot posle civilnega prava. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom izrecno zahtevala odpravo izdanih odločb, sodišče splošne pristojnosti pa ni pristojno za odločanje o odpravi izdanih odločb tožene stranke, niti prve, niti druge, ki prvo dopolnjuje z zahtevo o izselitvi, bo moralo Upravno sodišče zavzeti stališče to tožbenih navedbe, da sta odločbi nični oziroma bo moralo to presojo opraviti po uradni dolžnosti.

7. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v sklepu I R 80/2016 z dne 27. 10. 2016, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da Upravno sodišče RS v obravnavani ni pristojno za odločanje o vloženi tožbi oziroma odločanje o zakonitosti izdanih odločb ter na podlagi te ugotovitve zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijani akt ničen. Iz tožbe je namreč mogoče sklepati, da tožeča stranka uveljavlja ničnostni razlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

8. Tožeči stranki pojasnjuje tudi, da nosilni razlog za zavrnitev soglasja za sklenitev najemne pogodbe, na podlagi vloge A.A. z dne 15. 10. 2015, v kateri je navedla, da želi v stanovanju na naslovu ..., skupaj s sinom, bivati tudi po smrti izvenzakonskega partnerja, temelji na ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji za prenos najemnega razmerja oziroma pogoji za izdajo soglasja za sklenitev najemne pogodbe na tej pravni podlagi. V primeru najemnikove smrti se namreč lahko najemno razmerje prenese na najemnikovega zakonskega oziroma zunajzakonskega partnerja ali na ožjega družinskega člana, če je v času najemnikove smrti dejansko prebival v stanovanju, imel v njem prijavljeno stalno prebivališče in bil naveden v najemni pogodbi (prvi odstavek 109. člena Stanovanjskega zakona; v nadaljevanju SZ-1). Če nobena od oseb, ki je prebivala skupaj z umrlim najemnikom, ne izpolnjuje pogojev za prenos najemnega razmerja oziroma jih izpolnjuje, ali ne zahteva prenosa najemne pogodbe v 90 dneh, najemna pogodba preneha z najemnikovo smrtjo.

9. V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožeča stranka v stanovanju na naslovu … bivala skupaj z najemnikom tega stanovanja, prav tako pa ni sporno, da v tem stanovanju ne ona, ne sin, nista imela prijavljenega stalnega prebivališča, niti v najemni pogodbi nista bila navedena kot uporabnika stanovanja. Ker so pogoji za prenos najemnega razmerja po smrti najemnika določeni kumulativno, samo dejansko bivanje ni zadoščalo za ugoditev vlogi za prenos najemnega razmerja z dne 5. 10. 2015, kar pomeni, da vlogi tožeče stranke ni bilo mogoče ugoditi, zato je bila odklonitev soglasja za prenos najemne pogodbe na podlagi 109. člena SZ-1, na A.A., izvenzakonsko partnerico pokojnega najemnika, pravilna in na zakonu utemeljena.

10. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker sta se zoper njo pritožili obe tožeči stranki, torej bi moral drugostopenjski organ odločiti o pritožbi obeh tožečih strank, A.A. in njenega mladoletnega sina C. Pritožbo je namreč vložila A.A. in mladoletni C.C., ki ga zastopa mati A.A., zato je bilo po presoji sodišča, odločeno o pritožbi obeh tožečih strank.

11. Ker so bile v zadevi pravilno uporabljene določbe SZ-1, ki se nanašajo na prenos najemnega razmerja in ker uveljavljani ničnostni razlog ni podan, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških postopka, katerih povrnitev sta zahtevali tožeča in tožena stranka, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.