Jedro

Ker je tožena stranka tožnico sama nagnala z dela in ji hkrati rekla, da naj se ne vrača več, tožnica ni bila dolžna delodajalca obvestiti o razlogu svoje odsotnosti, saj je delodajalec za razlog vedel. Zato njena odsotnost z dela ni neopravičena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odpovedni razlog iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni utemeljen, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz neutemeljenega razloga pa ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2015 nezakonita in se razveljavi, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi v obdobju od 23. 6. 2015 do vključno 3. 11. 2015 ter da jo je tožena stranka za to obdobje dolžna prijaviti v obvezna zavarovanje, zanjo obračunati plačo v bruto znesku 790,73 EUR mesečno, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezna nadomestila neto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in ji obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 395,36 EUR, zanjo plačati davek ter ji nato izplačati sorazmeren ustrezen del regresa (točka I izreka). Višji in drugačen zahtevek (ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi za dan 22. 6. 2015; za ta dan obračun dela nadomestila plače v bruto znesku ter odvod davkov in prispevkov ter neto plačilo ustreznega dela nadomestil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 dalje do plačila, obračun ter plačilo prispevkov od sorazmernega dela regresa za letni dopust 2015) je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožeči stranki v višini 1.011,78 EUR in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, saj tožnica z dela ni bila nagnana. V spisu ni ustrezne podlage za ugotovitev, da je bilo tožnici prepovedano priti na delo. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na izpoved tožnice in bivše delavke A.A., ne opredeli pa se do okoliščine, da je bila tožnica v času odsotnosti z dela pasivna. Toženi stranki ni niti sporočila, da ne bo prišla na delo zaradi domnevne prepovedi, niti ni zahtevala pisne odredbe o tej prepovedi. Ni se odzvala na telefonske klice toženkinega moža, ki je bil v pralnici sodelavec, prav tako pa se ni odzvala na vabilo na zagovor pred redno odpovedjo. Tožnica tako ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi ji bilo mogoče nuditi pravno varstvo. Pravice tožnice predstavljajo tudi njene dolžnosti in dolžnostna ravnanja, ki jih mora delavec izkoristiti, da bi se lahko utemeljeno skliceval na domnevne kršitve pravic. Najkasneje ob prejemu vabila na zagovor ji je bilo znano, da so jo na delovnem mestu pričakovali. Sodišče prve stopnje sprejema, da je bila tožnica deležna opozoril in da na ta opozorila ni odreagirala, po stališču sodišča pa naj bi toženka kar sama od sebe in brez posebnega razloga tožnico odstranila z dela. Odpoved je bila dana zakonito in utemeljeno, saj tožnica od 22. 6. 2015 samovoljno in brez pojasnila ni prihajala na delo in se tudi ni odzvala vabilu na zagovor, prav tako pa tudi ni dala prav nobenega signala, da je pripravljena delati pri toženki. Zato je materialno pravno netočen zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru ustne odstranitve z dela ni mogoče pričakovati, da bi delavec o svojih razlogih obvestil delodajalca. Dovolj skrben delavec bi to namreč zagotovo moral storiti, sploh če ni prejel nobene pisne odredbe, saj to 4. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1 to izrecno zahteva. Tožena stranka dodatno kot razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe tudi izpostavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje, kljub grajanju procesne kršitve s strani tožene stranke, izpodbijano sodbo sprejelo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem sta prvič sodelovala druga dva porotnika, kot na prejšnjih obravnavah, zato je bilo kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov, torej neposrednega zaslišanja strank in prič pred senatom, ki odloča v zadevi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe v celoti zavrača kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske in pravne ugotovitve: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas od 4. 5. 2015 do 3. 11. 2015 na delovnem mestu perica likarica po uspešno opravljenem poskusnem delu; - dne 19. 6. 2015 je prišlo med tožnico in toženo stranko do pogovora zaradi razbarvanega blaga, ki se je sprevrgel v vpitje toženke, da naj tožnica pobere svoje stvari, odide in naj se ne vrača, iz česar izhaja, da je tožnico nagnala z dela; - tožnice od 22. 6. 2015 na delo ni bilo več; - tožena stranka je tožnici dne 25. 7. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker tožnice več kot pet dni zaporedoma ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti; - tožnica je zoper odpoved vložila tožbo na ugotovitev nezakonitosti, reintegracijo za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi in reparacijo za to obdobje, ki je utemeljena. Ker je tožena stranka tožnico sama nagnala z dela in ji hkrati rekla, da naj se ne vrača več, tožnica ni bila dolžna delodajalca obvestiti o razlogu svoje odsotnosti, saj je delodajalec za razlog vedel, torej njena odsotnost ni neopravičena. Odpovedni razlog iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni utemeljen, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz neutemeljenega razloga pa ni zakonita; - na podlagi ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 23. 6. 2015 do vključno 3. 11. 2015, ko ji je prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, za to obdobje ji pripada mesečna plača, obračunana v bruto znesku 790,73 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015, obračunan v bruto znesku ter po plačilu akontacije dohodnine izplača v neto znesku.

7. Pritožbeno sodišče se z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev v obravnavani zadevi, v celoti strinja.

8. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve neposrednega izvajanja dokazov. Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 10. 6. 2016 na l. št. 43 izhaja, da je senat sprejel sklep, da se opravi narok glavne obravnave, tako da se zaradi spremenjenega senata obravnava prične znova, da se vpogleda tožba, odgovor na tožbo in vse nadaljnje listine v spisu od št. 1 do 37, vse priloge tožeče stranke, tožene stranke in priloge pod C ter da se v soglasju s strankama vse dosedanje izpovedi zaslišanih štejejo za prebrane. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo skladno z določbo 3. odstavka 302. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Sodišču se glede v pritožbi očitane pasivnosti tožnice, ki je tožena stranka tekom postopka ni posebej izpostavljala, ni bilo potrebno še dodatno opredeliti. V točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je zavzelo pravilno stališče, da tožnici ni bilo potrebno posebej sporočati razloga svoje odsotnosti od 22. 6. 2015 dalje, saj je bilo jasno, da jo je tožena stranka z dela nagnala in to za stalno. Pritožbeno sodišče se s tem v zvezi v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. B.B. je kot delodajalka nagnala tožnico, da naj „popoka“ svoje stvari in gre ter se ne vrača več, pri čemer je nanjo vpila. Sodišče prve stopnje je glede na to pravilno ugotovilo, da iz ravnanja B.B. nedvomno izhaja njena volja, da tožnice na delu ne želi več. V zvezi z dokazno oceno izpovedi B.B., da je pričakovala, da bo tožnica prišla v ponedeljek v službo, da bi se pomenili, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tudi B.B. lahko poskušala vzpostaviti stik direktno s tožnico, pa ga ni. Pritožba ni obrazložila, kakšno aktivno ravnanje se še pričakuje od delavca, ki ga je delodajalec z vpitjem nagnal z dela.

10. Tožena stranka s pritožbo tožnici očita, da ni bila dovolj skrbna, da bi ji bilo moč nuditi pravno varstvo, da njene pravice predstavljajo tudi njeno dolžnost in dolžnostna ravnanja. Ta očitek je popolnoma nerealen, glede na to, da je tožena stranka na tožnico vpila še potem, ko je zapustila prostore, v katerih se je pogovor začel, naj popoka svoje stvari in se ne vrača več. Tak način komunikacije je grob poseg v tožničine osebnostne pravice, zato je tožnica ravnala zadosti skrbno. Očitno toženka meni, da je dolžna tožnica prenesti vsako njeno ravnanje, tudi tako, ki ne dosega ravni normalnih medčloveških odnosov. Glede na pritožbene navedbe o ravnanju dovolj skrbnega delavca, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka, ki je trdila, da tožnice ni za stalno nagnala z dela, ravnala dovolj skrbno. Tožena stranka sama z njo sploh ni niti poskušala komunicirati, na klice toženkinega moža pa se tožnica ni bila dolžna odzvati, saj ni bil njen delodajalec. Tako so tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe o pričakovanju toženke, da se bo tožnica pri njej v ponedeljek ali kdaj kasneje zglasila.

11. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je presodilo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 155. členu ZPP. Tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.