Jedro

Veljavno pooblastilo za ocenjevanje je lahko tudi ustno, saj Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne zahteva, da bi to pooblastilo moralo biti dano v pisni obliki.

Na podlagi izpovedi tožnici nadrejenih, ki sta bila seznanjena z delom tožnice v letu 2018, se je sodišče prve stopnje, ki dela tožnice ne pozna in ni pristojno za njeno ocenjevanje, prepričalo, da podana ocena po kriterijih sodelovanja, interdisciplinarnosti in komuniciranju utemeljeno odstopa navzdol.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna toženki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo za odpravo oziroma razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožnice v letu 2018 na Ocenjevalnem listu na podlagi priloge III Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožnice v letu 2018 na Ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca z dne 7. 2. 2019; za odpravo oziroma razveljavitev Sklepa toženke z dne 28. 3. 2019; in za ponovno oceno delovne uspešnosti tožnice v letu 2018 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.714,92 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da A. A. ni imel pisnega pooblastila takratnega direktorja toženke B. B. za ocenjevanje dela tožnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo statuta toženke. Tožnica ob seznanitvi z oceno 7. 2. 2019 ni bila obveščena, da je A. A. dobil ustno pooblastilo direktorja. Iz zapisnika obravnave pred Komisijo za preizkus ocene ne izhaja, da je bil tožnici predložen ocenjevalni list. Vsebina menjave računalniškega programa se nanaša na leti 2017 in 2019, razlogi so v tem delu v nasprotju. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo sarkastičen ton tožnice v elektronskem sporočilu C. C. Iz elektronskih sporočil izhaja, da je imela tožnica skrben odnos do svojega dela. Sodišče prve stopnje je nekritično in brez opore v listinah verjelo priči A. A. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da tožnica ni bila naklonjena skupinskemu delu in da je neustrezno komunicirala s sodelavci in uporabniki storitev. Sodišče prve stopnje je zgolj prepisalo dele izpovedi B. B. ter ji je nekritično in neutemeljeno sledilo. Skupaj s pričo A. A. sta izpovedala usklajeno, prilagojeno in naučeno. Oba sta zainteresirana za izid postopka in sta izražala nenaklonjenost do tožnice. B. B. je tožničino delo v letu 2017 ocenil z oceno odlično (5), v letu 2018 pa bi ji pripadala ocena zadovoljivo (2). Gre za neutemeljeno razlikovanje, ki odstopa od povprečja ocen javnih uslužbencev; ta je visoko nad zelo dobro (4). Sodišče prve stopnje razlogov za ta odstop ni pojasnilo. Komisija za preizkus ocene se ni opredelila do ugovorov tožnice, zato je sklep Komisije neobrazložen. Tožnica k pritožbi prilaga zvočne posnetke sestanka tožnice z B. B. z dne 5. 2. 2019 in s A. A. z dne 7. 2. 2019 ter obravnave pred Komisijo za preizkus ocene 20. 3. 2019. Tožnica teh dokazov prej ni predložila, ker se je sodišče prve stopnje šele z izpodbijano sodbo oprlo na izpovedi prič B. B. in A. A. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (in sklep) spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbene navedbe o statutu toženke predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne zahteva pisnega pooblastila za ocenjevanje. Tožnica je za predložitev zvočnih posnetkov, ki jih je priložila k pritožbi, prekludirana. Tožnica je bila seznanjena, da njeno delo v letu 2018 ocenjuje A. A. Sodišče prve stopnje je dokaze skrbno in ustrezno ocenilo ter sprejelo pravilno in zakonito odločitev v tem sporu. Toženka je oceno tožničinega dela sprejela na podlagi objektivnih razlogov in nepristransko. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Čeprav mestoma v obrazložitvi ni na prvi pogled jasno, ali gre za povzemanje izpovedi prič ali za ugotovitve sodišča prve stopnje, izpodbijana odločba kot celota vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, da se jo da preizkusiti. Razlogi so tudi skladni sami s sabo in z izrekom, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni podanih očitanih nasprotij med razlogi odločbe o tem, da naj bi bila tožnica naklonjena enemu izmed dveh računalniških programov ali pa tretjemu programu v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe in sklepa, saj je razvidno, da gre za povzetek vsebine izvedenih dokazov (elektronskih sporočil in izpovedi priče B. B.) in ne za ugotovitve sodišča prve stopnje. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da tožnica ni bila naklonjena skupinskemu in projektnemu delu ter da je neprimerno komunicirala. Iz 16. točke obrazložitve sodbe in sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dejstva ugotovilo na podlagi izpovedi prič A. A. in B. B. 7. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ustrezno dokazno ocenilo, in sicer vsakega zase ter skupaj z ostalimi dokazi, kot sodišču nalaga 8. člen ZPP, zato očitana kršitev te določbe ni podana. Sodišče prve stopnje ni nekritično in brez utemeljitve sledilo izpovedma prič A. A. in B. B., ampak je njuni izpovedi ocenilo tudi ob upoštevanju listin v spisu (zlasti elektronske korespondence, kot izhaja iz 15. točke obrazložitve). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do nekaterih razhajanj z izpovedjo tožnice, pri čemer je z obrazložitvijo, da ocenjuje izpovedi prič B. B. in A. A. kot skladni med seboj in z listinskimi dokazi, posredno dokazno ocenilo tudi vsebinsko nasprotno izpoved tožnice. Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi omenjeni priči izpovedovali naučeno in prilagojeno za potrebe uspeha toženke v tem sporu. Iz njunih izpovedi, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, izhaja očitno nezadovoljstvo z nekaterimi segmenti tožničinega dela v letu 2018 in s tem utemeljenost podane ocene delovne uspešnosti tožnice. Na neverodostojnost priče A. A. pritožnica neutemeljeno opozarja s sklicevanjem na njeno elektronsko sporočilo D. D. z dne 14. 12. 2018 (A79), ki pa ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj je bilo predloženo šele s pripravljalno vlogo tožnice z dne 3. 3. 2022. 8. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pripravljalne vloge tožnice z dne 3. 3. 2022 (in s tem ne v njej navedenih oziroma predlaganih novih dejstev in dokazov), ki je bila vložena štiri dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo dne 8. 3. 2022. Tožnica ni izkazala, da navedb in dokazov v njej ni mogla predložiti že prej v postopku pred sodiščem prve stopnje (čemur v pritožbi niti ne oporeka), upoštevanje te vloge pa bi zaradi pravice nasprotne stranke do izjave zavleklo postopek (tretji odstavek 286. člena ZPP). Navajanje še drugih razlogov za neupoštevanje te vloge s strani sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost te postopkovne odločitve. Na pravilnost te odločitve ne vpliva niti, da naj bi bila vsa dejstva, ki jih je tožnica v tej vlogi navedla, v tem sporu odločilna.

9. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbi priloženih listin: zvočnih posnetkov sestanka tožnice z B. B. dne 5. 2. 2019 in s A. A. dne 7. 2. 2019 ter obravnave pred Komisijo za preizkus ocene dne 20. 3. 2019, s katerimi tožnica napada verodostojnost prič A. A. in B. B. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Z navedbo, da tožnica ni mogla vedeti, da se bosta izpodbijana sodba in sklep oprla na izpovedi prič A. A. in B. B., pogoja nekrivde ni uspela izkazati. Ker je bila tožnica seznanjena z zaslišanjem omenjenih prič, se je morala (zlasti, ker je bila zastopana po pooblaščencu) zavedati možnosti, da se bo sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo na njuni izpovedi, zato bi v pritožbi predložene listine lahko predlagala pravočasno že med postopkom na prvi stopnji. Posledično pritožbeno sodišče ni upoštevalo niti pritožbenih navedb, s katerimi tožnica izpostavlja nasprotja med izpovedma omenjenih prič na sodišču in v postopku ocenjevanja tožnice pri toženki.

10. Predmet tega spora je preizkus ocene delovne uspešnosti tožnice za leto 2018. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2016 na delovnem mestu vodja oddelka I (oddelek ...). Delovna uspešnost tožnice v letu 2018 je bila ocenjena z oceno dobro (3). Na podlagi ocenjevalnega lista z dne 7. 2. 2019 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica ocenjena po posameznih kriterijih delovne uspešnosti, kot jih določa prvi odstavek 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in Priloga III Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba), in sicer s sledečimi ocenami: z oceno 5 za strokovnost, z ocenami 4 za obseg dela, pravočasnost, samostojnost, odnos do uporabnikov storitev in drugo, z ocenami 3 za ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost in organizacijo dela, z ocenami 2 za sodelovanje, interdisciplinarnost in komuniciranje. Skupaj je tožnica zbrala 43 točk in dobila oceno dobro (3), ki v skladu s šestim odstavkom 2. člena Uredbe pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Komisija za preizkus ocene je s sklepom z dne 28. 3. 2019 kot neutemeljeno zavrnila zahtevo za preizkus ocene in potrdila oceno delovne uspešnosti tožnice za leto 2018. 11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da A. A. ni imel ustreznega, tj. pisnega, pooblastila za ocenjevanje tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. B., takratni direktor toženke, A. A. podal ustno pooblastilo za ocenjevanje tožnice, kar je skladno s četrtim in šestim odstavkom 4. člena Uredbe, ki določata, da ocenjevalni list izpolni oziroma oceno javnega uslužbenca določi bodisi odgovorna oseba (tj. predstojnik ali poslovodni organ – prvi odstavek 2. člena Uredbe) bodisi od njega po pooblastilu določena odgovorna oseba. Da bi to pooblastilo moralo biti dano v pisni obliki, Uredba ne zahteva. Ker je veljavno pooblastilo lahko tudi ustno, je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka s sklepom, ki izhaja iz odgovora z dne 1. 3. 2019 (A8), za nazaj formalizirala ustno pooblastilo takratnega direktorja. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 6. člena statuta toženke, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kateri interni akt toženke je veljal v času ocenjevanja delovne uspešnosti tožnice. Ocenjevanje javnih uslužbencev je urejeno v ZSPJS in Uredbi, zato sodišču prve stopnje drugih pravnih podlag ni bilo treba ugotavljati, pri čemer pritožba niti ne pove, zakaj bi bile te odločilne oziroma zakaj bi bila ocena tožnice zaradi neupoštevanja takšnega akta nepravilna ali nezakonita.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ob seznanitvi z oceno 7. 2. 2019 ni bila obveščena, da naj bi A. A. dobil ustno pooblastilo za ocenjevanje določenih zaposlenih, in da je bila s tem prvič seznanjena šele po prejemu dopisa toženke z dne 14. 2. 2019 (A6). Ali je bila tožnica seznanjena z obstojem ustnega pooblastila B. B. A. A. in kdaj naj bi do tega obvestila prišlo, v tem sporu ne predstavlja odločilnega dejstva. Bistveno je, da je A. A. ustrezno pooblastilo za ocenjevanje delovne uspešnosti tožnice imel, kar pa je toženka dokazala.

13. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi o neobrazloženosti sklepa Komisije za preizkus ocene, češ da se ni opredelila do ugovorov tožnice. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Komisija v sklepu z dne 28. 3. 2019 (A15) in zapisniku zasedanja z dne 20. 3. 2019 (A13) obrazložila, na kateri podlagi je odločala in kaj je ugotovila, povzela je navedbe tožnice in A. A. ter se opredelila do podane ocene po posameznih kriterijih. Presoja sodišča prve stopnje o ustrezni obrazloženosti sklepa Komisije je tako pravilna.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica 4. 3. 2019 ponovno vložila zahtevo za preizkus ocene. Takšne ugotovitve sodišča v izpodbijani odločbi ni mogoče najti, v pritožbi pa tožnica tudi ne pojasni, zakaj naj bi bila ta ugotovitev zmotna in zakaj je zaradi tega napačna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnici ocenjevalni list predložen 20. 3. 2019 pred Komisijo, saj to izhaja tako iz izpovedi F. F. (člana Komisije) kot tudi iz zapisnika obravnave pred Komisijo (A13; v njem navedeno, da je bil zapisnik, čigar priloga je bil tudi ocenjevalni list oziroma ocena nadrejenega, vročen tožnici).

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in izpovedi prič A. A. (ki je ocenjeval delovno uspešnost tožnice in ji je bil nadrejen v decembru 2018), B. B. (takratnega direktorja toženke, ki je bil tožnici nadrejen do novembra 2018) in F. F. (člana Komisije) ugotovilo, da je ocena dobro (3), ki jo je tožnica prejela v letu 2018, primerna, podana po predpisanih kriterijih in objektivna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica nekooperativna, da je želela komunicirati izključno pisno med najožjimi sodelavci vodstvene ekipe, kar je zaradi obilice elektronske pošte oteževalo delo. Tožnica je imela po ugotovitvi sodišča prve stopnje odljuden odnos, ni bila naklonjena skupinskemu in projektnemu delu ter je neustrezno oziroma neprimerno komunicirala tako z notranjimi uporabniki storitev kot navzven. Ker se je tožnica ukvarjala z zadevami, ki niti niso bile njeno delo, in s pretiranim popravljanjem slovničnih napak, je imela velik obseg opravljenega nadurnega dela. Zelo redko se je odzvala vabilu na sestanke kolegijev območnih enot, dokumente je oddajala zadnji dan. Zlasti na podlagi izpovedi tožnici nadrejenih A. A. in B. B. (slednji je A. A. podal svoje mnenje o tožničinem delu in mu predlagal, naj jo oceni z oceno zadovoljivo), ki sta bila seznanjena z delom tožnice v letu 2018, se je sodišče prve stopnje, ki dela tožnice ne pozna in ni pristojno za njeno ocenjevanje, prepričalo, da podana ocena po kriterijih sodelovanja, interdisciplinarnosti in komuniciranju utemeljeno odstopa navzdol. 16. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na izvedenih dokazih, s katerimi je ugotavljalo, ali je bila ocena tožnice v letu 2018 kot celota utemeljena in objektivna. Zato posamezni segmenti tožničinega ravnanja, na katere opozarja tožnica v pritožbi (v zvezi z naklonjenostjo tožnice določenemu računalniškemu programu in v zvezi z razlogi, zaradi katerih družba G. d. o. o. ni podala ponudbe), ne vplivajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje. V tem sporu pa je nebistveno, ali je tožnica na letnem razgovoru pretežno molčala ali ne, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo način komunikacije tožnice v elektronskem sporočilu C. C., ki ga pritožba napada zgolj z dokazom, priloženim pripravljalni vlogi tožnice z dne 3. 3. 2022, ki ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja še, da je bila pri delu skrbna, saj je po kriteriju strokovnosti njena ocena odstopala navzgor.

17. Dejstvo, da je bila tožnica v letu 2017 ocenjena z oceno odlično (5) in je bila povprečna ocena javnih uslužbencev visoko nad zelo dobro (4), ne pomeni, da ocena dobro (3) delovne uspešnosti tožnice v letu 2018 ni utemeljena in objektivna. Takšno razlikovanje tudi ne predstavlja nedovoljene diskriminacije, saj se vsakega javnega uslužbenca ocenjuje posebej in za vsako leto posebej.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep1 sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za izdatke za stranko, kar skupaj z 22 % DDV znaša 279,99 EUR.

1 Tožnica v pritožbi konkretnih ugovorov v zvezi s sklepom o zavrženju dela tožbe ne podaja, zato je pritožbeno sodišče ta sklep presojalo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da ni razlogov za nezakonitost ali nepravilnost te prvostopenjske odločitve.