Jedro

Ker vključitve v program javnih del ni mogoče šteti kot svoj poklic, je za presojo, ali je pri tožnici podana invalidnost, odločilno delo šivilje, ne pa delo, ki ga je opravljala preko programa javnih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 9. 2008 in z dne 29. 5. 2008 ter da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in se ji prizna nadomestilo za invalidnost ter da se ugotovi, da tožnica nima možnosti za rehabilitacijo, da se zaradi kršitev zakona, Ustave in Evropske konvencije razveljavijo vse doslej izdane odločbe toženca in se zadeva vrne v ponoven postopek, da se tožnici izračuna plača in vsa zakonita nadomestila, ki ji pripadajo od 1. 6. 2001 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in obrestmi po 276. členu ZPIZ-1 ter da se ji priznajo vse ostale pravice iz ZPIZ-1. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Po njenem mnenju sodba krši osnovna načela prava ter ustavne pravice, ki jih ima kot državljanka Republike Slovenije. Kršeni so predpisi, ki ji zagotavljajo socialno varnost. Popolna noviteta je ugotovitev sodišča, da je bilo delo na integrirani pridelavi zelenjave javno izobraževanje in se tretira kot javno delo. V postopku je dokazovala, da to niso bila javna dela, ampak izobraževanje, v katerega je bila prisiljena s strani Zavoda za zaposlovanje in je dejansko šlo za pripravo na samozaposlitev, ki pa je ni zmogla, prav zaradi težav s hrbtenico ter drugih zdravstvenih težav, ki so posledica prejšnjih zaposlitev. Tudi izvedenec je ugotovil, da je pri delu šivilje imela težave s hrbtenico, za kar je morala koristiti bolniško in opravljati terapije. Na Zavodu za zaposlovanje je prijavljena že več let. Zaradi omejitev pri delu ne more biti med iskalci zaposlitve. Tudi zdravnik na Zavodu za zaposlovanje je ugotovil, da omejitve, ki jih zapisuje ortoped, nenehno obnavljanje terapij ter celotno zdravstveno stanje, nikakor ne omogočajo, da bi še vedno lahko bila med iskalci zaposlitve ter da je edina možnost razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V celotni zadevi je nesporno, da je močno bolna, da ima omejitve, da nenehno obnavlja terapije, da je delovno nesposobna, da je življenje z bolečinami nevzdržno ter da dela ne more več najti. Iz izvedenskega mnenja izhaja kronologija njenih bolezni, ki pa je sodišče ni upoštevalo, ampak je povzelo le zaključni sklep izvedenca, kar pa ni pravilno in zakonito. Zapis sodišča, da so lečeči zdravniki pristranski in naklonjeni svojemu pacientu iz razloga, da lažje sklenejo pristen in zaupen odnos s pacientom, je nesmisel, kajti osebni zdravnik je v bistvu tisti, ki je najbolj nepristranski, kateri v celoti pozna zdravstveno stanje svojega pacienta in ki v celoti postavlja diagnoze in zagotavljajo vzdržno stanje in rehabilitacijo vseh bolezni. Tožnica želi prepričati sodišče, da ni simulant in da bi bilo najlažje, če bi bila delovno sposobna in zdrava. Vseeno ji je, ali sodišče upošteva dela na integrirani pridelavi zelenjave ali na delih šiviljstva. V vsakem primeru je mogoče ugotoviti, da so izpolnjeni vsi pogoji vsaj za III. kategorijo invalidnosti ter da se ji istočasno prizna tudi morebitno poklicno rehabilitacijo, v kolikor bi ta sploh bila smiselna glede na recesijo in starost tožnice. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so se bolezni stopnjevale od časa, ko je bila redno zaposlena, da so bile bolezni vzrok za brezposelnost in da je do bolezni prišlo zaradi težkih fizičnih del. Pri ocenjevanju invalidnosti naj se upošteva njeno zadnje delo, torej delo na delih šivilje pri Šiviljstvu S. se je pred 11 leti opravljalo v popolnoma drugačnih razmerah kot sedaj, ko je tehnologija dela napredovala. Pred tem se je vse počelo ročno, dvigovalo se je težka bremena, sede, stoje, čepe, v prisilnem položaju in podobno. Tožnica vztraja pri svojem zahtevku, kot ga je postavila pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 29. 9. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 5. 2008, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Za odločitev v zadevi je najprej odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici podana invalidnost. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. Tako je I. kategorija podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, III. kategorija pa, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno s 3. odstavkom 60. člena se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Iz delovne knjižice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica v času od 1. 7. 2000 do 31. 12. 2000 vključena v javna dela pri K. g.i.z. .... Pred tem pa je bila nazadnje zaposlena pri S. šiviljstvo d.o.o. v času od 11. 2. 1989 do 31. 10. 1999. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za presojo, ali je pri tožnici podana invalidnost, odločilno delo šivilje, ne pa delo, ki ga je opravljala preko programa javnih del. Vključitev v program javnih del namreč ni mogoče šteti kot svoj poklic, kot je le-ta opredeljen v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Ali je pri tožnici podana invalidnost glede na delo šivilje, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo najprej s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje. Navedena komisija je dne 23. 12. 2009 podala mnenje, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševal njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, to je „šivilja“, zato pri njej invalidnost ni podana. Glede na pripombe tožnice na podano izvedensko mnenje, je sodišče za ugotovitev dejanskega stanja postavilo tudi sodnega izvedenca specialista ortopeda. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje podal na podlagi proučitve medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnice. Iz njegovega izvida izhaja, da ima tožnica razvojno anomalijo križa in začetne obrabne spremembe. Te spremembe sprožajo zgodnejši razvoj težav v smislu sprva občasnih in z leti kroničnih bolečin v križu. Tožnica ima zmerne obrabne spremembe vratnega segmenta hrbtenice, kar bi se lahko manifestiralo v obliki občutka napetosti in zmernih občasnih bolečin ob prisilnih držah in to le občasno. Spremembe na prsni hrbtenici bi lahko sprožale občasne le zmerne bolečine ob izrazito prekomernih obremenitvah. Po mnenju sodnega izvedenca je bila tožnica do 29. 9. 2008 sposobna opravljati delo šivilje ob občasnem obnavljanju fizikalne terapije in rednem izvajanju ortopedskih vaj ter občasnem medikamentoznem suportu.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodni izvedenec strokovno prepričljivo utemeljil, da v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, pri tožnici še ni bila podana invalidnost v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Nedvomno gre za spremembe v zdravstvenem stanju, vendar pa je poleg tega potrebno, da gre za zaključeno zdravljenje, torej za stanje, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bila pri tožnici potrebna ustrezna terapija, kar pomeni, da zdravljenje še ni bilo zaključeno. Sodni izvedenec pa dopušča možnost, da je prišlo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe do dodatnih sprememb v zdravstvenem stanju, kar pa je predmet novega postopka pri tožencu, ki ga lahko predlaga tožnica oziroma njen osebni zdravnik. Izvedenec tudi predlaga, da se opravijo nove preiskave hrbtenice (RTG, funkcionalni RTG) in perifernega živčevja, s tem, da v postopku sodelujeta tudi specialist nevrolog in klinični psiholog. Sodni izvedenec je pri podaji mnenja upošteval tudi mnenja lečečih specialistov, ki predlagajo prepoved težjih fizičnih obremenitev (izvidi se nahajajo v dokazni dokumentaciji v prilogah pod A/5 do A/11), vendar kot je bilo že obrazloženo, je potrebno omenjene izvide presojati glede na 1. odstavek 60. člena ZPIZ-1, torej glede nastanka trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ter nadalje glede zmožnosti opravljanja dela šivilje. Po mnenju sodnega izvedenca je bila tožnica v spornem obdobju, torej do zaključka postopka pri tožencu, zmožna opravljati delo šivilje, kar pomeni, da pri tožnici invalidnost ni bila podana. Sodni izvedenec je upošteval opis dela, kot ga je podala tožnica, zaslišana na glavni obravnavi dne 19. 4. 2009 in kot ga je posredoval delodajalec na zahtevo sodišča (priloga sodnega spisa pod D/1). Ker gre za sodno zapriseženega izvedenca, tudi pritožbeno sodišče nima nobenih razlogov, da bi dvomilo v strokovnost ali celo nepristranskost tako podanega mnenja. Teh razlogov tudi tožnica ne konkretizira. Tudi sodišče prve stopnje, ki je odločitev oprlo na izvedensko mnenje, s tem ni ravnalo pristransko. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek ter ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.