Jedro

Dejstvo, da tožnik solastne nepremičnine ne uporablja, jo pa uporablja (v celoti) toženec, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Zgolj gramatikalna razlaga 198. člena OZ, brez upoštevanja, da gre le za specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ (in zato abstraktni dejanski stan obsega vse splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka) pripelje do zmotnega materialnopravnega zaključka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 7.033,45 EUR s pripadki ter povračilo stroškov postopka (izrek pod točko I). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.079,75 EUR (točka II).

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da pravna podlaga za odločitev ne moreta biti člena 92 in 93 Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi z citiranjem 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zaključkom, da zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, ampak mora tožnik dokazati, da mu toženec souporabo preprečuje oziroma dokazati, da je od toženca zahteval dopustitev uporabe. Tožnik tudi meni, da je dejstvo, da mu toženec preprečuje obdelavo solastnega dela nepremičnin uspel dokazati. Več prič je potrdilo, da so slišale prepire pravdnih strank in je iz tega mogoče zaključiti, da toženec ter njegov oče poskušata tožnika oškodovati ter mu preprečiti uporabo solastnega dela nepremičnin. V zvezi z odsotnostjo tožnika od doma, je sodišče glede terminov napravilo napačen zaključek, saj je bil tožnik odsoten pred oziroma na začetku vtoževanega obdobja, ne pa kasneje. Njegova odsotnost oziroma tudi morebitna opustitev uporabe oziroma obdelave, pa tudi sicer nima nikakršnega vpliva na tožnikov zahtevek. Toženec ne glede na to ni imel nobene pravice, da bi samovoljno začel z uporabo oziroma obdelavo zemljišč. Tožnik ni niti takrat, ko je bil odsoten, niti kadarkoli kasneje, dal soglasja ali dovolil, da toženec oziroma njun oče obdeluje zemljišča. Ker je bil toženec pri uživanju nepremičnin v tistem delu, ki niso njegove, zanesljivo obogaten, saj je na zemljišču prideloval pridelke, jih uporabljal doma ali pa celo prodajal ter pripravljal krmo oziroma hrano za živino, je zato dolžan takšno korist plačati tožniku. Ali je tožnik od toženca zahteval prepustitev solastnega dela zemljišča v posest, nima s konkretnim zahtevkom nobene zveze.

(3.) Tožena stranka je na vloženo pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Pritožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziral, uradoma opravljen preizkus v obsegu kršitev, ki jih našteva 2. odstavek 350. člena ZPP pa je pokazal, da takšne kršitve niso bile storjene.

(7.) V tem postopku pravno podlago za odločitev, kot je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predstavlja določba 198. v zvezi s 190. členom OZ. Sodišče je v razlogih kot pravno podlago navedlo tudi 92. oziroma 93. člen SPZ, ki opredeljujeta pravico lastnika, da od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari ter pravico neposrednega posestnika, da izročitev stvari njenemu lastniku odkloni, če je upravičen do posesti ter 1. odst. 66. člena SPZ, ki določa, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Za odločanje v tem postopku so te določbe pomembne v pogledu upravičenj, ki jih ima lastnik oziroma solastnik iz naslova lastninske oziroma solastninske pravice v povezavi z ugotavljanjem predpostavk, ki jih OZ predpisuje za utemeljenost obogatitvenega zahtevka. Solastniki se morajo, upoštevajoč predvsem 66. člen SPZ, o načinu uporabe solastne stvari dogovoriti, če to ni mogoče, pa lahko odločitev o tem zahtevajo v nepravdnem postopku. Tudi za čas pred sklenitvijo dogovora oziroma določitvijo načina uporabe s strani sodišča, pa so solastniki dolžni spoštovati pravice drug drugega. V kolikor pride do kršitve te pravice takšno situacijo ureja 198. člen OZ, ki pa ga je, kot je to pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, treba razumeti v povezavi s določbo 190. člena OZ, ki ureja splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka. Med te predpostavke sodi med drugim tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena, pri čemer mora biti prikrajšanje konkretno in realno, pri obogatitvenem zahtevku pa se predpostavlja tudi izostanek imetnikovega soglasja. Zmotno je torej stališče pritožnika, da že dejstvo, da solastne nepremičnine ne uporablja, jo pa uporablja toženec, ki s tem pridobiva korist, zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. O tem je sodna praksa enotna. Zgolj gramatikalna razlaga 198. člena OZ, brez upoštevanja, da gre le za specialno določilo v razmerju do 190. člena OZ (in zato abstraktni dejanski stan obsega vse splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka) pripelje do zmotnega materialnopravnega zaključka (1).

(8.) Sodišče prve stopnje je glede na citirano pravno podlago tudi dejansko stanje popolno, pa tudi pravilno ugotovilo. Pri tem je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v letih 2004 in 2005, za kateri od toženca (tudi) zahteva plačilo uporabnine, odsoten s kmetije vsako leto v trajanju šest oziroma sedem mesecev, pri čemer je v tem času živel drugje in je obdelovanje zemljišč in koriščenje gospodarskih poslopij dejansko opustil. Pritožbene trditve, da je bil tožnik odsoten pred vtoževanim obdobjem, nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, predvsem tudi ne v izpovedbi samega tožnika. Ob zaslišanju je namreč povedal, da je bil od leta 2004 do 2006 po šest mesecev odsoten s tem, da sam ni vedel povedati le tega, ali je bila prva odsotnost že v letu 2004 ali pa šele v letu 2005, kar pa v vsakem primeru pomeni dveletno odsotnost v vtoževanem obdobju. Ker je tožnik v tem času živel drugje in domov ni prihajal, je pravilen tudi zaključek sodišča, da v tem času kmetije ni obdeloval in tudi ni koristil gospodarskih poslopij v smislu, da bi tam redil goveda oziroma svinje. Da je obdelavo in skrb za celotno kmetijo v tem času, ob drugi odsotnosti pa tudi sicer, prevzel toženec, niti ni sporno, vendar pa to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, še ne predstavlja podlage za zahtevek kot ga je postavil. Tožnik, kot izhaja iz tožbe, svoje prikrajšanje opredeljuje v obliki izgubljenega zaslužka, to je zaslužka, ki bi ga v tem času imel, če bi svoj solastni delež sam uporabljal na način, da bi solastna zemljišča kmetijsko izkoriščal in v gospodarskem poslopju, kot izhaja iz tožbenih trditev, redil govedo oziroma svinje. Ker tožnik v letih 2004 in 2005, kot je bilo ugotovljeno, na kmetiji ni delal (zaradi lastne odločitve, ki ima podlago v službenih obveznostih), ob tem pa, kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, ni zatrjeval, da bi za delo na kmetiji in morebitno oskrbo (lastne) živine poskušal poskrbeti na drug način, a ga je toženec pri tem oviral oziroma mu to preprečeval, je dejstvo, da prikrajšanja v obliki kot ga je zatrjeval, ni bilo oziroma ga ni moglo biti. Povedano drugače: tudi če toženec solastnih zemljišč v tem času ne bi v celoti obdelal in ne bi v celoti uporabljal gospodarskega poslopja, tožnik zaslužka, ki ga zatrjuje kot svoje prikrajšanje, ne bi imel. Da bi mu zemljišča in gospodarsko poslopje lahko prinašala še kakšen drug dohodek, ki ni povezan z obdelavo oziroma vzrejo živine (na primer z oddajo v najem), pa tožnik ni trdil. Ker torej prikrajšanja tožnika v tem času ni moglo biti, tudi korist na strani toženca, ki je morebiti nastala zaradi uporabe celotnih nepremičnin, tožnika še ne opravičuje do dela te koristi, upoštevajoč že citirana določila 190. in 198. člena OZ. Pritožbeno opozarjanje, da toženec za obdelavo celotnega posestva ni imel njegovega soglasja niti dovoljenja, se tako izkaže za pravno nerelevantno.

(9.) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku za preostalo vtoževano obdobje ni uspelo dokazati trditve, da mu je toženec preprečeval oziroma onemogočal uporabo solastnih nepremičnin in trditve, da je slednji odklonil zahtevo za dopustitev souporabe. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, zaslišane priče Z., K., A.N. in D., nasilja toženca nad tožnikom niso videle in jim tudi ni znano, da bi toženec tožniku preprečil ali onemogočil obdelovanje kmetije, niti da bi takšno željo slednji sploh izrazil. Ob ugotovitvi, da je priča C. na prepoved zgolj sklepala, konkretno pa o tem ni vedela izpovedati niti priča M. N., je sodišče prve stopnje zato utemeljeno sprejelo tak zaključek. Tožniku je tudi (že) pojasnilo, da slabi odnosi med pravdnima strankama (kar ima za posledico tudi spore na sodišču) sami po sebi še ne pomenijo, da bi bil tožnik zato prisiljen opustiti souporabo oziroma bi bilo s tem poseženo v njegovo lastninsko pravico v smislu 66. člena SPZ in bi ga to, ob izkazanih ostalih predpostavkah, opravičevalo do zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Če torej tožencu uporaba solastnih nepremičnin v tem času ni bila preprečena oziroma tega ni dokazal, in bi nepremičnine posledično lahko (so)uporabljal, če bi to želel, tudi za to obdobje ne moremo govoriti o prikrajšanju, ki bi ga bil toženec dolžan kriti.

(10.) Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(11.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, ni v ničemer prispeval k odločitvi, je bil zato v smislu določila 155. člena ZPP strošek v zvezi z njim nepotreben in ga je tožena stranka dolžna nositi sama.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

(1) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. II Ips 210/94, II Ips 201/2003, II Ips 463/2003, II Ips 508/2006, II Ips 812/2006, II Ips 743/2007.