Jedro

Prestavitev lokacije glavnih rezervoarjev za gorivo in kurilno olje ter sprememba tras komunalne infrastrukture glede na lokacijo, ki je določena v gradbenem dovoljenju, pomeni, da so pri gradnji nastale spremembe pogojev iz gradbenega dovoljenja, zato ni mogoče govoriti, da gre za gradnjo v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja.

V predpisih ni podlage, da bi bila toženka, četudi ob identičnem dejanskem stanju, vezana na odločitev upravnega organa v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, toliko manj torej na ugotovitve v obrazložitvi tega dovoljenja (glede ugotovitve, da ne gre za neskladno gradnjo).

Obrazložitev o krivdi mora vsebovati tudi razloge, ki se nanašajo na kršiteljevo voljo glede nastanka prepovedane posledice. Zato je treba pri posameznem ravnanju ugotoviti okoliščine, ki organu omogočajo sklep o določeni stopnji zavestnega in voljnega ravnanja kršitelja v razmerju do nedovoljenih posledic, ki jih je treba konkretizirati in vse to v odločbi tudi navesti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Disciplinske komisije ZAPS št. D/BS_LETUŠ-87/13-ZAPS/DZ-DK/8 z dne 14. 3. 2013, razen v oprostilnem delu, in sklep Disciplinskega sodišča ZAPS št. D/BS-LETUŠ-238/13-ZAPS/DZ-DS/6 z dne 12. 9. 2013 se odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Disciplinska komisija ZAPS tožnika kot pooblaščenega arhitekta spoznala za krivega: da je za objekt bencinski servis ... v mesecu oktobru 2011 kot odgovorni vodja projekta izdelal vodilno mapo in podpisal vse sestavine projekta izvedenih del (v nadaljevanju PID) št. 66/2011, oktober 2011, pri čemer v načrtih PID spremembe niso prikazane skladno s pravili stroke in dobro prakso oz. niso primerno prikazane vse spremembe, ki pomenijo odstopanja od izdanega gradbenega dovoljenja, posamezne spremembe pa pomenijo poseg v gradbeno dovoljenje (1/I točka izreka); da je navedeni projekt izdelal za drugega naročnika – A. d.o.o., čeprav je za isti objekt po naročilu prejšnjega investitorja B. d.o.o., že izdelal vodilno mapo PID št. 94/2007, februar 2008, pri čemer je vedel, da sta prejšnji in novi naročnik v konfliktu interesov, pa se takšnemu konfliktu ni izognil oz. ni zavrnil izvrševanja pogodbenih obveznosti za novega naročnika ter ni ravnal kot zaupnik prejšnjega naročnika in je dajal prednost svojim interesom oz. interesom novega naročnika ter zoper upravičene interese prvotnega naročnika (1/II točka izreka); da je podpisal izjavo o skladnosti, v kateri je skupaj z odgovornim nadzornikom potrdil, da so v PID vnesene vse spremembe, ki so nastale med gradnjo, da so te spremembe skladne s PGD št. 94/07, september 2007, in izdanim gradbenim dovoljenjem, da te spremembe ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve ter da je objekt zgrajen skladno s predpisi, čeprav takšna izjava ni resnična, saj so v PID navedene posamezne spremembe glede na PGD, ki pomenijo poseg v gradbeno dovoljenje (1/III točka izreka). Z opisanim ravnanjem je tožnik ravnal v nasprotju s pravili stroke, temeljnimi zahtevami projektiranja, Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in podzakonskih predpisov ter Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev.

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno še, da je tožnik s takim ravnanjem storil težje disciplinske kršitve iz 2., 3., 38. in 46. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika, pri tem pa je ravnal naklepno, zato mu je bil izrečen disciplinski ukrep začasni odvzem pooblastila ali licence z začasno izključitvijo iz zbornice za 12 mesecev. Izvršitev disciplinske sankcije se odloži za tri leta, če v tem obdobju ne bo storil druge težje disciplinske kršitve. V ostalem delu je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zavrnjena kot neutemeljena. Tožniku je bil izrečen tudi stranski ukrep objave sankcije na spletni strani zbornice ter naloženo plačilo stroškov disciplinskega postopka v znesku 2.145,00 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa disciplinska komisija pojasnjuje, da je v PID označeno samo novo stanje, brez stanja po PGD, zato ni bilo že na prvi pogled očitno, da nastale spremembe, ker posegajo v lokacijske podatke in zahteve o varnosti objekta, zahtevajo izdajo novega gradbenega dovoljenja. Ugotavlja namreč, da so prestavljeni rezervoarji za gorivo in kurilno olje, delno so spremenjene trase komunalnih vodov, spremenjeni sta lokaciji ponikovalnice in lovilca olj LO2 ter potek kanalizacije, betonska pohodna površina, del robnika in del požiralnika meteornih vod pa posegajo v zemljišče, ki je v lasti B. Kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da je šlo pri navedenih posegih zgolj za investicijska vzdrževalna dela.

Navaja še, da je tožnik s tem, da B. kot prvotnega naročnika ni obvestil, niti zaprosil za njegovo mnenje oz. soglasje za izvajanje enakih del pri istem projektu za novega naročnika A., čeprav je bil seznanjen o konfliktu interesov med obema družbama, kršil določbe 9. člena Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev. Glede oblike krivde navaja, da se je tožnik glede na svojo vlogo pri projektu, kot strokovnjak na svojem področju z opravljenimi vsemi ustreznimi kvalifikacijami, zavedal, da zaradi opisanih ravnanj lahko nastanejo prepovedane posledice, pa je kljub temu njihov nastanek dopustil. Disciplinsko sodišče ZAPS je zavrnilo tožnikovo pritožbo in mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 850,00 EUR.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da so toženkine ugotovitve, da PID ni izdelan skladno z gradbenim dovoljenjem, v nasprotju z dokončnim uporabnim dovoljenjem. Skladnost gradnje je bila ugotovljena na tehničnem pregledu 14. 4. 2008 in 30. 11. 2011, v izdanem uporabnem dovoljenju ter pri inšpekcijskem pregledu. Glede na navedeno so tudi očitki o neresničnosti izjave o skladnosti neutemeljeni.

Izpostavlja, da se toženka ni opredelila do njegovih dokaznih predlogov, da je dokazni sklep nejasen in nedoločen ter da je kršila določbe o neposrednem izvajanju dokazov, saj je 18. 1. 2013 opravila ogled, o čemer je tožnika zgolj obvestila. Opozarja na določbo 25. člena Disciplinskega pravilnika, po katerem obravnave disciplinske komisije niso javne, v konkretnem primeru pa je na vseh disciplinskih obravnavah sodelovala sekretarka zbornice C.C., zato meni, da so bile s tem absolutno bistveno kršena pravila tajnosti postopka. Opozarja še, da je v postopku navajal, da je od prijave do vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka preteklo več kot 6 mesecev, prvostopenjski organ pa se do teh navedb ni opredelil. V zvezi z očitano kršitvijo, da je ravnal zoper upravičene interese prvotnega naročnika oz. se ni izognil konfliktu interesov, pojasnjuje, da je ves čas postopka zasledoval le en cilj, tj. izdajo uporabnega dovoljenja, ki je bil tudi v interesu Perspektive, toženka pa ne navaja drugačnih interesov oz. ne pojasni, v čem je bil konflikt interesov. Neizkazane in dokazno nepodprte so tudi trditve, da je tožnik dokumentacijo ponovno prodal drugemu naročniku. Ker je bilo za obravnavano gradnjo pridobljeno uporabno dovoljenje, tudi ne držijo toženkine navedbe o povzročeni škodi investitorju.

Prav tako iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi o voljni komponenti eventualnega naklepa. Toženki očita še, da pri izreku disciplinske sankcije ni upoštevala pravil o steku. Pavšalna in neobrazložena je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijana sklepa odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je disciplinski postopek samostojen in neodvisen postopek, katerega namen je nadzor nad ravnanjem članov zaradi varovanja javnega interesa in ščitenja ugleda stroke. Vztraja pri razlogih svoje odločitve ter zanika kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o dokazovanju in izključitvi javnosti iz postopka. Meni, da je tožnikova odgovornost ustrezno utemeljena, sankcija pa je bila izrečena po določbi 15. člena Disciplinskega pravilnika. Zavrača tudi očitke o zastaranju postopka. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

S pripravljalno vlogo z dne 19. 11. 2013 tožnik sodišče obvešča, da je postalo uporabno dovoljenje za bencinski servis Letuš z dne 10. 5. 2013 pravnomočno.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do navedb o zastaranju postopka, saj iz izpodbijanega sklepa, ki se sklicuje na ugotovitve na disciplinski obravnavi dne 13. 11. 2012 (str. 4 obrazložitve), kot iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa (str. 6), izhaja, da je toženka te navedbe obrazloženo zavrnila.

Tudi tožbeni ugovor glede kršitve pravil o tajnosti postopka, ker je na obravnavi disciplinske komisije sodelovala sekretarka zbornice, ni utemeljen. Po določbi 25. člena Disciplinskega pravilnika obravnave sicer niso javne, vendar sme po določbi drugega odstavka 295. člena ZPP, ki se v obravnavanem postopku smiselno uporablja (drugi odstavek 2. člena Disciplinskega pravilnika), senat dovoliti, da so na obravnavi, katere javnost je izključena, navzoče posamezne osebe. Med te osebe spada tudi zaposlena pri ZAPS, ki je toženki pri delu nudila strokovno pomoč. Sicer pa se določbe o bistvenih kršitvah pravil postopka, na katere se sklicuje tožnik, nanašajo na nepravilno izključitev javnosti, ko bi obravnava morala biti javna in ne obratno.

Prav tako je neutemeljeno stališče, da ni jasno, na podlagi česa je toženka ugotovila, da izvedena dela odstopajo od gradbenega dovoljenja, in da odločba v tem delu ni obrazložena. Že iz izreka sklepa izhaja, da taka ugotovitev temelji na primerjavi PID in PGD kot sestavnega dela gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijanih sklepov so nastale spremembe izrecno navedene in v zadevi tudi niso sporne. Organa navajata načrte obeh projektov, na podlagi katerih so bila ugotovljena medsebojna razhajanja med dovoljenim in izvedenim oz. opozarjata na njihovo nepopolno vsebino. Na tem temelji tudi ugotovitev, da izvedena dela niso v skladu s PGD in gradbenim dovoljenjem, zaradi česar tožnik ne bi smel podpisati izjave vodje projekta izvedenih del in odgovornega nadzornika, s katero potrjuje, da so spremembe, ki so nastale med gradnjo in so bile vnesene v PID, skladne s PGD in izdanim gradbenim dovoljenjem ter da te spremembe ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev. Glede na navedeno je treba zavrniti tožbeni očitek, da odločba glede ugotovljenih odstopanj ni obrazložena in o kršitvi pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS.

Tudi po presoji sodišča pri gradnji nastale spremembe, ki se nanašajo na lokacijske podatke, pomenijo spremembo lokacijskih pogojev. Kot je pojasnila že toženka, prestavitev lokacije glavnih rezervoarjev za gorivo in kurilno olje ter sprememba tras komunalne infrastrukture glede na lokacijo, ki je določena v gradbenem dovoljenju, pomeni, da so pri gradnji nastale spremembe pogojev iz gradbenega dovoljenja, zato ni mogoče govoriti, da gre za gradnjo v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja. S tem je zavrnjeno tudi tožnikovo stališče, da naj bi šlo za investicijska vzdrževalna dela, ki so po v času storitve očitanih ravnanj veljavni določbi 10.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomenila izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave.

Ker tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi, da je v načrtih PID označeno samo novo stanje, ne pa tudi stanje po PGD, je utemeljen tudi očitek, da PID ni izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, ki določa, da morajo biti iz načrtov PID jasno razvidna vsa odstopanja izvedenih del od PGD (33. člen).

ZAPS je v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZGO-1 poklicna zbornica, ustanovljena zaradi zagotavljanja strokovnosti in varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov. Po 3. točki drugega odstavka istega člena je med drugim pooblaščena za zagotavljanje strokovnosti pooblaščenih arhitektov. Po določbah 26. in 34. člena Disciplinskega pravilnika mora biti v tričlanskem senatu disciplinske komisije in disciplinskega sodišča en član iz matične sekcije, katere član je domnevni kršitelj, o čigar disciplinski odgovornosti se odloča. Iz sestave senatov v obravnavani zadevi je razvidno, da je bil ta pogoj izpolnjen. Na prvi stopnji so bili vsi člani senata univ. dipl. inž. arh., torej iz matične sekcije, katere član je tožnik, na drugi stopnji pa sta to bila predsednik in en član senata. Sodišče zato ne dvomi, da sta imela organa obeh stopenj ustrezno znanje za primerjavo med deli, prikazanimi v PID, in tistimi, predvidenimi v PGD, na katera se je nanašalo gradbeno dovoljenje.

Glede na navedeno je treba zavrniti tožnikova – čeprav zgolj retorična, ki zaradi tega v tožbo sploh ne sodijo –, vprašanja o tem, ali ima toženka sploh potrebna znanja za presojo skladnosti izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Okoliščina, da je bilo za obravnavani objekt izdano uporabno dovoljenje, ne pomeni, da toženka ne bi smela opraviti presoje, ali je tožnik strokovno pravilno izdelal dokumentacijo. Kršitve pravil stroke, zahtev projektiranja, ZGO-1 in podzakonskih predpisov so v pravilniku določeni znaki očitanih disciplinskih kršitev, kar pomeni, da se kršitve omenjenih pravil ugotavljajo v disciplinskem postopku v okviru ugotavljanja dejanskega stanja očitanega ravnanja. V predpisih tako ni podlage, da bi bila toženka, četudi ob identičnem dejanskem stanju, vezana na odločitev upravnega organa v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, toliko manj torej na ugotovitve v obrazložitvi tega dovoljenja (glede ugotovitve, da ne gre za neskladno gradnjo). To pomeni, da je glede tega vprašanja dejansko stanje v različnih postopkih različno ugotovljeno. Ker se je pritožbeni organ do uporabnega dovoljenja za bencinski servis ..., ki je bilo izdano po odločitvi na prvi stopnji, opredelil tako, da je kot nepravilne zavrnil ugotovitve, da med gradnjo nastale spremembe ne vplivajo na z gradbenim dovoljenjem določene lokacijske pogoje, svoje stališče pa je tudi utemeljil, ne drži niti to, da o tem ni razlogov.

Na odločitev v zadevi ne vpliva zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 19. 7. 2010, na katerega se tožnik sklicuje, saj iz tega ne izhaja, da so bila predmet inšpekcijskega pregleda vsa izvedena dela, med drugim tudi sprememba lokacije rezervoarjev za gorivo in kurilno olje. Celo nasprotno, iz tega zapisnika izhaja, da so bila predmet pregleda zgolj dela na kanalizacijski infrastrukturi, lovilcu olj in obcestni svetilki.

V zadevi tudi ni sporno, da je obravnavani PID dopolnitev PID dokumentacije, ki jo je tožnik za isti objekt izdelal po naročilu prejšnjega investitorja B. d.o.o. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnik pojasnil, da so bile dopolnitve potrebne zaradi zapletov med prvotnim in novim investitorjem (A. d.o.o.), zato so se spremenile lokacije določenih naprav. Enako navaja v tožbi, zato sodišče pritrjuje toženkinemu stališču, da se je tožnik zavedal konflikta interesov med prvotnim in novim naročnikom, četudi sta oba zasledovala izdajo uporabnega dovoljenja, kot to opravičuje tožnik, saj je očitno, da vsebina njunih zahtevkov ni bila enaka. Glede na navedeno je treba zavrniti tožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov, v čem naj bi bil konflikt interesov. Ker tudi ni sporno, da je tožnik dokumentacijo spremenil tako, da bi bilo uporabno dovoljenje mogoče izdati brez naprav, ki so na zemljišču B., pomeni, da tožnik ni upošteval interesov B. oz. je ravnal v nasprotju z njimi.

Po določbi 2. in 3. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika ravnanje tožnika, kot je opisano, že samo po sebi pomeni težjo disciplinsko kršitev, zato za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je tožnik s tem kršil tudi pravila Kodeksa poklicne etike arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev.

Ne drži niti, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v katere dokaze je komisija vpogledala, saj so ti v obrazložitvi povzeti, pritožbeni organ pa navaja in se opredeljuje tudi do dokazov, ki jih je tožnik v postopku predložil naknadno. Glede očitanih kršitev ustavnega jamstva izvajanja dokazov sodišče pojasnjuje, da v zadevi ni sporno, kaj je bilo zgrajeno in da je tožnik izdelal predmetno PID dokumentacijo. To pomeni, da dejansko stanje v tem delu ni sporno, zato je vprašanje, ali je dokumentacija izdelana strokovno pravilno, predmet pravne presoje in ne dokazne ocene. Poleg tega tožnik v tožbi ne konkretizira, do katerih dokazov, ki naj bi bili pravno relevantni, se toženka ni opredelila. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi načela kontradiktornosti postopka, saj 18. 1. 2013 ni bil opravljen ogled, temveč vpogled v to dokumentacijo.

Toženka pri izreku sankcije ni imela podlage za upoštevanje pravil o steku, ki veljajo v kazenskem pravu. Disciplinske sankcije se namreč izrekajo po določbah Disciplinskega pravilnika (12. do 16. člen), v postopku pa se smiselno uporabljajo določbe ZPP (drugi odstavek 2. člena Disciplinskega pravilnika). Omenjena predpisa pravil o steku nimata.

Sodišče pa se strinja s tožnikom, da okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso obrazložene do te mere, da bi sodišče lahko preverilo, ali se je tožnik zavedal, da zaradi njegovih ravnanj lahko nastanejo prepovedane posledice, pa je kljub temu dopustil njihov nastanek (t. i. eventualni naklep). Disciplinska komisija navaja, da se je tožnik kot strokovnjak na svojem področju z opravljenimi vsemi ustreznimi kvalifikacijami (pridobljeno izobrazbo, opravljenim strokovnim izpitom, vpisom v ZAPS in ustreznimi delovnimi izkušnjami) zavedal, da zaradi njegovih opisanih ravnanj lahko nastanejo prepovedane posledice, pa je kljub temu njihov nastanek dopustil. Omenjena obrazložitev je nepopolna, saj iz nje ne izhaja, na podlagi katerih dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovila v zvezi s posamezno disciplinsko kršitvijo, je toženka sklepala na tožnikovo privolitev v nastanek prepovedanih posledic, torej na voljno komponento krivde, na kar opozarja tudi tožnik. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

S tem v zvezi sodišče dodaja, da je član zbornice disciplinsko odgovoren za kršitev, če po svoji krivdi (namerno ali iz malomarnosti) ne izpolnjuje svojih dolžnosti, ki so mu naložene kot članu ZAPS. Navedeno izhaja iz 8. člena Disciplinskega pravilnika. To pomeni, da je član zbornice dolžan vestno opravljati svoje delo in pri tem upoštevati standarde in pravila, povezana z delom, ki ga opravlja. Če do kršitev vseeno pride, pa je treba ugotoviti še njegovo krivdo. Zato ugotovitev, da so z ravnanji člana bila storjena dejanja, ki objektivno ustrezajo kršitvam, opredeljenim v Disciplinskem pravilniku, za disciplinsko odgovornost, ki ni objektivna, ne zadostuje. Krivda in njena stopnja, ki se med drugim upošteva pri izreku disciplinske sankcije (drugi odstavek 15. člena Disciplinskega pravilnika), se ugotavljata v dokaznem postopku z vsem, kar se lahko uporabi kot dokaz, npr. tudi s pričami.

Krivda se kaže v določeni stopnji kršiteljeve vednosti o tem, da je njegovo ravnanje protipravno, in določeni stopnji hotenja (volje), da stori tako dejanje, s katerim povzroči prepovedano posledico. Tako npr. stori član zbornice dejanje s t.i. direktnim naklepom (prvi odstavek 9. člena Disciplinskega pravilnika), če ve za posledico, ki bo sledila njegovemu dejanju, pa to dejanje vseeno stori, saj hoče, da ta posledica nastane. Pri eventualnem naklepu je stopnja zavedanja in hotenja nižja: kršitelj ve, da njegovo dejanje lahko (ne pa nujno) povzroči prepovedano posledico, pa jo dopusti (v njo privoli, je do nje indiferenten oz. mu je vseeno).

Za lažjo obliko malomarnosti (drugi odstavek 9. člena) bo šlo, ko kršitelj ne bo ravnal kot dober gospodar (če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi), torej ko bo npr. zanemaril skrbnost, ki se pričakuje od njega kot strokovnjaka. Pri hujši obliki malomarnosti (če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane škodljiva (prepovedana) posledica, pa je lahkomiselno menil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala) pa gre za ravnanje v nasprotju s skrbnostjo povprečnega človeka.

To pomeni, da mora obrazložitev o krivdi vsebovati tudi razloge, ki se nanašajo na kršiteljevo voljo glede nastanka prepovedane posledice. Zato je treba pri posameznem ravnanju ugotoviti okoliščine, ki organu omogočajo sklep o določeni stopnji zavestnega in voljnega ravnanja kršitelja v razmerju do nedovoljenih posledic, ki jih je treba konkretizirati in vse to v odločbi tudi navesti.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani prvostopenjski sklep – razen v oprostilnem delu – odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), drugostopenjskega pa v celoti, ter vrnilo zadevo v ponovni postopek na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). V odločbi, ki bo izdana po izvedenem dokaznem postopku, naj organ, če bo to zahteval rezultat postopka, v izogib ponovnim tožnikovim trditvam o neobrazloženosti upravnih aktov v tem delu, podrobneje obrazloži še višino odmerjenih stroškov.

Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanih aktov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravna akta odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).