Jedro

Sodišče zavrne dokazni predlog, če se ta nanaša na ugotavljanje dejstev, ki pomenijo državno, vojaško, uradno ali poklicno skrivnost, dokler se ne izpolnijo pogoji za odstop od dolžnosti varovanja te skrivnosti.

S tem ko oseba neznanim storilcem kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo vnaprej zagotovi prevzem in prevoz ilegalcev, ki bodo spravljeni čez mejo, to predstavlja psihično podporo, pomoč storilcem, objektivno prispeva k storitvi kaznivega dejanja. Taka vnaprejšnja obljuba predstavlja enega od v zakonu primeroma naštetih oblik pomoči (2. odstavek 27. člena KZ). Prevzem in prevoz teh ljudi pomeni le realizacijo psihične pomoči, ki je bila neznanim storilcem dana pred storitvijo kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnine v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 11.6.2003, s katero je spoznalo za krive še tri obsojence, obsojenega M.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 27. in 25. členom KZ in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen deset mesecev zapora, za drugo šest mesecev zapora in mu nato po 47. členu KZ izreklo kazen enega leta in treh mesecev zapora, vanjo pa po 49. členu KZ vštelo čas odvzema prostosti od 12.4.2001 od 15.30 ure do 14.4.2001 do 16.35 ure. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo tudi pritožbi takratne obsojenčeve zagovornice S.S., odvetnice v NM, in obsojenemu M.R. po 50. členu v zvezi s 4. odstavkom 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 311. člena KZ določilo kazen deset mesecev zapora za drugo kaznivo dejanje pa po 4. odstavku 302. člena KZ šest mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi petih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V določeno enotno kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti, kot je razviden že iz prvostopenjske sodbe. Deloma pa je ugodilo tudi pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu izreklo stransko denarno kazen v znesku 100.000,00 SIT. V ostalem pa je pritožbi obsojenčeve zagovornice in državne tožilke kot tudi ostale pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.R., ki so kršitve zakona opredelili zgolj opisno, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikom ni mogoče pritrditi, ko po vsebini uveljavljajo kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena, ki da je vplivala na zakonitost sodbe. Po stališču vložnikov je ta kršitev podana, ker je sodišče prve stopnje neargumentirano zavrnilo predlog takratne obsojenčeve zagovornice za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, sodišče druge stopnje pa je takemu naziranju pritrdilo z navedbo, da dokaz ni bil materialnopravno relevanten. Tako stališče je po mnenju vložnikov napačno, ker da so policisti obsojenca med pridržanjem na Policijski postaji v B. ustrahovali, ga zadrževali 48 ur, spal je le nekaj ur, pa še to v delih, ter tako dosegli, da se je obsojenec vdal pod obljubo, da ga bodo izpustili domov, če prizna in pove vse, kar so od njega hoteli tudi pred preiskovalno sodnico. Navajajo tudi, da je obsojenec pred podajo dokaznega predloga sodišče seznanil, da je imel pred leti prometno nesrečo, v kateri je bil tako hudo poškodovan, da je bilo kar nekaj časa v nevarnosti njegovo življenje ter da se mora zaradi tega izogibati vsakršnemu stresu. Pod vplivom stresa ne funkcionira normalno, tako da so njegove reakcije v takem stanju popolnoma neprimerljive s tistimi, ko stresa ni. Vložniki poudarjajo, da je obramba podala dokazni predlog, da bi izvedenec psihiatrične stroke povedal, kako posledice prometne nesreče vplivajo na obsojenčevo sposobnost reagiranja v stresnem položaju ter ali je mogoče, da je obsojenec izpovedal nekaj, kar ni bilo res zaradi pritiska policistov, kot ga je subjektivno sam zaznal oziroma ali je povedal nekaj, kar se v resnici sploh ni zgodilo. Če bi se takšne trditve obrambe izkazale za resnične, pa bi moralo sodišče obsojenega M.R. po mnenju vložnikov oprostiti obtožbe, ker ostali dokazi niso zadoščali za obsodilno sodbo.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da mora biti dokazni predlog podan določno, tako da je razvidno, katero dejstvo bo z njim mogoče dokazovati. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; č) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in d) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene, mora sodišče presoditi, ali je podana zadostna stopnja verjetnosti, ki ga zavezuje k sprejemu dokaznega predloga. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Tako ravna tudi, če se dokazni predlog nanaša na ugotavljanje dejstev, ki pomenijo državno, vojaško, uradno ali poklicno skrivnost, dokler se ne izpolnijo pogoji za odstop od dolžnosti varovanja te skrivnosti.

Kakor je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.5.2003, je takratna zagovornica obsojenega M.R. predlagala, da se izvede tudi dokaz z zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke, ki naj poda izvid oziroma oceno, kako na obsojenca vpliva večurni odvzem prostosti v povezavi z njegovim zdravstvenim stanjem kot posledico prometne nesreče. V končnem govoru je navedla, da je predlagala odreditev navedenega dokaza zaradi ugotovitve, v kakšnem psihičnem stanju je bil obsojenec, medtem ko mu je bila odvzeta prostost in kako je to nanj vplivalo.

Iz vsebine tako formuliranega dokaznega predloga je razvidno, da ga je zagovornica podala zaradi ugotovitve vpliva večurnega odvzema prostosti na obsojenca v povezavi z njegovim zdravstvenim stanjem.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zavrnitev tega dokaza utemeljilo z navedbami, da izvajanje tega dokaza ne bi v ničemer prispevalo k nadaljnjemu "razčiščevanju", torej zato, ker je izvedba tega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč (6. odstavek na 18. strani sodbe).

Tako kot je bil postavljen v postopku pred sodiščem prve stopnje, dokazni predlog ni materialno pravno relevanten, saj ga predlagateljica ni povezovala s pozneje zatrjevanim pritiskom policistov na obsojenca in nedovoljenim vplivanjem na njegovo izpovedbo. Tudi sicer bi bila obramba lahko s tem dokaznim predlogom uspešna samo v primeru, če bi z izvedbo ostalih dokazov na najnižji stopnji verjetnosti, ki pa je več od golega zatrjevanja, izkazala, da so tak pritisk na obsojenca policisti sploh izvajali, s predložitvijo zdravstvene dokumentacije pa tudi to, da so bile posledice prometne nesreče pri obsojencu take, kot jih je navajala. Ker temu ni zadostila, je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in s tem ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

V pritožbi pa obsojenčeva zagovornica zavrnitve dokaznega predloga ni izpodbijala z vidika kršitev pravic obrambe, ampak z navedbami, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno (zadnji odstavek na 2. in 3. odstavek na 3. strani pritožbe). Navajala je, da je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke nujna zaradi ugotovitve, ali je obsojenec kaznivo dejanje pred preiskovalno sodnico priznal zaradi pritiska, ki so ga nanj izvajali policisti, saj da je zaradi posledic prometne nesreče sugestibilen in se mlad in neizkušen kot je bil, grožnjam avtoritete ni mogel upreti.

Sodišče druge stopnje pa je zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo, da ta dokaz ni materialnopravno relevanten, torej pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve udeležbe ter da tako tudi ni izkazana verjetnost, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja (zadnji odstavek na 8. strani in 1. odstavek na 9. strani sodbe). S tem je tudi izrazilo svoje stališče, da v pravilnost odločilnih dejstev, ugotovljenih tudi na podlagi obsojenčevega priznanja pred preiskovalnim sodnikom, nima nobenih pomislekov.

Kolikor vložniki za razliko od ugotovitev v pravnomočni sodbi ponujajo drugačno dokazno presojo obsojenčevega zagovora pred preiskovalnim sodnikom in izhajajo iz pritiskov policistov na obsojenca, ki pa niso izkazani, ne uveljavljajo zatrjevane kršitve pravic obrambe, ampak izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Iz zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalno sodnico je razvidno, da so bila obsojencu podana vsa potrebna opozorila, ki izhajajo iz privilegija proti samoobtožbi, poleg tega pa je zaslišanje bilo opravljeno ob navzočnosti zagovornika. Sodišče prve stopnje je razumno utemeljilo (zadnji odstavek na 8. in 1. odstavek na 9. strani), zakaj ocenjuje, da je bil obsojenčev zagovor podan prostovoljno. Nobenih procesnih zadržkov zato ni bilo, da je sodišče na prvotni obsojenčev zagovor oprlo sodbo, ne glede na to, da je ta svojo izpovedbo na glavni obravnavi spremenil. Zato zahtevi, ki sicer izrečno trdi, da sodišče na ta dokaz ne bi smelo opreti sodbe in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi.

Z vložniki se tudi ni mogoče strinjati, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem po vsebini uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar jim ni mogoče pritrditi. Iz nadaljnje navedbe, da sodba temelji na številnih domnevah sodišča in na indicih, pri čemer da sodišče niti ni poskušalo obrazložiti sklenjenega kroga indicev, ki bi utemeljevali sklepanje, da sta obsojencu dejanji dokazani na stopnji gotovosti, vložniki ne utemeljujejo zatrjevane procesne kršitve, ampak izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za navedbe, da obsojencu dejanje ni dokazano, ker ga nobena od zaslišanih prič ni prepoznala kot voznika belega ..., da so policisti povedali, da je bilo v tem vozilu več oseb, da niso vedeli niti tega, ali je vozilo vozil moški ali ženska in da se s tem postavlja vprašanje, zakaj ni bila opravljena prepoznava obdolženih kot storilcev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Dejansko stanje vložniki izpodbijajo tudi z navedbami, da je po ugotovitvah pravnomočne sodbe obsojenec poskušal povoziti pričo, ki niti v najbolj grobih obrisih ni mogla opisati voznika tega avtomobila, pač pa da je vedela, da jo je poskušal povoziti le nekdo z belim ... Obrazložitev obeh sodb ugotovljeno dejansko stanje povezuje s priznanjema obsojenih M.R. in A.N. ter drugimi dokazi, ki jih logično in psihološko ocenjuje ter ugotovljena odločilna dejstva argumentirano obrazloži. S tem, da vložniki glede obeh kaznivih dejanj ponujajo lastno presojo odločilnih dejstev, pa ne uveljavljajo navedene procesne kršitve, pač pa razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona, ker da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje obsojencev in s tem tudi M.R. opredelilo kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Kaznivo dejanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja po merilih iz 2. odstavka 27. člena KZ (zahteva sostorilstva ne problematizira), sodišči pa sta tudi v razlogih sodb obrazložili, da ugotavljata, da so podani objektivni kot tudi subjektivni elementi pomoči. Zato je treba zavrniti očitke zahteve, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti, saj obsojencem očitano kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je v sodbi dne 27.3.2003, opr. št. I Ips 217/2000, ko je obravnavalo kaznivo dejanje, ki je v dejanskem in pravnem pogledu popolnoma primerljivo z obravnavanim, zapisalo, da to, da sta obsojenca neznanima storilcema kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo vnaprej zagotovila prevzem in prevoz ilegalcev, ki bodo spravljeni čez mejo, predstavlja psihično podporo, pomoč storilcema, ki je objektivno prispevala k storitvi kaznivega dejanja. Taka vnaprejšnja obljuba predstavlja enega od v zakonu primeroma naštetih oblik pomoči (2. odstavek 27. člena KZ). Prevzem in prevoz teh ljudi pomeni le realizacijo psihične pomoči, ki je bila neznanima storilcema dana pred storitvijo kaznivega dejanja.

Vsebinsko enako argumentacijo, s katero je utemeljilo sprejeto pravno opredelitev, je prvostopenjsko sodišče navedlo v 2. odstavku na 14. strani sodbe, višje sodišče, ki je takemu pravnemu nadziranju pritrdilo, pa v zadnjem odstavku na 9. in 1. odstavku na 10. strani sodbe. Zato trditev v zahtevi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da je obravnavano kaznivo dejanje objektivna pomoč neznanim storilcem pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo, neutemeljena.

Z navedbami, da bi ilegalni prebežniki lahko slovensko mejo prestopili tudi sami, ne da bi jim to pot kdorkoli organiziral, da je zadoščalo že, da jih je nekdo proti meji napotil, nadalje ravnanje prepustil njihovi iznajdljivosti, vložniki ne obrazlagajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Svoje videnje dejstev ponujajo tudi z navedbami, da bi storilci "temeljnega" kaznivega dejanja lahko to storili brez naveze s pomagači, tako da bi ilegalce enostavno spravili čez mejo in bi bilo s tem njihovo delo zaključeno. Glede na to, da so denar dobili vnaprej, pa da jim ne bi bilo treba skrbeti, kaj se bo z ilegalci dogajalo po prestopu meje, torej zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, za kar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva tudi nima prav, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi, katera oblika naklepa je obsojencem dokazana in da ni obrazložena niti zavestna niti voljna sestavina le tega, če sta sploh podani. Sodišče prve stopnje je izrečno navedlo, da so se obsojenci zavedali svojega dejanja in ga hoteli storiti, takšno stališče pa tudi argumentiralo in s tem utemeljilo, da so obsojenci kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storili z direktnim naklepom. Tako je prvostopenjsko sodišče v sklepnem delu prvega odstavka na 15. strani sodbe obrazložilo, zakaj ugotavlja, da se je obsojeni M.R. zavedal in hotel storiti kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, da ga je zato storil z direktnim naklepom. Tem razlogom je glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi sledilo tudi drugostopenjsko sodišče (stran 10. sodbe) glede na to, da je takratna obsojenčeva zagovornica izrecno izpodbijala subjektivni dejanski stan le pri tem kaznivem dejanju. Zato je treba tudi te očitke zahteve, ki jih vložniki opredeljujejo kot zmotno uporabo materialnega prava, po vsebini pa uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicujejo zagovorniki obsojenega M.R., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.R. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in zamotanost zadeve, gledano z vidika odločanja o vloženem pravnem sredstvu.