Jedro

Dejstvo, da tožnik pojma zadoščenje (v smislu neke nadomestne zadovoljitve nepremoženjskega prikrajšanja) glede na svoje zdravstveno stanje ni sposoben razumeti, še ne pomeni, da ni upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo; pomembno je, da se zaveda svoje prikrajšanosti, kar pa je v obravnavanem primeru izkazano.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 40.000,00 EUR nadomesti z zneskom 45.000,00 EUR; sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano delno sodbo prvi toženki naložilo obveznost, da tožniku plača 40.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2008 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper delno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče v določenem delu dejansko stanje napačno ugotovilo ter zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremeni tako, da prvi toženki naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo še v znesku 125.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2008 dalje do plačila ter povračilo stroškov pritožbenega postopka. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v delu glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, moralo pa bi upoštevati dolgotrajnost, intenziteto zdravljenja in številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki se jih je tožnik zavedal in občutil, zato bi mu moral biti iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznan še znesek v višini 65.000,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ocenjuje, da znesek 20.000,00 EUR ne ustreza obsegu nadomestne zadovoljitve in ne pomeni primerne denarne odškodnine. Tožnik se sicer ne zaveda življenjskih deficitov, ki so vezani na prihodnost (pridobitna sposobnost, nezmožnost ukvarjanja s športnimi aktivnostmi, itd.), se pa zaveda odvisnosti od drugih, kar zaznava kot neugodje, ki predstavlja določeno duševno bolečino, saj čuti, da teh opravil ne more izvesti. Da je upravičen do višje denarne odškodnine, izhaja tudi iz sodne prakse, kjer je bila osebi na stopnji vegetiranja prisojena odškodnina v višini 87.631,00 EUR; to pa pomeni, da je bilo njeno zavedanje še manjše od tožnikovega. Glede na navedeno in upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku (19 let) bi bila primerna odškodnina 80.000,00 EUR.

3. Prva toženka izpodbija delno sodbo predvsem iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do skladne izpovedbe zaslišanih izvedencev prof. dr. A. M. in prof. dr. M. T. glede tožnikovega nezavedanja in nesposobnosti razumeti vsebino pojma zadoščenje v smislu neke nadomestne zadovoljitve nepremoženjskega prikrajšanja. Obenem pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Ta okoliščina je po mnenju prve toženke odločilna za pravilno uporabo materialnega prava in posledično razsojo v obravnavani zadevi. Poudarja, da je neobhoden pogoj za satisfakcijo tudi sposobnost doživljanja določene količine denarja (pravične denarne odškodnine) kot oblike povračila škode. Tožnik se ne zaveda posameznih oblik zadoščenja, med drugim tudi denarnega zneska, kar bi, skladno z namenom denarne odškodnine za nematerialno škodo in načelom individualizacije odškodnine, vsaj minimalno prispevalo k omilitvi bolečin in trpljenja. Zaradi izostanka ustreznih miselnih procesov mu je v celoti onemogočena konkretna presoja dojemanja pretrpljenih posledic. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi pri odmeri nematerialne škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Občutek nelagodja pri tožniku in z njim povezanih duševnih bolečin je treba razumeti v zelo osnovnem, elementarnem smislu, nikakor pa ne v smislu sposobnosti povezovanja tega stanja s pravim vzrokom zanj - primerjave med sedanjim in prejšnjim stanjem ter škodnim dogodkom, ki je vse to povzročil. Zgolj posledice, ne da bi bil tožnik sposoben osnovnega miselnega procesa, ki bi pri njemu povzročal duševne bolečine zaradi takšnih posledic, ne more predstavljati pravno priznane škode. Enako velja za odškodnino iz naslova strahu. Tožnik primarnega strahu zaradi izgube zavesti ni občutil, sekundarnega strahu pa zaradi upada kognitivnih sposobnosti ne more zaznati. To, da tožnik doživlja strah kot prvinsko občutje ogroženosti v okoliščinah, ki so mu tuje, pa z zaskrbljenostjo za izid zdravljenja nima nobene zveze. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče delno sodbo spremeni tako, da zahtevek za nematerialno škodo zavrne, podrejeno pa, da delno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prve toženke v bistvenem izpostavlja izpoved izvedencev na glavni obravnavi, iz katere izhaja, da se tožnik bolečin in nevšečnosti zaveda, deloma pa se zaveda tudi trajnih posledic. Predlaga, da se pritožba prve toženke zavrne ter se ji naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

O pritožbi prve toženke:

6. Prva toženka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do izpovedbe izvedenca prof. dr. A. M. in prof. dr. M. T. o tožnikovi nesposobnosti in nezavedanju razumevanja vsebine pojma zadoščenje v smislu neke nadomestne zadovoljitve nepremoženjskega prikrajšanja. Prva toženka zmotno meni, da je ta okoliščina odločilna za pravilno uporabo materialnega prava in razsojo v obravnavani zadevi. Dejstvo, da tožnik pojma zadoščenje v smislu neke nadomestne zadovoljitve nepremoženjskega prikrajšanja glede na svoje zdravstveno stanje ni sposoben razumeti, še ne pomeni, da ni upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na dikcijo 179. člena Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju: OZ) ni pomembno zavedanje samega pojma zadoščenje, marveč zavedanje prikrajšanosti. Dokazni postopek je pokazal, da je pri tožniku podano osnovno zavedanje, ki se kaže v zmožnosti prepoznavanja svojcev, reagiranju oz. zaznavanju (ne)ugodja v vsakokratnem trenutku; popolna odvisnost pri negi, hranjenju, higieni, oblačenju in slačenju pa se pri tožniku kaže kot občutek odvisnosti – zaveda se, da mora počakati, da to opravilo izvede druga oseba, pri tem pa zaznava določeno neugodje, ki obenem predstavlja tudi duševno bolečino, saj čuti, da teh opravil ne more sam izvesti. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno osredotočilo na ugotavljanje, ali je tožnik sposoben čutiti bolečine in trpljenje in se tega zaveda ter koliko se zaveda zmanjšanja življenjskih aktivnosti oz. strahu. Tudi na podlagi jezikovne razlage 179. člena OZ ni moč pritrditi stališču prve toženke, da bi se moral tožnik zavedati in razumeti vsebino pojma zadoščenje v smislu neke nadomestne zadovoljitve. Temu pritrjuje sodna praksa, ki je priznala odškodnino oškodovancu, ki je bil v času odmere v stanju nerazsodnosti (3). V sodni praksi pa se priznava pravično denarno odškodnino tudi otrokom zaradi smrti staršev, čeprav se zaradi mladosti ne morejo zavedati posameznih oblik zadoščenja, niti ne pomena izgube roditelja.

7. Izvedeniško mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo, izkazuje, da je tožnik sposoben čutiti bolečine in trpljenje ter se vsaj deloma zaveda trajnih posledic, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec prof. dr. A. M. je v svojem zaslišanju jasno izpostavil, da tožnik čuti in dojema telesne bolečine v enaki intenzivnosti in trajanju kot pacient, ki nima takšnih poškodb lobanje in možganov, zato ni razloga, da mu iz tega naslova ne bi bila prisojena pravična denarna odškodnina.

8. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na skladni izpovedbi izvedencev prof. dr. M. in prof. dr. T., da gre pri tožniku za osnovno zavedanje. Tožnik se minimalno in občasno zaveda trajnih posledic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar se kaže v občutku odvisnosti od drugih – zaveda se, da mora počakati, da opravilo izvede druga oseba, pri tem pa zaznava določeno nelagodje, ki obenem predstavlja tudi duševno bolečino, ker čuti, da teh opravil ne more sam izvesti. Ker tožnik določene duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti čuti, čeprav v manjšem obsegu zaradi upada kognitivnih sposobnosti, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo odškodnino iz tega naslova.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine za pretrpljeni sekundarni strah (primarnega strahu ni utrpel, ker je zaradi poškodbe glave izgubil zavest), saj ob posegih, ki so zanj mučni, neugodni in boleči, trpi intenziven strah. Navedeno potrjujejo ugotovitve izvedencev, da tožnik doživlja strah kot prvinsko občutje ogroženosti v okoliščinah, ki so mu tuje; ta strah pa ocenjujejo kot trajen, emocionalni odziv, bolj intenziven in neustavljiv tudi zato, ker tožnik smisla, poteka in pomena takih dogodkov ne razume. Čeprav tožnik ne doživlja strahu v povezavi z izidom zdravljenja, saj kompleksnejšega čustvovanja zaradi upada kognitivnih sposobnosti niti ne more zaznati, pa je treba sekundarni strah razumeti v širšem smislu. V obravnavani zadevi gre za strah, ki ga je tožnik trpel v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, kamor je treba uvrstiti tudi strah ob številnih preiskavah, posegih in pregledih, ki je bil zaradi tožnikovega nerazumevanja dogodkov še toliko bolj intenziven, kar opravičuje prisojeni znesek v višini 5.000,00 EUR. Čeprav je tožnikovo čustveno doživljanje omejeno, pa izvedenka dr. T. ugotavlja, da pri njem obstojijo elementarna prvinska čustva, kamor sodi tudi strah, zato ni razloga, da mu sodišče odškodnine iz tega naslova ne bi priznalo.

O pritožbi tožnika:

10. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani narekuje upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnine je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom; medtem ko je odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem glede na sodno prakso v podobnih primerih nekoliko prenizka.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v nezgodi utrpel številne obtolčenine možganov, izliv krvi pod trdo možgansko opno, rano na glavi, izliv krvi pod pajčevinasto možgansko opno, zlom notranjega gležnja desnega skočnega sklepa, zlom desne obstranske in čelne kosti, zlome desne ličnice, zlom desne očnice in udarnino obeh strani pljuč z vdorom zraka v levo prsno votlino. Eno leto in devet mesecev je bil hospitaliziran, zdravljenje pa je bilo neprijetno in mu je povzročalo številne nevšečnosti, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani delni sodbi ustrezno povzelo in jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Neprestane hude bolečine je trpel dober mesec dni, občasne hude bolečine prav tako mesec dni, skupne hude bolečine dva meseca, nato pa je en mesec trpel srednje hude bolečine in nadaljnje tri mesece neprestane lahke bolečine, pri čemer občasne lahke bolečine trpi še sedaj ob spremembah vremena in premikanju zatrdelih sklepov. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 15.000,00 EUR, kar pa je glede na intenziteto telesnih bolečin in mučno ter neprijetno zdravljenje prenizek znesek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na izkazano intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pravična denarna odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znesek v višini 20.000,00 EUR, kar je tudi v skladu s prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih (4).

12. Pritožnik neutemeljeno graja odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 20.000,00 EUR, kar je glede na ozek spekter tožnikovega zaznavanja, ki je omejen zgolj na osnovno zaznavanje, kar se kaže med drugim v občutku odvisnosti, ko mora počakati, da zanj v celoti poskrbijo druge osebe, pri tem pa zaznava določeno nelagodje, ki hkrati predstavlja duševno bolečino, saj čuti, da teh opravil sam ne more izvesti, povsem ustrezen znesek. Sklicevanje pritožnika na zadevo pod evidenčno številko VS001941, ni ustrezno, saj ne gre za primerljivo zadevo. Kljub navedbi, da je tožnica na stopnji vegetiranja, pa iz obrazložitve II Ips 566/2006 jasno izhaja, da se tožnica v tej zadevi svojega stanja dobro zaveda; tudi pri najosnovnejših življenjskih aktivnosti se odvisnosti od pomoči drugih zaveda z občutno prizadetostjo. Navedeno pa ne more veljati za tožnika, pri katerem je čustveno doživljanje in reagiranje močno omejeno, kot ugotavlja prof. dr. M., in se le občasno ter bežno zaveda življenjske prikrajšanosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato ob dejstvu, da je tožnikovo zavedanje močno omejeno, prisojena odškodnina ustrezna, njeno zvišanje pa neutemeljeno.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in delno sodbo v izpodbijanem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 5.000,00 EUR (skupaj 20.000,00 EUR). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo prve toženke zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik je uspel le z manjšim delom svojega zahtevka, prva toženka pa s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999. (2) Uradni list RS, št. 83-4287/2001. (3) Pravno mnenje, občna seja VSS 16. 12. 1993, poročilo VSS 2/93. (4) Primerjaj II Ips 351/2003, II Ips 648/2005, II Ips 587/2008.