Jedro

Protipravnost ravnanja državnega ravnanja, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil napram vsakomur je povzdignjena na ustavno raven (26. člen URS) ter daje podlago za odškodninsko odgovornost države za tovrstna dejanja, pri čemer gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Zaradi tega je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti, predvsem pri presoji protipravnosti, upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave njenih organov, pri čemer se protipravnost upošteva le, če gre za t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmoti ali kršitvi postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati 15.000,00 EUR odškodnine skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.937,81 EUR ter stranski intervenientki njene pravdne stroške v znesku 56,27 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. in III. izreka). Prav tako je sklenilo, da se predlogu toženke za ponovno odprtje glavne obravnave ne ugodi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), hkrati uveljavlja kršitev več ustavnih pravic. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage oziroma predpisa za svoj zaključek, da je imela policija že v sami odredbi za osebno preiskavo U. Č. (sina tožnika) zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika in opravo hišne preiskave. Takšno postopanje predstavlja ne samo kršitev četrtega odstavka 324. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ampak tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je prav tako arbitrarna, kar je v nasprotju s 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena URS. Izpodbijana odločitev nedvomno predstavlja tudi napačno uporabo materialnega prava in je v grobem nasprotju z določbo iz 33., 35. in 36. člena URS ter hkrati predstavlja kršitev pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (V nadaljevanju EKČP). Noben zakon namreč ne daje podlage za vstop policije v tujo hišo brez sodne odredbe, in sicer zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe. Izpodbijana odločitev pa je tudi povsem izven trditvene podlage pravdnih strank, saj je toženka trdila le, da je tožnik sam povabil policiste v hišo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da policija v vmesnem času, torej do pridobitve odredbe za hišno preiskavo za pravo hišo, v tožnikovi hiši ni opravljala nobene preiskave. Nesporno namreč je, da so policisti dejansko tam bili in jih niti tožnik niti kdo drug ni mogel nadzorovati, vsem članom tožnikove družine pa je tudi bilo omejeno gibanje in tako niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo. Poglavitna naloga sodišča je nadzor nad zakonitostjo delovanja policije in ne presoja policijske taktike in strategije. Tudi v tem delu gre za kršitev temeljnih ustavnih in evropskih človekovih pravic. Tožnik navaja še, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe sodni odredbi o hišni preiskavi zadostno in ustrezno obrazloženi. Utemeljitev obeh odredb je vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenih razlogov oziroma utemeljitve verjetnosti, da se bo pri preiskavi kaj našlo. Hišna preiskava je bila nezakonito odrejena prav tako je bila njena izvedba nezakonita. V danem primeru ni bila nujen niti sorazmeren ukrep, sama presoja nujnosti hišne preiskave pa sodi tudi v okvir presoje elementa protipravnosti kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, in kar sodišče prve stopnje ni presojalo.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, medtem ko stranska intervenientka na njeni strani odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev ter pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za obravnavano zadevo (360. člen ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je na predlog policije Okrožno sodišče na Ptuju dne 27. 5. 2015 izdalo odredbo za osebno preiskavo osumljenca U. Č. (sin tožnika) ter odredbo za hišno preiskavo stanovanja na naslovu S. 71. Slednja je bila razširjena z novo odredbo z dne 8. 6. 2015, in sicer na naslov stanovanjske hiše, kjer je osumljenec dejansko živel z mamo, očetom in bratom, tj., parc. št. 147/1, k. o. S. 8. Tožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje huje kršilo pravila postopka, ker ni navedlo pravne podlage za zaključek, da je policija v sami odredbi za hišno preiskavo imela zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo in opravo osebne preiskave. Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da mora sodišče v obrazložitvi navesti med drugim tudi predpise na katere je oprlo sodbo, in sodišče prve stopnje je to opravilo zadovoljivo, saj je navedlo predpis (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in konkretni člen (214/II. člen ZKP) na podlagi katerega je presojalo zakonitost vstopa v stanovanjsko hišo, kakor tudi pravilnost in zakonitost hišne preiskave. Zatrjevana relativna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tako ni podana, iz istega razloga pa tudi ni podana absolutna kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Posledično neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena URS (enako varstvo pravic), saj bi zato kršitev šlo le, če bi tožniku bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do tožene stranke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo, tožnik ne trdi niti jih z ničemer ne konkretizira, prav tako jih sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo. Tožniku pa tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Predmet obravnavane zadeve je hišna preiskava, ki je urejena v določbah 214. člena in nadaljnjih ZKP in te je sodišče prve stopnje uporabilo.

9. Tožniku je nadalje pojasniti, da je pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo njegovega sina U. Č. Odredba za osebno preiskavo je bila veljavno izdana in na podlagi nje je policija lahko vstopila v stanovanjsko hišo tožnika, saj je osumljenec U. Č. tam dejansko prebival, prav tako je na podlagi te odredbe policija imela upravičenje zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti osebno in hišno preiskavo ter nadalje omejiti gibanje tako osumljencu kakor osebam, ki so se nahajale v tej stanovanjski hiši, torej tudi tožniku. Slednje je bilo policiji dovoljeno tudi na podlagi področnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (56. člen). V tej zvezi se je prav tako strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da je policija zgoraj navedene ukrepe upravičeno izvedla, vse pa z namenom preprečitve skrivanja ali uničenja morebitnih dokazov, ki bi (lahko) bili pomembni za kazenski postopek. Glede na to, da je toženka trdila, da je imela policija dovoljenje za vstop v stanovanjsko hišo tožnika (četudi ni izrecno trdila, da je pravno podlago za vstop v stanovanje predstavljala odredba za osebno preiskavo), pa navedeno sodišču zadošča, da sámo najde in uporabi pravilno materialno podlago. Posledično neutemeljena je zato tudi pavšalna pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi določb URS iz 33., 35. in 36. člena ter 8. člena EKČP. 10. Tožnik prav tako ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da policija do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo, tj. s pravilno oznako dejanskega prebivališča osumljenca, ni opravljala hišne preiskave. Edine trditve, ki jih je tožnik v tej smeri ponudil tako na prvi stopnji kot sedaj v pritožbenem postopku so, da je tožniku in sinu U., nato tudi sinu S., bilo omejeno gibanje v posledici česar niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo ter da je v naravi policije, da vedno preiskuje in to poskuša početi kolikor je le mogoče brez nadzora. Upoštevajoč zgornje ugotovitve o zakonitosti vstopa v hišo in omejitvi gibanja, pa takšne trditve ne pomenijo tiste konkretizacije, ki bi sodišču omogočale sprejetje zaključka za katerega se zavzema tožnik. Tožnik namreč ne pove niti po katerem delu hiše pa naj bi policisti hodili, koliko od njih, ne pove, da je karkoli v hiši zmanjkalo, bilo premaknjeno ali celo podtaknjeno, in podobno, še manj pa za to ponudi dokaze. Glede na to, da do izvajanja hišne preiskave ni prišlo vse do izdaje druge popravljene odredbe za hišno preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni problematizirana, so posledično brezpredmetna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za opravljeno hišno preiskavo štelo odredbo za osebno preiskavo.

11. Kar pa se tiče obrazloženosti obeh sodnih odredb o hišni preiskavi in graji, da le ti nista vsebovali navedbo utemeljenih razlogov za sum, da se bo pri preiskavi kaj našlo, pa je tožniku pojasniti, da presoja ali je bil v fazi predkazenskega postopka dosežen potreben dokazni standard in odredbi posledično zadostno obrazloženi, ne more bi stvar pravdnega postopka. Narava sodniškega odločanja pogosto omogoča različno presojo izvedenih dokazov in različno pravno presojo, kar še posebej velja za kazenski postopek napram pravdnemu, zato država ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava, ki se je posluži posamezno sodišče, znotraj meja danih pooblastil.1

12. Protipravnost ravnanja državnega ravnanja, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil napram vsakomur je povzdignjena na ustavno raven (26. člen URS) ter daje podlago za odškodninsko odgovornost države za tovrstna dejanja, pri čemer gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Zaradi tega je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti, predvsem pri presoji protipravnosti, upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave njenih organov, pri čemer se protipravnost upošteva le, če gre za t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmoti ali kršitvi postopka.2

13. Sodišče druge stopnje sicer verjame tožniku, da mu je bilo zaradi opravljene preiskave zoper njegovega sina neprijetno, prav tako je z vstopom na njegovo nepremičnino in v njegovo stanovanje bilo poseženo v njegove ustavno in zakonsko varovane pravice, vendar upoštevajoč enotno stališče sodne prakse, da vsaka intervencija državnih organov, še ni protipravna v kolikor je v mejah dopustnega in glede na to, da je pritožbeni preizkus v tej zadevi pokazal, da hišna preiskava na podlagi prvotne odredbe Okrožnega sodišča na Ptuju ni potekala oziroma ni potekala izven običajne, z ustavo in zakoni, predpisane metode, ni bilo mogoče slediti pritožbenim izvajanjem o protipravnem ravnanju državnega organa – policije, v posledici česar tudi ni podane odškodninske odgovornosti toženke.

14. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mu stroški za pritožbo ne gredo. Toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji in ni bil potreben, zato ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov, ki pa jih tudi sicer ni specificirala. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 V zvezi s tem prim. tudi VSRS sodba in sklep II Ips 374/2013 z dne 8. 10. 2015, tč. 10 in odločbo navedeno pod op. (14). 2 Ibidem.