Jedro

Kolektivne organizacije so aktivno legitimirane za uveljavljanje varstva svojih članov iz ZASP pred sodišči na podlagi drugega odstavka 72. člena ZASP.

Civilno kazen po ZASP lahko zahteva tisti, čigar pravica je bila kršena namerno ali iz hude malomarnosti, in sicer ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep v zvezi s popravnim sklepom.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Trdila in dokazovala je, da je tožena stranka v svojem gostinskem obratu javno priobčevala fonograme. Sprva je od nje zahtevala povračilo nadomestila za predvajanje fonogramov za čas od avgusta 2010 do marca 2012 (za čas do vložitve tožbe) iz naslova neupravičene obogatitve in za plačilo civilne kazni. Zahtevek je med pravdo dne 14.5.2013 razširila za zapadlo nadomestilo in civilno kazen za nadaljnje obdobje (od vložitve tožbe do prenehanja opravljanja gostinske dejavnosti tožene stranke: – za mesece april do vključno september 2012). Nadalje je vtoževala plačilo odškodnine ter od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

2. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo (točka I. izreka izpodbijane odločbe z dne 27.5.2013). S sodbo je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zapadlega nadomestila za zakonito rabo fonogramov, in sicer za znesek 235,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov (točka II. izreka sodbe), v presežku – za 670,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti - ga je zavrnilo (točka III. izreka). Delno je ugodilo tudi zahtevku za plačilo civilne kazni – za 217,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obresti (točka IV. izreka). V presežku, za znesek 688,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – ga je zavrnilo (točka V. izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov (točka VI. izreka) in za plačilo denarne odškodnine v višini 310,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII. izreka). V točki VIII. je odločilo o pravdnih stroških in jih v odmerjeni višini 234,19 EUR naložilo v plačilo toženi stranki. Zaradi očitne pisne napake v izreku je na predlog tožene stranke v tem delu sodbo popravilo s popravnim sklepom z dne 9.9.2013 tako, da je pravdne stroške tožene stranke v navedeni višini naložilo v plačilo tožeči stranki.

3. Zoper odločbi vlagata pritožbi obe pravdni stranki. Izpodbijata jo v delih, s katerimi nista uspeli: tožeča stranka jo vlaga zoper točko III., VI., VII. in VIII. izreka, tožena pa zoper točko I., II., IV. in VIII. izreka. Zavzemata se za ustrezno spremembo z ugoditvijo oziroma zavrnitvijo zahtevka. Tožena stranka predlaga izdajo popravnega sklepa v zvezi s stroški, podrejeno še razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obe zahtevata povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov.

4. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je sodišče narobe razumelo pomen zahtevka za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti. Namen zakonske dolžnosti uporabnikov do poročanja je zagotovitev pravice reparticije vplačanih nadomestil po 153. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP; Ur. l. RS, 21/95 in naslednji). Tožena stranka je kljub nesklenjeni pogodbi dolžna plačevati nadomestila tožeči stranki. Slednja zaradi pravične reparticije potrebuje seznam predvajanih del. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je napačno odločeno od nadomestilu in civilni kazni. Naziranje o uporabi Skupnega sporazuma o višini nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri posebni dejavnosti (v nadaljevanju: SS-2006; Ur. l. RS, št. 107/2006 z dne 17.10.2006), namesto Tarife Zavoda IPF, na katero se je sklicevala tožeča stranka (v nadaljevanju: T-2005; Ur. l. RS, št. 68/2005 z dne 18.7.2005), je zmotno. Skupni sporazum velja le za člane Obrtne zbornice in GZS, ki so sklenili pogodbo o javni priobčitvi fonogramov. Za ostale uporabnike, ki pogodbe s tožečo stranko niso sklenili, ne velja. Zanje velja T-2005. Odločitev o civilni kazni je napačna tudi zato, ker ni upoštevan DDV. Ta odločitev tudi ni obrazložena. Zmotno je uporabljeno materialno pravo pri zavrnitvi odškodninskega zahtevka. Stroški terenske kontrole so nastali zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Z njihovim plačilom je tožeči stranki nastala škoda. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je posledično napačno odločeno o pravdnih stroških. Tudi odmerjeni so nepravilno, ker ni upoštevano plačilo stroškov opomina po 11. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih v višini 40,00 EUR.

5. Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je kršilo 185. člen ZPP, ker je v nasprotju z njim in sodno prakso (I Cpg 1131/2010 z dne 5.4.2011) dovolilo spremembo tožbe, čeprav tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage zanje, tožena stranka pa je na to pravočasno opozorila. Vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije, češ da je tožeča stranka ni dokazala in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o civilni kazni je napačna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženka namerno ali iz hude malomarnosti ne plačevala nadomestila. Ni razlogov o odločilnih dejstvih – kršitvi tožene stranke. Ugotovitve o njenem statusu (s.p.) so zmotne. Opuščeno je zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke, ki bi jo moralo sodišče zaslišati. Izrek o stroških je v nasprotju z obrazložitvijo oziroma je v njem očitna pisna napaka pri zapisu strank, kar naj sodišče popravi s popravnim sklepom. Zaradi napake pri vročanju sodbe neposredno stranki namesto njeni pooblaščenki je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

8. V zvezi s sklepom o dovolitvi spremembe tožbe sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane procesne kršitve 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena istega zakona. Ne drži, da tožeča stranka za spremembo tožbe ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage. Sprva je vtoževala do vložitve tožbe že zapadle zneske nadomestila za zakonito rabo fonogramov in civilne kazni. S spremembo tožbe je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožbo razširila za zneske, zapadle v nadaljnjem obdobju: od vložitve tožbe do septembra 2012. Sprememba tožbe je bila podana pred izvedbo dokaznega postopka. Razširjeni zahtevek je tožeča stranka opirala na isto pravno in dejansko podlago kot v tožbi (primerjaj red. št. 10 in 11 spisa). Ob takih ugotovitvah sodišča in podatkih spisa ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve, da je bilo skupno obravnavanje smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 3 izpodbijane odločbe, da so ga narekovali razlogi ekonomičnosti. V takih primerih pa zakon dovoljuje spremembo tožbe, tudi če se tožena stranka temu upira (prvi odstavek 185. člena ZPP). Sprejete odločitve pritožnica ne more omajati s sklicevanjem na odločitev tukajšnjega sodišča v zadevi I Cpg 1131/2010, saj je šlo v njej v dejanskem pogledu za povsem drugačne okoliščine in zadevi med seboj nista primerljivi.

9. Toženka kot pritožnica vztraja pri ugovoru nedokazane aktivne legitimacije in uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi te kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije je s pravilnimi razlogi zavrnilo v točki 5 izpodbijane odločbe, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Kolektivne organizacije so aktivno legitimirane za uveljavljanje varstva svojih članov iz ZASP pred sodišči na podlagi drugega odstavka 72. člena ZASP. Po 146. členu navedenega zakona so legitimirane, da izterjujejo plačilo nadomestil za male avtorske pravice, kar je predmet tega postopka. Da je tožeča stranka izpolnila vse pogoje za uveljavljanje tožbenega zahtevka v svojem imenu in za račun avtorjev v tem postopku po 146. členu ZASP, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dokazala s predloženim dovoljenjem Urada za intelektualno lastnino z dne 7.11.2000 v prilogi A2. Z njim ji je dovoljeno kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih v primeru javne priobčitve fonogramov (male glasbene pravice), vključno z javnim prenašanjem in radiodifuzno retransmisijo, kar vključuje tudi predvajanje fonogramov po radiu v gostinskih lokalih, kot jo je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje (razlogi v točki 9). S tem je izkazano, da je pridobila tako dovoljenje pristojnega organa za nastopanje v tem postopku, kakor potrebna pooblastila avtorjev oziroma svojih članov. Konkretnih pooblastil svojih članov ji v tem postopku ni treba izkazovati in je drugačno naziranje pritožnice zmotno.

10. Tudi odločitev o civilni kazni je pravilna in ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o ravnanju tožene stranke in krivdi, ki utemeljuje dosojeno civilno kazen v točki 13, so namreč pravilni, popolni in dovolj jasni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Civilno kazen po ZASP lahko zahteva tisti, čigar pravica je bila kršena namerno ali iz hude malomarnosti, in sicer ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v celotnem vtoževanem obdobju v svojem lokalu predvajala internetni radio, kar spada pod sekundarno uporabo fonogramov, za kar bi morala plačevati nadomestilo bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi določil 190. člena OZ, da pogodbe s tožečo stranko ni sklenila niti plačevala ustreznega nadomestila. Po ugotovitvi, da gre za gospodarski subjekt, ki mora poznati svoje zakonske obveznosti in upoštevaje njeno poostreno skrbnost, je ocenilo, da je pri kršitvi navedenih zakonskih dolžnosti po ZASP ravnala s hudo malomarnostjo. Na podlagi določil 168. člena ZASP ji je zato naložilo v plačilo civilno kazen v višini skupnega zneska ugotovljenih mesečnih nadomestil. 11. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev, da nadomestila ni plačevala in ponavlja svoje ugovore, da je bila prepričana, da ji nadomestila ni treba plačevati, ker fonogramov ni uporabljala.

12. Dokazna ocena o uporabi fonogramov v celotnem vtoževane obdobju ima oporo v pravilno ocenjenem procesnem gradivu: listinski dokumentaciji, ki jo je predložila tožnica. Tožena stranka sicer napovedanih nasprotnih dokazov o neuporabi fonogramov v določenem obdobju, ko naj bi bil njen lokal zaprt, ni dostavila. Pravilne so ugotovitve sodišča v točki 10 sodbe, da je bila tudi njena trditvena podlaga o tem pavšalna in nespecificirana. Trditveno in dokazno breme za navedeni ugovor je bilo na njej (212. člen ZPP). Zaradi njune povezanosti manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti le z izvedbo dokazov (v konkretnem primeru: z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke, na kar opozarja pritožba). Ti so namenjeni dokazovanju že zatrjevanih dejstev. Navedeni dokaz je bil torej tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen in zadostno obrazložen (točka 4 sodbe), da sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi dejansko stanje o časovnem obdobju uporabljanja fonogramov pa je pravilno in popolno ugotovljeno. Nestrinjanje tožene stranke s sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP.

13. Na nepoznavanje prava pa se tožena stranka ne more sklicevati. Avtorske in sorodne pravice, kakršna je obravnavana, so urejene in varovane ter njihove kršitve sankcionirane v ZASP. Tožena stranka jih mora, če jih uporablja pri opravljanju svoje dejavnosti, kot gospodarski subjekt poznati. Od nje se zahteva povečana skrbnost (6. člen OZ). Ob nespornem dejstvu, da nadomestila ni plačevala, je torej ocena in odločitev o podani hudi malomarnosti, ob ugotovljenih ostalih dejanskih okoliščinah (da ni bilo posebnih opominov tožeče stranke), pravilna in utemeljuje dosojeno višino civilne kazni. Očitno pomotni zapis organiziranosti tožene stranke (s. p. namesto d. o. o.) na pravilnost odločitve o stopnji ugotovljene krivde tožene stranke ni vplival. 14. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka v zvezi s pravdnimi stroški v sodbi ni. Šlo je za očitno pisno pomoto v zapisu strank v izreku, kar je sodišče prve stopnje že odpravilo s popravnim sklepom.

15. Odgovoriti je treba še na pritožbeni očitek o nepravilni vročitvi sodbe neposredno toženi stranki namesto njeni pooblaščenki. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tožena stranka se je zoper sodbo namreč pravočasno pritožila in se torej o njej izjavila, zato ji pravica do izjave ni bila kršena. Sama kršitev pravil o vročanju pa na pravilnost odločitve ni vplivala.

O pritožbi tožeče stranke:

16. Pritožba kot materialnopravno zmotno graja uporabo SS-2006 in vztraja pri stališču, da za obravnavani primer ni uporaben, ker tožena stranka ne sodi v skupino uporabnikov, ki je s tožečo stranko sklenila navedeni sporazum. Navedeno stališče je pravno zmotno, o čemer je tukajšnje sodišče že zavzelo stališče v več odločbah (primerjaj VSL I Cpg 126/2013 z dne 14.2.2013, I Cpg 151/2013, I Cpg 396/2013 in druge). Tem stališčem je pravilno sledilo sodišče prve stopnje in pri odločanju uporabilo pravilni predpis. V odgovor na pritožbene navedbe je zato treba le povzeti, da je tožeča stranka predpis, na katerega se sklicuje - T-2005 - sprejela v letu 2005. Drugi odstavek prvega člena T 2005 je določal, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Tožeča stranka na eni strani in na drugi strani Obrtna zbornica Slovenije ter Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) so leta 2006 sklenili SS-2006, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Sestavljen je iz dveh delov: splošnega (I) in Tarifnega dela (II). Velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali / in ZTG GZS. Prav tako velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in / ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (prvi odstavek 5. člena splošnega dela SS-2006). To pa pomeni, da tudi za toženo stranko velja SS-2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne T-2005. 17. Pritožbeno naziranje, da za toženo stranko ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom drugega odstavka 4. člena SS 2006, je zmotno. Navedeno določilo SS 2006 res ureja razmerje med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določa domneve o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. To pa ne pomeni, da se tarifni del SS 2006 za določitev višine nadomestila v sporu med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (prvi stavek prvega odstavka 157. člena ZASP). Zanj je že ZASP določil obvezne sestavine. Med drugim mora določati Tarifo (1. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP) in okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. točka šestega odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (sedmi odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej posebni pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in podzakonskemu aktu.

18. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na Tarifo, določen predvsem s 3. točko četrtega odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Višine nadomestila pa ne smejo vezati na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

19. To pa pomeni, da smejo stranke skupnega sporazuma dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo, za kar se napačno zavzema pritožnica. Tožeča stranka sama ali v dogovoru s tretjim ne more določiti posebne – najvišje tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

20. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi drugi odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V drugem odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s čimer sta izključeni dve različni tarifi. Pojasnjeno je, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če se šteje, da je bila pravica prenesena, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in ni vsebinskih razlogov za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

21. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelje katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

22. Ker je bila v obravnavani zadevi tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, lahko slednja na podlagi neupravičene obogatitve od nje zahteva le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Sprejeta odločitev je bila torej pravilno oprta na navedeni predpis ter na splošna pravila o neupravičeni pridobitvi (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

23. Tudi za civilni delikt in z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. Po prvem odstavku 168. člena ZASP veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode (131. člen in naslednji členi OZ), pri čemer mora kršilec dolžnosti plačati škodo v obsegu, ki je enaka dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (drugi odstavek 168. člena ZASP). Tudi temelja in višine civilne kazni torej ne more določati sama tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic, niti v dogovoru s kom tretjim. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tudi pri civilni kazni za osnovo uporabilo določila SS 2006, je torej pravilna.

24. V tem delu sodba tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek za plačilo DDV-ja k vtoževani civilni kazni ni bil obrazložen, po materialnem pravu pa ni utemeljen. Zanj ni podlage ne v tretjem in četrtem odstavku 168. člena ZASP, na katerega se je pravilno oprlo in to pojasnilo sodišče prve stopnje, ne v Zakonu o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), saj ne gre ne za blago ne za storitev, ki bi bila podvržena plačilu tega davka. Odločitev o delni zavrnitvi zahtevka iz naslova civilne kazni je zaradi materialnopravno neutemeljenosti zadostno obrazložena v točki 13 sodbe, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti.

25. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za stroške terenske kontrole. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Pritrditi je treba razlogom v točki 14 izpodbijane sodbe, da gre za stroške poslovanja tožeče stranke, ki so del njene dejavnosti in se poplačujejo iz njenih prihodkov, in ne za njeno škodo. Po prvem odstavku 153. člena ZASP mora tožeča stranka prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški med drugim vključujejo tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. To je ena od obveznosti kolektivne organizacije (prvi odstavek 146. člena ZASP). Navedena določila torej utemeljujejo pravno presojo, da stroški odkrivanja kršiteljev avtorske pravice ne predstavljajo škode tožeče stranke, ki bi jo lahko dodatno vtoževala od kršitelja avtorske pravice.

26. Zahtevek za mesečno sporočanje podatkov o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti je prav tako pravilno zavrnjen. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na namen zakonske določbe četrtega odstavka 159. člena ZASP, ki uporabnikom varovanih del, ki jih uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost sporočanja kolektivni organizaciji oziroma sporočanja podatkov o njihovi uporabi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je opustitev te dolžnosti določena kot prekršek in sankcionirana z denarno globo (2. točka prvega odstavka 185. člena ZASP), kar pa tožeči stranki še ne daje civilnopravnega pravovarstvenega zahtevka (razlogi v točki 7 in 8 izpodbijane sodbe). Kršitve avtorskih in sorodnih pravic imajo v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljenih koristih na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanju civilne kazni ali odškodnine po drugem in tretjem odstavku 168. člena ZASP, ne pa naložitve dajatvene obveznosti sporočanja podatkov. Taka so ustaljena stališča sodne prakse tukajšnjega sodišča, ki jim je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo (primerjaj: sodbe in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 47/2011, I Cpg 24/2011, I Cpg 115/2001, I Cpg 212/2012, I Cpg 975/2012 in druge).

27. Odločitev o glavni stvari je torej pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Glede na uspeh v pravdi je odločitev o pravdnih stroških, sprejeta v točki VIII v zvezi s popravnim sklepom, pravilno oprta na materialnopravno določilo drugega odstavka 254. člena ZPP.

28. Tožeča stranka izpodbija še dosojeno višino pravdnih stroškov, češ da je neutemeljeno zavrnjen zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov v zvezi z opominom po določbi 11. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Omenjeni stroški materialnopravno ne pomenijo pravdnih stroškov. Navedeni zakon se namreč skladno z določilom prvega odstavka 3. člena uporablja samo za pogodbe, ki pa glede na vsebino spornega razmerja med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Sprejeta odločitev je torej tudi v tem delu pravilna in vanjo tudi glede višine ni bilo treba posegati.

29. Po povedanem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnici, niso podani. Izpodbijane odločitve so materialnopravno pravilne, sodba pa ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

30. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnici sami krijeta vsaka svoje stroške s pritožbama, ker z njima nista uspeli. Stroškov z odgovorom na pritožbo pa tožeča stranka ni priglasila.