Jedro

Tožnik bi moral vsaj zatrjevati, da je subvencije prejel, zato ne vzdrži pritožbeno zatrjevanje, da so subvencije zgolj računovodska kategorija in se vedno štejejo kot del prihodkov. Kot del prihodkov jih je moč šteti le v primeru, če se v zvezi s tem poda ustrezna trditvena podlaga.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in V. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo zapadle letne kmetijske rente v višini 5.476,50 EUR, pri čemer mora od tega zneska obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženka je dolžna plačati tožniku za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 12. 2011 znesek 9.127,50 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne letne rente (II. točka izreka). V III. točki izreka pa je toženko zavezalo k plačevanju bodočega izgubljenega dohodka v obliki letne kmetijske rente za čas od 1. 1. 2012 dalje v znesku 1.217,00 EUR, pri čemer mora od tega zneska obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto znesek za vsako leto, do 30. 1. za preteklo leto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo in toženki naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.186,75 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, pa tudi odločitev glede prisoje stroškov postopka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo višino njegovega letnega dohodka na kmetiji, dejansko stanje je raziskovalo po uradni dolžnosti. Toženka do konca prvega naroka ni nikoli substancirano prerekala zatrjevanih količin oziroma obsega obdelovalnih površin, pa tudi ne višine letnega dohodka iz kmetijske dejavnosti oziroma zneska izgube. Omenjena dejstva bi se morala v skladu z načelom afirmativne litiskontestacije šteti za priznana. Njene navedbe, da naj tožnik dokaže obseg pridelave in višino dohodka, se ne morejo šteti kot prerekanje oz. zanikanje tožnikovih trditev. Tožniku ni treba dokazovati tistega, kar ni bilo prerekano, zato bi se morale tudi količine pridelkov in njihova letna višina šteti za nesporno ugotovljeno dejstvo. Sodišče prve stopnje je raziskovalo dejansko stanje v smeri ugotavljanja neprerekanih dejstev, zato je zagrešilo kršitev načela dispozitivnosti, izpodbijana sodba pa je v tem delu nezakonita. Sodišče se v obseg pridelave in višino letne izgube sploh ne bi smelo spuščati, ampak bi moralo šteti, da sta bila takšna, kot je bilo zatrjevano. Podredno – če bi pritožbeno sodišče štelo, da je toženka prerekala dejstva v zvezi s količino pridelkov in višino letne izgube – opozarja na zmotnost ocene o neustreznosti izvedenskega mnenja F. Ž. Izpostavlja podatke glede prireje živali in poudarja, da je redil še več živine, kot je ugotovil izvedenec dr. A. U. Izpostavlja zmotnost zaključka sodišča, da ni mogel imeti tako velike količine živali, kot je zatrjeval, ker ne bi mogel pridelati potrebne krme. Poudarja, da je pridelal zadostne količine rastlinske krme. Opozarja na količine, ki v bilanci kmetijskih pridelkov niso bile vključene, zato je zaključek sodišča, da ni mogel imeti tako velike količine živali, napačen. Sodišče bi moralo upoštevati višino letne izgube iz dopolnitve izvedenskega mnenja. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ugotovljeno napačno. Sodbe se v 37. točki, kjer je govora o „porušenosti bilance“, ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve izvedenca niti niso bile grajane oziroma izpodbite s strani toženke, zato takšna sodba predstavlja sodbo presenečenja. V vsakem primeru pa bi moralo sodišče dopustiti dokazni predlog za zaslišanje izvedenca F. Ž. in njegovo soočenje z izvedencem U. Ta dokazni predlog je bil neutemeljeno zavrnjen, s tem je bila kršena tožnikova pravica do predlaganja dokaza po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno raziskano. Z upoštevanjem izračuna, kot ga je ugotovil izvedenec U. v svojem prvotnem izvedenskem mnenju z dne 14. 3. 2014, ne pa v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 6. 6. 2014, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, sodišče pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Graja odločitev sodišča, ki ni upoštevalo subvencij. Subvencije predstavljajo računovodsko kategorijo, zato se vedno štejejo kot del prihodkov, če kmetija izpolnjuje vstopne kriterije. Odločitev o višini letne izgube ni ustrezno obrazložena, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih – tožniku pa tudi ni znano, na kakšen način je sodišče sploh prišlo do zneska 1.217,00 EUR. Izpodbija odločitev v stroškovnem delu, saj njegov uspeh v pravdi ni zgolj 30 %. Sodišče bi moralo upoštevati, da je v celoti uspel po temelju; z izvedencem medicinske stroke je dokazoval, da je zahtevek sploh utemeljen, po višini pa v 30 %, kar skupno prinese 65 % uspeh. Glede na takšen uspeh bi moralo sodišče odmerjati pravdne stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da zahtevku v celoti ugodi; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa v plačilo naloži vse stroške tega postopka.

3. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov; predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povračilo njenih pravdnih stroškov. Opozarja, da tožnik pred poškodbo 1. 6. 2001 ni pridobival dohodka iz kmetijske dejavnosti, zato mu zaradi poškodbe ne nastaja izguba dohodka zaradi nezmožnosti kmetovanja; podrejeno izpodbija tudi odločitev o višini izgubljenega letnega dohodka. Tožnik ni dokazal, da je pred poškodbo na kmetiji, katere lastnika sta bila njegova starša, ustvarjal dohodek iz kmetijske dejavnosti. Graja razlogovanje sodišča, da je pri napolnitvi pravnega standarda „normalni tek stvari“ treba izhajati „iz večje ali manjše stopnje verjetnosti“. Uporabiti bi bilo treba dokazni standard velike verjetnosti. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in opozarja, da je dokazni postopek pokazal, da so pri L. delo na kmetiji opravljali vsi člani družine. Odločitev, da je bistveni del kmetijskih opravil naredil tožnik, je zmotna. Večino kmetijskih opravil je treba opraviti v poletnem času, takrat pa je bil tožnik bolj obremenjen z delom v službi, zato so morali delati prav vsi člani družine. Da kmetije ni vodil tožnik, izhaja iz dejstva, da ni vedel povedati, kam in po kakšni ceni so se prodajali pridelki; izpoved tožnika in njegove matere pa se razlikujeta tako glede količine pridelkov kot tudi števila vzrejnih živali. Tožnikova mati je izrecno zanikala, da bi pšenico prodajali v mlin, kot je izpovedal tožnik. Opozarja na neskladje v trditveni podlagi in tožnikovi izpovedbi glede letnega pridelka pšenice ter v zvezi s tem opozarja na zagrešeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da razlike v izpovedbah tožnika in njegove matere niso bistvene, ker sta glede dohodka izpovedovala enako. Pred zaslišanjem sta se nedvomno pogovarjala o znesku dohodka, zato navedba enake ocene zatrjevanega dohodka ni dokaz, da je tak dohodek tudi dejansko bil. Sodišče je napačno upoštevalo obseg prispevka h kmetovanju s strani ostalih članov družine. Ta je po oceni toženke bistven. Dodatna izpovedba v ponovljenem sojenju pa kaže, da sta tožnik in njegova mati skušala minimalizirati prispevek ostalih članov z namenom uspeha v pravdi. Izpostavlja dele izpovedb, ki se nanašajo na očetov prispevek h kmetovanju in opozarja na spreminjanje izjav. Sodišče je napačno zaključilo, da je bil tožnikov oče zaradi težav s križem praktično fizično nesposoben in da zaradi težav z luskavico ni mogel delati z rokami. Vse do infarkta leta 2002 je delal v separaciji kot strojnik, nesposoben za delo pa je postal šele kasneje. Toženka je prepričana, da je opravljal določena dela na kmetiji, imel je status kmeta, kar je ena od okoliščin, ki kaže, da so delo na kmetiji opravljali vsi. Izpostavlja razlike v izpovedbah glede pomoči tožnikovega brata in opozarja, da je tožnikov brat pri delu na kmetiji pomagal v večjem obsegu, kot je v prvem zaslišanju trdil tožnik. Tožbene trditve, da je tožnik delo na kmetiji opravljal sam, so ostale nedokazane, saj so na kmetiji delali praktično vsi, vsak po svojih zmožnostih. Prenehanje kmetovanja je posledica drugih okoliščin – očetove kapi v letu 2002 in kasnejše spremembe službe tožnikovega brata ter njegove odselitve od doma. V ponovljenem sojenju je sodišče napačno odločilo, da tožnik ni več zmožen opravljati osnovnih in najpomembnejših kmetijskih opravil, ki so podlaga za opravljanje kmetijske dejavnosti. V zvezi s tem opozarja na izvedensko mnenje dr. A. Š., ki je ugotovila, da je tožnik omejeno sposoben za delo na kmetiji. Izvedenka ni ugotovila, da tožnik ne more upravljati traktorja, temveč, da tega ne more početi varno. Tudi po tožnikovi poškodbi so bila vsa zemljišča obdelana, čeprav tožnik zaradi zdravljenja še ni mogel opravljati nikakršnih del. Edina logična in življenjska razlaga je, da so vsa zemljišča v tem obdobju obdelovali ostali člani družine, predvsem oče in brat. Do zmanjšanja obsega kmetovanja pa je prišlo šele po očetovi kapi in bratovi spremembi službe ter njegovi kasnejši odselitvi. Opozarja, da hipotetični izračuni, ki jih je opravil izvedenec U., ob odsotnosti kakršnihkoli objektivnih dokazov – listin, fotografij – ne zadostujejo za izračun zatrjevanega izpada kmetijskega dohodka. Izvedenec kmetijske stroke ne more za nazaj ugotoviti, koliko pridelka so pridelali in kolikšno število živali so vzredili. Prav tako ni mogoče podati ocene izgube dohodka, saj tožnik sploh ni dokazal, koliko je pred škodnim dogodkom pridelal sam. Izpostavlja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe od 41. do 48. točke in je kot tak napačen. Svojo odločitev je sodišče napačno povzelo v izreku sodbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, odgovor na pritožbo pa je podal tožnik. V odgovoru v celoti prereka pritožbene navedbe toženke, predlaga zavrnitev toženkine pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi tožnika in toženke sta delno utemeljeni.

O temelju tožbenega zahtevka

6. Zmoten je pritožbeni očitek toženke, da tožnik pred poškodbo 1. 6. 2001 ni pridobival dohodka iz kmetijske dejavnosti in da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, na katerem temelji sodba, napačno ugotovilo in zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP; podprta je z izvedenimi dokazi, je logična in življenjsko prepričljiva.

7. Razlogovanje pritožbe glede napolnitve pravdnega standarda „normalni tek stvari“ ter z njim povezano opozarjanje na stopnjo verjetnosti, na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva. Sodišče je glede nastanka višine bodoče škode pravilno navedlo, da je ni moč izkazovati z gotovostjo, zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard „normalni tek stvari“; torej verjetnost, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek. Da je glede škode mogoče sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, kot je zapisalo sodišče, na konkretno odločitev nima vpliva, pa tudi pritožba ne pojasni vpliva predmetne navedbe na sprejeto odločitev.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bistveni del kmetijskih opravil na kmetiji opravil tožnik. Takšna ugotovitev izhaja iz izpovedb tožnika ter vseh zaslišanih prič, pa tudi iz zdravstvene dokumentacije, ki izkazuje, da je imel tožnikov oče zdravstvene težave (huda oblika luskavice in težave s hrbtenico). Pravilna je ugotovitev pritožbe, da so delo na kmetiji opravljali vsi člani družine – to nenazadnje ugotavlja tudi sodišče v točki 22 obrazložitve, ko pravi, da so tožniku pri delu na kmetiji po svojih zmožnostih pomagali tudi ostali člani družine. Takšna ugotovitev je povsem logična in življenjsko prepričljiva, saj so na kmetiji številna opravila, ki jih je treba opraviti – od težjih do lažjih. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, da je bil tožnik tisti, ki je vodil kmetijsko dejavnost, čeprav ni bil lastnik kmetije. Osnovna dela, ki so ji bila podlaga za celotno kmetijsko dejavnost, je pred nezgodo opravljal tožnik – v ustreznem delu je opravljal težka dela na zemlji s traktorjem, kar je posledično omogočilo tudi vso ostalo kmetijsko dejavnost. Takšno ugotovitev podpirajo izpovedbe tožnikove matere, pa tudi preostalih prič, ki so tožniku občasno pomagale pri opravljanju težjih del. 9. Razhajanje v izpovedbah tožnika in njegove matere je le v delu, ki se nanaša na prodajo pšenice, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno in še ne izkazuje, da kmetije ni vodil tožnik. Enaka pa je bila njuna izpovedba v delu, ki se nanaša na višino letnega dohodka. Očitki glede preseganja trditvene podlage v zvezi s pridelavo pšenice niso utemeljeni. Pritožba niti ne pojasni, na kakšen način naj bi bila trditvena podlaga tožnika glede pridelave pšenice presežena. V točki 28 obrazložitve sodišče posebej opozori, da je tožnik zatrjeval, da je letno pridelal približno eno tono pšenice. Gre za približno oceno, ki jo je sodišče upoštevalo pri odločitvi, saj iz obrazložitve ne izhaja, da bi v celoti sledilo izpovedbi tožnika, da so v mlin odpeljali približno dve do tri tone pšenice letno.

10. Zmoten je pritožbeni očitek o napačnem upoštevanju obsega prispevka preostalih članov družine h kmetovanju. Sodišče je upoštevalo obe izpovedbi tožnika kot celoto, pri čemer si tožnik, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne prihaja v nasprotje. Celotno pričanje tožnika izkazuje, da je oče na kmetiji opravljal določena dela: tožniku je svetoval pri kmetovanju, sodeloval je pri vzreji kuncev in prodaji živali, ni pa mogel opravljati težjih del. Izpovedbo tožnika potrjujejo izpovedbe njegove matere in prič. Slednje so prav tako potrdile, da je bil očetov prispevek zanemarljiv. To ugotovitev pa še podkrepi zdravstvena dokumentacija, ki izkazuje njegove težave s hrbtenico (A31) in psoriazo (A30), ki je povzročila izrazito prizadetost dlani, zato ni dvoma, da je bilo očetu opravljanje kmečkih del močno oteženo. Dejstvo, da je vse do leta 2002 delal kot strojnik v separaciji, še ne pomeni, da je zmogel delo tudi na kmetiji. Poleg tega pa je tožnik pojasnil, da je bil oče delovodja in ni opravljal fizičnih del, ker jih ni zmogel. 11. Za ugotovitev, da je bil prispevek tožnikovega brata h kmetovanju zanemarljiv, je imelo sodišče prve stopnje podlago v izpovedbah zaslišanih prič. Bistveno je, da tožnikov brat sploh ni imel izpita za traktor, kar pomeni, da ni mogel opravljati osnovnih in najpomembnejših kmetijskih del. Gotovo morajo za delo na kmetiji poprijeti vsi člani družine in tudi tožnikov brat je v določeni meri priskočil na pomoč. Ker pa ni bil zainteresiran za kmetijo in je imel službene obveznosti, pa tudi ne izpita za traktor, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je v celoti mogoče slediti sklepu sodišča prve stopnje, da je njegov prispevek praktično zanemarljiv.

12. Izvedeni dokazni postopek ne pritrjuje zatrjevanju pritožbe, da prenehanje kmetovanja ni posledica tožnikove poškodbe. Predložena medicinska dokumentacija v povezavi z izpovedbami strank in prič izkazuje, da oče že pred tožnikovo poškodbo ni bil sposoben opravljati osnovnih kmetijskih opravil, ki so pravzaprav podlaga za kmetovanje (vožnja traktorja, delo s stroji, priprava sena in krme za živali, priprava tal za setev – oranje, gnojenje, škropljenje – pospravljanje in skladiščenje pridelkov, košnja in sušenje trava, priprava drv za kurjavo). Odselitev mlajšega brata ni imela vpliva na prenehanje kmetovanja, saj tudi on, glede na to, da ni imel izpita za traktor, ni mogel opravljati osnovnih kmetijskih opravil. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal vsa kmetijska opravila, ki so podlaga za opravljanje kmetijske dejavnosti, pri tem pa so mu pomagali domači, občasno pa tudi prijatelji.

13. Pritožba pravilno povzema izvedensko mnenje dr. A. Š., ki ugotavlja, da je tožnik omejeno sposoben za delo na kmetiji. Glede na vse tožnikove omejitve – ne more dvigovati bremen, težjih od 5 kg in desne roke nad horizontalo, ne more več varno upravljati s traktorjem – je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni zmožen opravljati osnovnih in najpomembnejših kmetijskih opravil, ki so podlaga za opravljanje kmetijske dejavnosti; pred poškodbo pa jih je lahko opravljal. Čeprav iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da tožnik ne more upravljati traktorja, pa je bistvena ugotovitev, da z njim ne more upravljati varno. Slednje podkrepljuje ugotovitev, da ni zmožen opravljanja osnovnih in najpomembnejših kmetijskih opravil. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, je upravljanje traktorja potrebno skoraj pri vseh kmetijskih opravilih – priprava tal za setev, oranje, gnojenje, škropljenje, pri košnji in sušenju trave, pri pospravljanju pridelkov, itd. Upoštevati je treba, da tožnik obdeluje nekaj več kot tri hektare obdelovalnih površin, zato ni pričakovati, da bi delo opravljal brez uporabe traktorja.

O višini tožbenega zahtevka

14. Tožnik zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o višini letnega dohodka, ki ga je ugotovilo v znesku 1.217,00 EUR. Zatrjevanje pritožbe, da je po uradni dolžnosti raziskovalo neprerekana dejstva, so neutemeljena. Glede na to, da tožnik ni predložil listinskih dokazov o zatrjevanih količinah oziroma obsegu obdelovalne površine, količini pridelka ter številu vzrejnih živali, v tožbi pa je navajal okvirne podatke, ni moč slediti njegovemu razlogovanju, da toženka dejanskega obsega oziroma količin letnih pridelkov in vzrejnih živali, pa tudi vrednosti letnega kmetijskega pridelka, ni obrazloženo prerekala. Dvom v trditveno podlago tožbe glede vzrejnih živali izhaja že iz odgovora na tožbo, kjer toženka opozarja, da bo moral tožnik te svoje trditve dokazati s pogodbami. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila, da ni verodostojnih podatkov o obsegu storitev in višini letnega dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti. V pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2008 je toženka ponovno opozorila na neizkazanost letnega prihodka, ustvarjenega s kmetovanjem, kar pa, glede na podano trditveno podlago in odsotnost listinskih dokazov, povsem zadostuje, zato teh dejstev ni mogoče šteti za neprerekana oziroma priznana. Tako je zmoten pritožbeni očitek o kršitvi načela dispozitivnosti in posledični nezakonitosti sodbe. Glede na trditveno podlago tožbe so navajanja toženke glede obsega pridelave in vzreje ter višine letnega dohodka narekovali potrebo po nadaljnjem ugotavljanju teh dejstev.

15. Tožnikova pritožba zmotno meni, da sodišče ni natančno obrazložilo t.i. „porušenosti bilance“ ter ni navedlo natančnih razlogov za neupoštevanje dopolnilnega izvedenskega mnenja glede ocene bruto dohodka. Sodišče je izhajalo iz trditvene podlage oz. izpovedbe tožnika, da krme niso kupovali; takšno izpovedbo pa je postavilo ob bok izvedeniškemu mnenju, iz katerega izhaja, da bi bilo treba za zatrjevano prirejo v povprečju dokupiti deset ton koruze in eno tono ječmena. Ker izvedeniško mnenje nakazuje na razhajanja v tožnikovi izpovedbi, na kar mora biti sodišče pozorno in izpovedbo ustrezno oceniti, je izvedeniško mnenje služilo za ugotovitev, da tožnik ni redil tolikšnega števila živali, kot je zatrjeval. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izračun vzrejnih živali, kot ga je ugotovil izvedenec v svojem prvem izvedenskem mnenju z dne 15. 3. 2014. 16. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da sta bila dokazna predloga za zaslišanje izvedenca F. Ž. in njegovo soočenje z izvedencem U. predlagana prepozno. Tožnik je bil na pravočasnost podaje navedb, pripomb in predlogov opozorjen, razhajanja glede višine dohodka je lahko ugotovil takoj ob prejemu dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca U., zato ne more uspeti s pritožbenim zatrjevanjem, da dokaznih predlogov ne bi mogel podati prej, še pred zadnjim narokom.

17. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo subvencij, ki jih je izvedenec U. sicer štel kot del rednih prihodkov tožnika. Tožnik bi moral vsaj zatrjevati, da je subvencije prejel, zato ne vzdrži pritožbeno zatrjevanje, da so subvencije zgolj računovodska kategorija in se vedno štejejo kot del prihodkov. Kot del prihodkov jih je moč šteti le v primeru, če se v zvezi s tem poda ustrezna trditvena podlaga.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo o višini letne izgube odločeno v popolnem nasprotju s tem, kar je ugotovil izvedenec U. Izračun je sodišče konkretizirano pojasnilo v točki 41 obrazložitve; ta izračun pa je, ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, tudi preverljiv. Za izračun dohodka je sodišče upoštevalo vrednost vzrejnih živali iz izvedeniškega mnenja z dne 15. 3. 2014. Pri tem izračunu ni upoštevalo subvencij. Ugotovilo je, da za leto 2001 znaša prihodek 1.239.660,00, spremenljivi stroški 958.153,20, pokritje 281.506,80, stalni stroški (30 %) 84.452,04 EUR ter bruto dohodek 197.054,80 EUR, revaloriziran na leto 2014, ob upoštevanju začetnega datuma 15. 5. 2001 in končnega datuma 15. 3. 2014 pa 1.217,00 EUR. Tako ne drži pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov glede odločilnih dejstvih, saj je izračun preverljiv, izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 15. 3. 2014, le da so odštete subvencije.

19. Toženka v pritožbi zmotno meni, da mnenje izvedenca kmetijske stroke ni relevantno, ker izvedenec ne more za nazaj ugotoviti količine pridelka in števila vzrejnih živali. Takšno razlogovanje je napačno, saj je treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Dokaza o obsegu pridelka in vzrejnih živali ne predstavlja zgolj listinska dokumentacija – v tem primeru kmetija tudi ni bila zavezana voditi evidenc o proizvodnji in poslovanju – marveč je možno zatrjevana dejstva dokazovati tudi na druge načine – v konkretnem primeru z izpovedbami strank in prič. Trditvena podlaga in izpovedba tožnika glede obsega proizvodnje pa sta bili preverjeni še z izvedeniškim mnenjem, ki je v določeni točki izkazalo razhajanja v tožnikovi izpovedbi glede števila prirejenih živali ter obsegom krme.

20. Toženkina pritožba pravilno izpostavlja nasprotje med obrazložitvijo sodbe v točkah 41 do 48 in izrekom. Zneski oz. datumi, ki jih je sodišče zapisalo v točkah II in III izreka, niso v skladu z obrazložitvijo, saj se v izreku pojavljajo povsem drugi zneski, kot jih je izračunalo in nato tudi obrazložilo sodišče v sodbi. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom, kar je botrovalo razveljavitvi sodbe v točkah II in III izreka.

21. Tožnik v pritožbi utemeljeno oporeka odločitvi o stroških postopka. Sodišče mu je priznalo 30 % uspeh – upoštevalo je le uspeh po višini, ni pa upoštevalo, da je bil obsežen del postopka namenjen ugotavljanju temelja zahtevka, kar bi moralo biti pri odmeri stroškov ustrezno ovrednoteno.

22. V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi razhajanje med obrazložitvijo in izrekom v točkah II in III ter pri odmeri stroškov upošteva, da je bil velik del postopka namenjen tudi dokazovanju temelja zahtevka, kar naj se pri odmeri stroškov ustrezno ovrednoti. V tem obsegu je bila zadeva razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V preostalem izpodbijanem delu pa sta bili pritožbi pravdnih strank zavrnjeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četri odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.