Jedro

Z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen v zvezi z drugim odstavkom 193. člena (za razliko od ureditve v ZPIZ-2) izrecno razširja odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja AOP v razmerju do ZPIZ v primerjavi z 18. členom ZOZP.

Sporni določili 190.a člena v zvezi s 193. čl. ZPIZ-2B nimata narave splošnosti in sta v razmerju do 18. člena ZOZP enako specialni. Določbe obeh zakonov namreč urejajo isti predmet: temelj in obseg odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, ki nastane ZPIZ v posledici prometne nesreče, v kateri so bili poškodovani zavarovanci tožeče stranke. Določba 190.a člena ZPIZ-2B predstavlja podlago za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja iz 18. člena ZOZP.

Tožeča stranka ni izkazala nobene podlage, da stroške, ki jih zahteva od tožene stranke na podlagi določila 190.a in 193. člena ZPIZ-2B, obračuna na podlagi meril in kriterijev iz ZPFOPIZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe v višini 15.462,49 EUR (I. točka izreka). Z delno sodbo na podlagi pripoznave je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 74.389,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2020 (II. točka izreka). O preostalem zahtevku tožeče stranke je odločilo tako, da mu je za znesek v višini 20.864,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2020 ugodilo (III. točka izreka), za znesek v višini 821,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2020 pa ga je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 1.826,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper IV. in V. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za 821,15 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke. Tožena stranka pa se pritožuje zoper III. in V. točko izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožene stranke**

4. Predmet spora je temelj in obseg odškodninske odgovornosti tožene stranke (kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) za škodo, ki je nastala tožeči stranki v posledici prometne nesreče, v kateri je bil dne 7. 2. 2017 poškodovan zavarovanec tožeče stranke (iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja). Tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode, ki jo predstavljajo zavarovancu izplačana invalidska pokojnina, dodatek za pomoč in postrežbo, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in stroški (tožeče stranke). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke prekrivajo. Z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ–2B, Uradni list RS, št. 102/2015, velja od 1. 1. 2016) je bil dodan nov 190.a člen, ki je določil, da lahko zahteva tožeča stranka povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost ali potrebo po tuji pomoči in postrežbi, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Spremenjeni drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2B pa je določil obseg odškodnine, ki zajema nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih. Omejitve določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Uradni list RS, št. 93/2007) v 18. členu tako, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar slednji le za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Neskladje med obema zakonoma glede obsega odgovornosti tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice je sodišče prve stopnje razrešilo z uporabo načela lex posterior derogat legi priori, po katerem kasnejši zakon nadomesti starejšega, zavrnilo pa je stališče tožene stranke, da bi bilo treba uporabiti načelo lex specialis derogat legi generali, ker da sta ZOZP in ZPIZ-2B enakovredna zakona.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in neobrazloženost svojega zaključka.

6. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da sta zakona (ZPIZ-2B in ZOZP) enakovredna, o razmerju splošnosti/specialnosti obeh zakonov ničesar ne pove, saj so vse zgoraj navedene metode razlage, ki služijo udejanjanju načela koherentnosti (medsebojne skladnosti predpisov), namenjene razreševanju nasprotij med hierarhično enakovrednimi predpisi. Če je želelo sodišče prve stopnje s tem povedati, da sta oba zakona glede ureditve odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja v razmerju do ZPIZ enako splošna/specialna, pa ima pritožba prav, da sodišče prve stopnje svojega zaključka v navedeni smeri ni obrazložilo.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da problematika razmerja med navedenima zakonoma v sodni praksi ni nova; nasprotno, traja že vrsto let in z vsako spremembo ZPIZ odpira nove nejasnosti. Za lažje razumevanje je treba pojasniti soodvisnost in medsebojno učinkovanje obeh zakonov z zgodovinskega vidika. Ureditev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP velja od uveljavitve ZOZP v letu 1994. Takrat veljavni ZPIZ ni vseboval posebnih določb o povrnitvi škode zavodu (ZPIZ) s strani zavarovalnice v primerih, ko je bila škoda posledica prometne nesreče. Tudi ZPIZ-1 (UL RS 106/1999, veljaven od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012) je vseboval le splošna določila, da lahko zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca (prvi odst. 271. čl. ZPIZ-1), od delodajalca (272. člen ZPIZ-1) in da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v teh primerih, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod (drugi odstavek 274. člen ZPIZ-1). ZPIZ-2 (UL RS št. 96/2012, veljaven od 1.1.2013 do 31.12.2015) je v prvem odstavku 190. člena vseboval identično določilo kot prej veljavni 271. člen ZPIZ-1, v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2 pa je v primerjavi s prej veljavnim 274. členom ZPIZ-1 določil, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih, vendar se je to določilo izrecno nanašalo na druge zavezance (in ne na odgovornostno zavarovalnico iz naslova avtomobilskega zavarovanja). Vrhovno sodišče RS, ki je večkrat odločalo o razmerju ZOZP-ZPIZ-1 in o razmerju ZOZP-ZPIZ-2 (VSRS III Ips 73/2014, III Ips 33/2017, III Ips 65/2017, III Ips 69/2017), je zavzelo enotno stališče, "da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev in da je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu, zato je v takih primerih primarno treba uporabiti določbe ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do ZPIZ-1/ZPIZ-2. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je njegov obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu." Vrhovno sodišče je v vseh navedenih primerih zato zaključilo, da so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka - zavod upravičen, zato lahko uspešno uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.

8. Kot je razvidno iz predloga Vlade RS št. 00711-12/2015/20 z dne 13. 11. 2015 za sprejem novele ZPIZ-2B, je bila prav zgoraj navedena sodna praksa povod za predlagano spremembo ZPIZ-2B, (opisano v 4. točki obrazložitve), ker da zavarovalnice zavodu (ZPIZ) priznavajo le "škodo" v višini kapitaliziranih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod pa mora biti upravičen do povračila celotne škode (povračila izplačanih zneskov pokojnin in drugih dajatev), saj je obvezno avtomobilsko zavarovanje namenjeno temu, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč (preko višje zavarovalne vsote in premij) prenese na vse imetnike motornih vozil, in ni primerno, da ga nosi celotna družba oz. proračun.

9. Nedvomno z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen v zvezi z drugim odstavkom 193. člena (za razliko od ureditve v ZPIZ-2) izrecno razširja odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja AOP v razmerju do zavoda (ZPIZ) v primerjavi z 18. členom ZOZP. Da je tozadevni poseg zakonodajalca skrajno nenavaden in nesistemski, da vnaša zmedo v sistematiko ureditve te problematike, je bilo v strokovni literaturi že opaženo (Franc Seljak, Odškodninski zahtevki ZZZS in ZPIZ, Pravosodni bilten št. 2/2020, str. 63). Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje tej oceni, vendar pa to ne more biti razlog za neuporabo spornih določil ZPIZ-2B, pač pa kvečjemu narekuje uporabo ustreznih metod razlage med seboj neskladnih pravnih aktov.

10. Četudi se v načelu pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko, da je ZOZP temeljni in zato tudi specialni zakon, ki sistemsko in celovito ureja obseg odgovornosti zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti (kar je potrjeno tudi s predstavljenimi stališči v citiranih odločbah VSRS), pa ne more mimo ugotovitve, da sporni določili 190.a člena v zvezi s 193. čl. ZPIZ-2B nimata narave splošnosti in sta v razmerju do 18. člena ZOZP enako specialni. Določbe obeh zakonov namreč urejata isti predmet: temelj in obseg odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, ki nastane zavodu (ZPIZ) v posledici prometne nesreče, v kateri so bili poškodovani zavarovanci tožeče stranke. Določba 190.a člena ZPIZ-2B predstavlja podlago za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja iz 18. člena ZOZP.

11. Ni dvoma, da je ureditev ZPIZ-2B bistveno spremenila obseg odgovornosti zavarovalnic iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do zavoda (ZPIZ). Z jezikoslovno, namensko ali katerokoli drugo razlago zakona ni mogoče priti do drugačnega zaključka. Argument pritožbe, da v določila ZOZP z drugimi zakoni, ki urejajo povsem drugo problematiko (ZPIZ-2), ni dopustno posegati, je le sistemske narave in sam po sebi nima za posledico neveljavnosti takšnega posega, kar pomeni, da določila ZPIZ-2B zgolj zaradi tega, ker drugače urejajo odškodninsko odgovornost zavarovalnic iz AOP kot temeljni področni zakon ZOZP, niso neveljavna. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, da sporni določbi 190.a in 193. člena ZPIZ-2B urejata povsem drugo problematiko kot določilo 18. člena ZOZP. Citirana določila urejajo pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka zavoda za vse izplačane dajatve od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil škodo, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Namen in cilj ureditve ZPIZ-2B je tožeča stranka obširno pojasnila v odgovoru na pritožbo. Ali gre pri tej drugačni kot po ZOZP prerazporeditvi bremena škod iz socialnega zavoda na odgovornostne zavarovalnice (in s tem na imetnike motornih vozil) za pravičnejšo razdelitev rizikov v družbi in za obogatitev tožeče stranke, pa presega potrebe tega spora. Odgovor na to vprašanje namreč terja ustrezno ustavnopravno presojo spornih določb ZPIZ-2B, za katero pritožbeno sodišče v tej fazi ne najde zadostne podlage.

12. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo, da kasneje sprejeti zakon prevlada nad zgodnejšim in tožbenemu zahtevku ugodilo. Tudi ne drži pritožbeni ugovor, da odločitve sodišča prve stopnje po višini ni mogoče preveriti. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo pravilno poudarja, da so bili tožbi priložena potrdila o izplačanih terjatvah in da je bila višina zahtevka iz tega naslova preizkusljiva. Ker tožena stranka zoper višino ni uveljavljala nobenih konkretiziranih ugovorov, sodišču prve stopnje odločitve o višini tudi ni bilo treba utemeljevati.

**V zvezi s pritožbo tožeče stranke**

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo stroškov, zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni obrazložila višine nastalih stroškov in ker je glede na drugi odstavek 8. člena Zakona o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ-1) razvidno, da te stroške plača država. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da se je tožeča stranka na določila ZPFOPIZ-1 sklicevala le pri utemeljitvi načina izračuna višine stroškov, in ne njihovega temelja. Nesporno je tožeča stranka plačilo stroškov terjala, ker ji to pravico dajejo določila ZPIZ-2B. Prav ima zato pritožba, da Republika Slovenija stroškov, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tem postopku, ni dolžna poravnati, saj ne sodijo med stroške, ki jih po ZPFOPIZ-1 nosi država. Vendar pa tožeča stranka ni izkazala nobene podlage, da stroške, ki jih zahteva od tožene stranke na podlagi določila 190.a in 193. člena ZPIZ-2B, obračuna na podlagi meril in kriterijev iz ZPFOPIZ-1, oz. da gre v primeru iz drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2B in 8. člena ZPFOZPIZ-1 za enake oz. istovrstne stroške. Zato je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila višine teh stroškov. Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da izračun tožeče stranke (na potrdilih ZPIZ o izplačanih prejemkih) ni preizkusljiv in preverljiv, saj tožeča stranka ni predložila vhodnih podatkov, na podlagi katerih je bil opravljen. V prvi vrsti pa ni izkazala upravičenja do izterjave stroškov po njihovi vrsti, t.j. da stroški iz 193. člena ZPIZ-2B predstavljajo stroške za delovanje zavoda, za kar bi nedvomno morala imeti decidirano pravno podlago, saj s stroški določenega pravnega subjekta, ki mu nastanejo pri operativnih opravilih, po običajnem in splošnem razumevanju niso mišljeni stroški delovanja tega subjekta.

14. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbami je odločilo tudi, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).