Jedro

Pri odločitvi o (izjemnem) vpisu v višji letnik gre brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem in zato ima tožnica zoper takšno odločitev sodno varstvo v upravnem sporu. Glede na to, da ima torej tožnica možnost sprožiti upravni spor, bi moral prvostopenjski organ, ob smiselni uporabi določb ZUP, v obravnavani sporni zadevi izdati odločbo (in ne sklep), upoštevajoč določbe ZUP o obrazložitvi upravnih odločb in odločbo tožnici, v skladu z določbami 87. člena ZUP, tudi osebno vročiti.

Izpodbijani akt ne vsebuje vseh obveznih sestavin upravne odločbe po 214. členu ZUP. Čeprav tožničinemu zahtevku ni bilo ugodeno, izpodbijani sklep ne vsebuje niti dejanske, niti pravne obrazložitve. V izpodbijanem sklepu so navedeni razlogi za odločitev, ne da bi bilo predhodno ugotovljeno dejansko stanje s presojo dokazov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Komisije za študentske zadeve Fakultete A. z dne 23. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (izdanim v elektronski obliki) je prvostopenjski organ odločil, da se prošnji tožnice ne odobri. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dosegla skupno 90 KT in sicer 48 KT za 1. letnik in 42 KT za 2. letnik. Po kriterijih KŠTZ pa bi morala za pogojni vpis doseči najmanj 102 KT.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izjemni vpis v 3. letnik univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Turizem, v kateri je navedla, da zaradi zdravstvenih težav in izmenjave Erasmus ni mogla opraviti vseh študijskih obveznosti. Predložila je tudi zdravniško potrdilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izjemni vpis v višji letnik, saj je dosegla le 90 KT in ne 102 KT, kolikor je potrebno za vpis v višji letnik. Zato tudi po mnenju drugostopenjskega organa brez opravljenih vseh študijskih obveznosti niso izkazani utemeljeni razlogi za napredovanje v višji letnik.

3. Zoper takšno dokončno odločitev tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da ji izpodbijana odločba z dne 22. 9. 2014 ni bila vročena v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč se je z njeno vsebino lahko seznanila samo preko obvestila v Študentskem informacijskem sistemu Fakultete A. (ŠIS). V svoji prošnji za vpis v 3. letnik je navedla, da ji v študijskem letu ni uspelo zbrati vseh kreditnih točk v višji letnik iz razlogov, ker je večkrat utrpela hude migrene in utrujenost. Njena prošnja je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da bi za vpis v višji letnik potrebovala najmanj 102 KT. Dalje navaja, da se izpodbijanih odločb ne da preizkusiti, saj tožena stranka ne pojasni, na katero konkretno materialnopravno podlago je oprla svojo izpodbijano odločitev. Prav tako iz izpodbijanih odločb ni mogoče razbrati, kdaj naj bi bili sprejeti v odločbah omenjeni kriteriji za napredovanje v višji letnik in v katerem pravnem aktu naj bi bili objavljeni. Poleg tega tožena stranka zdravniško potrdilo zgolj povzema, ne pa tudi presoja obstoj zdravstvenih težav tožnice pri izkazovanju utemeljenih razlogov za izjemni vpis v višji letnik, iz česar izhaja, da je tožena stranka dejansko stanje zmotno in nepravilno ugotovila. V kolikor bi tožena stranka upoštevala tudi zdravstvene okoliščine tožnice in pravila (materialnopravne norme) univerze in fakultete, bi tožničini prošnji za vpis v 3. letnik tudi ugodila. Sodišču predlaga, da odločbi Komisije za študentske zadeve Fakultete A. in Komisije za študentske zadeve Univerze B. odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica vložila tožbo zoper članico Univerze B. FA., ki ni pravna oseba in zato nima pasivne legitimacije. Nadalje navaja, da ZUP, na katerega se sklicuje tožnica, ni pravna podlaga za tovrstni postopek. Postopek prošnje za vpis v višji letnik brez opravljenih študijskih pogojev, ni upravna zadeva, ker s predpisom ni določeno, da mora organ voditi upravni postopek, odločati v upravnem postopku in izdati upravno odločbo. Pravna podlaga za postopek oddajanja prošenj, urejanje predlagane prošnje in pregledovanje prošenj poteka izključno preko informacijskega sistema ŠIS, zato U FA. ni dolžna vročati odločitve po upravnem postopku. Tožnica je bila z odločitvijo prvostopenjskega organa seznanjena 24. 9. 2014, ko je vpogledala v ŠIS. Zaradi varstva študenta in možnostjo pritožbe na drugo stopnjo je študentu ob pogledu v ŠIS prikazan tudi rok, v katerem je možna pritožba na drugostopenjski organ. Tožnica ni zbrala najmanj 102 KT, kolikor bi morala zbrati za vpis v 3. letnik. Študent lahko izjemoma napreduje v višji letnik, kadar ima za to upravičene (navedene) razloge. Ker tožnica ni zbrala najmanj 102 KT, se tožena stranka ni spuščala v presojo utemeljenosti zdravniškega potrdila. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov upravnega postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica vložila tožbo zoper Fakulteto A. Univerze B. Njen pristojni organ je tudi izdal izpodbijani prvostopenjski akt, zato je napačno stališče tožene stranke, da navedena fakulteta nima pasivne legitimacije.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep, s katerim prošnji tožnice za (izjemen) vpis v višji (3.) letnik univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Turizem ni bilo ugodeno.

8. Po določbi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) je zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem možno sprožiti upravni spor. Zato je v zadevi bistveno vprašanje ali izpodbijana odločitev pomeni odločitev o zadevi v zvezi s študijem, saj je po citirani določbi ZVis le zoper takšne odločitve možno sprožiti upravni spor, kot je urejen v določbi drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi citirane zakonske določbe je namreč možno sprožiti upravni spor tudi zoper akt, ki sicer ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, če tako določa poseben zakon.

9. Pri odločitvi o (izjemnem) vpisu v višji letnik gre po mnenju sodišča brez dvoma za odločitev o zadevi v zvezi s študijem in zato ima tožnica zoper takšno odločitev sodno varstvo v upravnem sporu. Glede na to, da ima torej tožnica možnost sprožiti upravni spor, bi moral prvostopenjski organ, ob smiselni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v obravnavani sporni zadevi izdati odločbo (in ne sklep), upoštevajoč določbe ZUP o obrazložitvi upravnih odločb (214. člen ZUP) in odločbo tožnici, v skladu z določbami 87. člena ZUP, tudi osebno vročiti. Zato je nepravilno stališče tožene stranke, da ZUP v konkretnem primeru ne more biti pravna podlaga za sprejem odločitve o tožničini prošnji.

10. Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt ne vsebuje vseh obveznih sestavin upravne odločbe po 214. členu ZUP. Čeprav tožničinemu zahtevku ni bilo ugodeno, izpodbijani sklep ne vsebuje niti dejanske (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), niti pravne obrazložitve (4. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). V izpodbijanem sklepu so navedeni razlogi za odločitev, ne da bi bilo predhodno ugotovljeno dejansko stanje s presojo dokazov. Tožnica je namreč v svojem zahtevku navedla, da ji ni uspelo zbrati vseh kreditnih točk za vpis v višji letnik iz zdravstvenih razlogov, o čemer je kot dokaz predložila zdravniško potrdilo z dne 29. 8. 2014. Prvostopenjski organ (kakor tudi drugostopenjski organ za njim) citirane tožničine navedbe ni presodil, niti ni ocenil dokaza, ki bi to tožničino navedbo lahko potrdil (ali ovrgel).

11. Ker torej prvostopenjski organ za svojo odločitev ni navedel niti dejanske, niti pravne podlage, to pomeni, da obrazložitev izpodbijanega akta nima vseh obveznih vsebin, predpisanih v 214. členu ZUP. To nadalje pomeni, da je izpodbijana odločitev zelo pomanjkljivo obrazložena. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega akta pa pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovljenem postopku o tožničini prošnji bo moral prvostopenjski organ upoštevati vse navedeno.

12. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.