Jedro

Po določilu 145. člena ZD namreč do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Morebitno razpolaganje ene od dedinj, vendar brez sodelovanja in soglasja druge dedinje, za dediščino zato nima pravnih posledic in je neveljavno tudi za dedinjo, ki je tak posel sklenila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika dne 4.3.1996 od Frančiške L., umrle 11.4.1996 in toženke Ljudmile T., ki ju je zastopala toženka Lidija R., kupila nepremičnino, vpisano v vl. št... k.o... za kupnino 113.460,00 DEM, kar naj bi imelo za posledico, da sta toženki dolžni s tožnikoma skleniti ustrezno kupno pogodbo, sicer jo bo nadomestila sodba.

Zavrnilo je tudi predlog na izdajo začasne odredbe o prepovedi odtujitve ali obremenitve sporne nepremičnine. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se s spremembo tožbenemu zahtevku ugodi s posledično izdajo začasne odredbe, ali pa naj se odločitvi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Izjavi z dne 4.3.1996 sodišče druge stopnje v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje vendarle priznava značaj prodajne pogodbe. Vendar pa se tožeča stranka ne strinja z razlogi, ki utemeljujejo neveljavnost zaradi izostanka pisnega pooblastila. Izjava z dne 4.3.1996 je namreč predpogodba. Glavno pogodbo bi bilo treba namreč skleniti po končanem zapuščinskem postopku po 3.11.1995 umrli pravni prednici toženk Angeli F. Šele pri sklenitvi glavne kupne pogodbe bi bilo nujno potrebno, da ima prva toženka kot pooblaščenka ustrezno pisno pooblastilo. Tožnika sta se utemeljeno zanašala na obstoj ustnega pooblastila, danega prvi toženki. Njena mati in druga toženka sta bili tudi edini dedinji pokojne Angele F. Prva toženka je torej sklenila obvezujoč posel za obe dedinji, kar tudi ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (ZD). Podrejeno in v najslabšem primeru pa izjava z dne 4.3.1996 predstavlja za tožnika zavezujoč posel glede polovičnega idealnega dednega deleža, ki ga je po Angeli F. podedovala mati prve toženke. Tako bi bilo treba ugoditi tožbenemu zahtevku vsaj glede idealne polovice sporne nepremičnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Ocena, da je izjava z dne 4.3.1996 predpogodba, torej pogodba, s katero naj bi bila prevzeta obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih), predstavlja spremembo tožbene trditvene podlage na revizijski stopnji. Ne gre le za pravno kvalifikacijo listine, ki bi se gibala v okvirih uporabe materialnega prava, temveč za trditev, ki posega v ugotovljeno dejansko stanje. Ne glede na to, da revizija nima prav, ko meni, da za sklenitev predpogodbe (oblično) pooblastilo ni potrebno (po določbi drugega odstavka 45. člena ZOR predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe - s tem pa po določbi 90. člena ZOR tudi za pooblastilo za sklenitev posla), pa s trditvijo o novi podlagi izjave z dne 4.3.1996 posega tako na področje presojanja dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP), kot tudi na področje prepovedi navajanja novih dejstev na revizijski stopnji (387. člen ZPP).

Obstoj ali neobstoj veljavnega pooblastila prve toženke za prodajo sporne nepremičnine je v izpodbijani sodbi osrednje vprašanje. Če bi namreč druga toženka in pokojna mati prve toženke bili s strani prve toženke veljavno zastopani, bi po stališču sodišča druge stopnje pogodba ob ostalih dejanskih ugotovitvah bila sklenjena. Tožeča stranka v reviziji tako pravno razlago podrejeno sprejema. Vendar pa je revizija prav v tem nedosledna: po eni strani se problemu obstoja pooblastila izogne z (napačno) trditvijo, da ga za sklenitev predpogodbe ni treba, po drugi strani pa trdi, da je - če gre za že sklenjeno glavno pogodbo - bilo veljavno vsaj s strani pozneje umrle matere prve toženke. Navedene revizijske variante slede pravni razlagi, ki jo kot odločilno sprejema sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da bi pooblastilo, ki ga je (morda) ustno dala pokojna Frančiška L., moglo biti veljavno, da pa bi za drugo toženko, "za katero ni trditve, da bi s prvotoženko živela v življenjski skupnosti" bilo potrebno oblično pisno pooblastilo. Vendar pa se revizija, ki v pravni razlagi od tu napravi naslednji korak s (podrejeno) trditvijo, da bi zato pogodba bila veljavno sklenjena vsaj za eno idealno polovico sporne nepremičnine, ne dotakne razlogov izpodbijane sodbe, ki se v tem obsegu nanašajo na določbe ZD. Po določilu 145. člena navedenega zakona namreč do delitve dediči (v tem primeru gre za pokojno Frančiško L. in drugotoženko) upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Morebitno razpolaganje ene od dedinj, vendar brez sodelovanja in soglasja druge dedinje, za dediščino zato nima pravnih posledic in je neveljavno tudi za dedinjo, ki je tak posel sklenila.

Izpodbijana sodba je torej pravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato revizijo, ko tudi ni našlo napak in nepravilnosti, na katere je po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo (393. člen ZPP).