Jedro

Tožnica je izjavo, da želi, da ji preneha delovno razmerje, podala po prepiru z direktorjem, ko je kričal nanjo, ji ni dovolil, da bi odšla iz trgovine, ji očital kaznivo dejanje in ji grozil s policijo in zahteval, da izjavo podpiše v petnajstih minutah. Upoštevajoč okoliščine, v katerih je bila izjava dana in osebne lastnosti tožnice (podredljiva in pasivno odvisna oseba), je bila izjava podana pod vplivom grožnje, ki jo ureja 60. člen ZOR. Izjava torej ni bila veljavna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke z dne 29.3.1994 in sklep skupščine z dne 16.5.1994, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, zaradi njene izjave, da želi, da ji preneha delovno razmerje (1. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in ji plačati dolgovane zneske plače. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka.

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnica dne 29.3.1994 podala izjavo o prenehanju delovnega razmerja pod prisilo direktorja tožene stranke, da jo je morala podpisati takoj, da ji je bil onemogočen posvet z drugimi in da se ni mogla upreti podpisu ukazane ali vsiljene odpovedi. Zaradi tega izjava ni bila odraz tožničine proste volje, ker je bila v takšnem psihičnem stanju, da se ni zavedala posledic podpisa izjave.

Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje le delno spremenilo v stroškovnem delu izreka, v glavni stvari pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje in predvsem poudarilo, da je morala tožnica izjavo podpisati takoj in pod prisilo. Upoštevajoč, da je tožnica podredljiva in pasivno odvisna oseba, da je direktor tožene stranke zahteval, da izjavo podpiše v petnajstih minutah, grozil pa ji je tudi s policijo, ni mogoče govoriti o pravi volji tožnice in o tem, da se je zavedela posledic njene izjave. Pri izjavi je torej prišlo do napak volje po 60. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR).

V pravočasni reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da ugotovljeno dejansko stanje ni identično s stanjem, ki ga ureja abstraktna norma 60. člena ZOR. Po tej določbi je napaka volje podana takrat, ko je zaradi pravno relevantne grožnje pri osebi, ki je izjavo dala, podan tak strah, da je to povzročilo sklenitev pogodbe oziroma izjavo volje. Grožnja mora biti nedopustna - protipravna in mora povzročiti utemeljen strah, ki je vplival na izjavo volje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je direktor tožnici "grozil" z inventuro in disciplinskim postopkom, ne pa s policijo. Tako sploh ne gre za protipravne oziroma nedopustne grožnje. Niso bila dana tudi objektivna merila za strah, ki jih ureja drugi odstavek 60. člena ZOR. V dokaznem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, česa je bilo tožnico strah.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke ni ugotovilo, drugih kršitev pa ni ugotavljalo, ker jih revident ne uveljavlja.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. V tem sporu je torej revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve o okoliščinah, v katerih je tožnica podala izjavo po 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pred podpisom izjave prišlo v trgovini do prepira in do očitkov direktorja tožene stranke tožnici, da je storila določene nepravilnosti. Treba je torej sprejeti dokazni zaključek nižjih sodišč, da je bila tožnica prisiljena, da poda takšno izjavo, ker ji je direktor dal le petnajst minut za premislek, ji dejal, da bo poklical policijo in da ji ni dovolil izhoda iz trgovine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica podredljiva in pasivno odvisna oseba.

Odprto pa ostane materialnopravno vprašanja, ali so glede na tako ugotovljeno dejansko stanje dokazani elementi grožnje in torej možnost uporabe 60. člena ZOR. Navedena določba pomeni, da mora biti grožnja nezakonita in protipravna in da mora pri osebi, ki je podala izjavo in ki izjavo zaradi grožnje izpodbija, povzročiti utemeljen strah. Tak strah mora biti resen in mora neposredno vplivati (siliti) na izjavo. Grožnja mora biti usmerjena na pravno zavarovano dobrilo, npr. na čast osebe, ki izjavo poda.

Okoliščine, v katerih je bila izjava dana in subjektivne lastnosti tožnice, ki so bile ugotovljene na prvi stopnji, tudi po mnenju revizijskega sodišča potrjujejo zaključek nižjih sodišč. Tožnica je dala izjavo pod vplivom grožnje, ki je, zaradi okoliščin, v katerih je bila izjava dana in tudi zaradi tožničinih osebnih lastnosti, pri njej povzročila utemeljen strah, zaradi katerega je izjavo dala in jo podpisala. Ugotovljeno dejansko stanje torej utemeljuje uporabo 60. člena ZOR, ker je identično z dejanskimi okoliščinami, ki jih ureja navedena določba zakona. Materialno pravo torej ni bilo zmotno uporabljeno.

Razlog zaradi katerega je bila revizija vložena, torej ni podan, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/92-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.