Jedro

Predmet začasnega zavarovanja in začasnega odvzema ne presega obsega premoženja, za katerega tožnica s tožbo zahteva odvzem. Zato že iz tega razloga ni začasno zaseženo oziroma začasno odvzeto več, kot je potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 11. 2023 za čas do 30 dni po pravnomočni odločitvi o tožbenem zahtevku A. A. (tožencu) in z njim povezani osebi B. A. (toženki) ali komurkoli drugemu po njunem nalogu ali pooblastilu prepovedalo razpolaganje z gotovino v višini 39.970 EUR in znesek preneslo na račun Republike Slovenije. Tožencu ali komurkoli drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu je prepovedalo odtujiti in obremeniti štiri nepremičnine1, toženki ali komurkoli drugemu, po njenem nalogu ali pooblastilu pa obremenitev in odtujitev treh nepremičnin2, katerih zemljiškoknjižna lastnika sta,3 z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v evidenco eZK Vrhovnega sodišča RS. S tem je ugodilo predlogu tožeče stranke (tožnice) za podaljšanje ukrepa, izrečenega s strani Okrožnega sodišča v Murski Soboti s sklepom XI Kpd 5983/2023 z dne 11. 4. 2023 v zvezi s sklepom XI Kpd 5983/2023 z dne 31. 7. 2023 in II Ks 5983/2023 z dne 19. 10. 2023. Ugotovilo je, da so pogoji za začasno zavarovanje oziroma začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora še vedno izpolnjeni.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženca in ugovor toženke zoper navedeni sklep zavrnilo.

3. Zoper sklep o zavrnitvi ugovorov sta se pravočasno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave RS pritožila toženca.

Uvodoma povzemata odločitev sodišča prve stopnje, nato pa v celoti ponovita ugovorne navedbe. Trdita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb glede izvora zneska 39.970 EUR, glede adaptacije nepremičnin, da nesorazmerje ne presega 50.000 EUR, da ni pogojev za finančno preiskavo. Ugovarjala sta tudi, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem celotnega premoženja, čemur sodišče ni sledilo in zato v celoti še enkrat ponavljata ugovorne navedbe v tej smeri ter sodišču očitata, da je kršilo načelo sorazmernosti, ki je eno temeljnih načel v izvršilnem postopku. Ker se sodišče o tem ni izreklo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave.

Sodišču prve stopnje dodatno očitata, da bi moralo glede na te navedbe zaslišati stranke in predlagane priče, ker bi tako lahko ugotovilo, koliko denarja sta v sefu v kuvertah imeli priči C. A. in D. A., s tem pa tudi, da nesorazmerje ne predstavlja 50.000 EUR. Ker sodišče ni zaslišalo tožencev in tudi ne predlaganih prič, ki bi lahko pojasnile, od kod denarna sredstva v sefu, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se uporablja tudi v izvršilnem postopku oziroma pri izdaji začasnih odredb. Poleg tega jima sodišče ni omogočilo, da bi se izjavila o pripravljalni vlogi tožnice, ko je podala odgovor na vložena ugovora in jima kršilo pravico do izvajanja oziroma do kontradiktornosti. S tem je tudi kršilo 22. člen Ustave RS, ki govori o enakem varstvu pravic. Izpodbijani sklep temelji na v vlogi navedenih dejstvih, na njih pa je sodišče tudi utemeljilo svojo odločitev, ko je navajalo, da gre za tipičen primer prikrivanja premoženja nezakonitega izvora s tem, ko se nezakonita sredstva nadomesti s kupnino dobrovernega tretjega zaradi prodaje stanovanj. Tožencema je bila onemogočena izjasnitev na vlogo tožeče stranke, zaslišana nista bila, prav tako tudi ne priče. Ti dokazi pa so bili razumni in potrebni in bi jih sodišče moralo izvesti, da bi ugotovilo, ali so bili podani pogoji za izvedbo finančne preiskave. Trditev sodišča, da toženca z navedbami nista pojasnila izvora sredstev zasežene gotovine v višini 39.970 EUR, ne drži. Če bi sodišče predlagane priče zaslišalo, bi spremenilo svojo oceno, da so bili podani pogoji za izvedbo finančne preiskave, ker bi bilo ugotovljeno, da sredstva v blagajni niso nepojasnjenega izvora, temveč sta sredstva toženca zelo podrobno pojasnila in predlagala dokaze.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo uvodno opozarja, da so pritožbene navedbe enake ali podobne ugovornim navedbam, pa tudi ugovornim in pritožbenim navedbam v postopku začasnega zavarovanja med finančno preiskavo, ki sta jih Okrožni sodišči v Ljubljani in Murski Soboti že zavrnili kot neutemeljene. Glede pogojev za začetek finančne preiskave in zasežene gotovine tudi tožnica ponovi navedbe iz odgovora na ugovora, delno tudi glede vlaganj v nepremičnino, pri čemer le dodaja, da so neizkazane in neživljenjske pritožbene navedbe o porabi gotovinskih dvigov iz bančnih računov za prihranke in vlaganja v nepremičnino (na primer, da naj bi toženec v letu 2019 "skupaj dvignil 7.095 EUR in ta denar porabil za plačilo materiala za fasado"). Tožnica v celoti ponovi tudi navedbe glede namena pomešanja in sorazmernosti zavarovanja ter delno navedbe glede ostalih ugovornih navedb.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Od obrazložene pritožbe se pričakuje, da vzpostavi konkretiziran vsebinski dialog z razlogi izpodbijane odločbe, saj je le tako mogoče preizkusiti utemeljenost pritožbenih očitkov in (ne)pravilnost izpodbijane odločbe. Pritožba tožencev temu v večji meri ne zadosti, saj v pretežnem delu (dobesedno) le ponavlja navedbe, ki sta jih toženca podala v ugovorih in na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo v izpodbijanem sklepu. Toženca v pritožbi dodatno uveljavljata le kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ker ju sodišče ni zaslišalo, prav tako ne predlaganih prič in ker nista mogla odgovoriti na tožničin odgovor na njuna ugovora, saj sta ga prejela skupaj z izpodbijanim sklepom. Na odgovor na ugovora, ki je v pretežnem delu enak odgovoru na pritožbo, tudi v pritožbenem postopku ne odgovorita.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sklep sodišča prve stopnje je sistematično in skrbno obrazložen. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

8. Sodišče prve stopnje je pogoje za začasno zavarovanje, ki so določeni v štirih alinejah prvega odstavka 20. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora; ZOPNI skrbno preverilo in ugotovitev, da so pogoji izpolnjeni, natančno obrazložilo. Da sta pogoja iz prve in četrte alineje izpolnjena, ni sporno, saj temu toženca nista nasprotovala, sodišče prve stopnje pa je zanesljivo ugotovilo tudi druga dva pogoja (da obstaja nesorazmerje med dohodki in vrednostjo premoženja; tudi v povezavi z obstojem verjetnosti terjatve in je podana nevarnost, da bo lastnik premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali ga bo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako da bo onemogočil ali precej otežil njegov odvzem). Enako velja glede pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZOPNI ter prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

9. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo na ugovorne trditve, s katerimi toženca izkazujeta, da je bila zasežena gotovina v višini 39.970 EUR pridobljena na zakonit način, ne drži. Sodišče prve stopnje je v 23., 24. in 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da toženca z ugovoroma nista uspela izpodbiti domneve o nezakonitosti izvora zasežene gotovine v navedeni višini. Z navedeno oceno se pritožba ne sooči in zmotno ponavlja, da je pri izračunu nesorazmernosti ta znesek dvakrat upoštevan (enkrat kot gotovina in drugič kot sredstva iz TRR).

10. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o ugovornih trditvah o nepremičnem premoženju in adaptaciji. Glede ocene vrednosti GURS in izvedenca gradbene stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podatki izvedenca in podatki GURS med seboj niso primerljivi na način, da bi lahko oceno vrednosti nepremičnin pred vlaganji, ki jo je podal izvedenec gradbene stroke, primerjali z oceno vrednosti nepremičnin po vlaganjih, kakršna izhaja iz podatkov GURS. Pri tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so vlaganja v sporne nepremičnine tista, za katere tožnica trdi, da so v nesorazmerju z dohodki tožencev in so zato premoženje, glede katerega velja domneva nezakonitega izvora.

11. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ovrglo ugovorno trditev tožencev, da so bila vlaganja delno financirana s sredstvi, ki jih je toženka dobila kot darilo od E. E. 18 let pred preiskovalnim obdobjem in delno s pomočjo sredstev, ki jih je na podlagi kreditne pogodbe pridobila F. F., partnerka sina tožencev 9 let pred preiskovalnim obdobjem. Življenjsko razumno sodišče prve stopnje šteje, da ni prepričljivo, da bi se vlaganja financirala s temi sredstvi, ki so se pridobila mnogo let pred izvedbo vlaganj, poleg tega pa jih dejansko tudi ni bilo dovolj, da bi pojasnila vlaganja v bistveno višji vrednosti. Prihodki tožencev, ki jih ponavljata v pritožbi, in sicer, da je imel toženec v obdobju od 1. 1. 2019 do 30. 10. 2022 zaslužka 40.340 EUR, toženka pa v času od 1. 1. 2020 do 16. 11. 2020 (pravilno 2022; opomba pritožbenega sodišča) v znesku 31.950 EUR potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta imela relativno nizke prihodke (vsak manj kot 1.000 EUR na mesec). Zato njune navedbe, da naj bi ob zasegu gotovine 18. 9. 2022 (torej po izvedenih vlaganjih) imela prihranjena še sredstva v višini 61.209 EUR (trdita, da sta na dan zasega gotovine hranila: 3.000 EUR podedovanih sredstev, 13.000 EUR iz naslova prodaje motorja in sredstva v gotovini, ki naj bi jih dvignila z osebnega računa in hranila doma - toženec v znesku 22.586 EUR, toženka pa v višini 22.623 EUR) resnično onemogočajo tak zaključek. Toženka tudi ne zanika, da je bila v letih 2017 in 2018 prejemnica le socialne pomoči, leta 2019 pa je bila celo brez dohodka, v letu 2020 pa je prejela skupno 11.449,79 EUR dohodka, leta 2021 pa skupno 17.606 EUR dohodka. Da bi v tem obdobju ustvarila visoke prihranke, izvedla obsežna vlaganja v nepremičnino, s katero se je vrednost nepremičnine povišala za 290.906 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verjetna. Tudi morebitna lastna angažiranost in pomoč v bližnjih, ki v pisnih izjavah potrjujejo, da so pomagali pri fasadi, ne pojasnjuje vlaganj v nepremičnino v navedeni vrednosti.

12. Predmet odvzema in predmet začasnega zavarovanja so nepremičnine, v katere se je vlagalo, in ne vlaganja kot samostojno premoženje. To pa zato, ker je prišlo do pomešanja premoženja - nepremičnine, s katero sta toženca razpolagala pred vlaganji in pred preiskovanim obdobjem z vlaganji v to nepremičnino, za katera velja domneva o nezakonitem izvoru. Da gre pri vloženih sredstvih nezakonitega izvora za neznaten delež že glede na ocenjeno vrednost investicije, ki je razvidna iz gradbenemu dovoljenju priloženega dopisa (A70), pa ni mogoče govoriti. Dejstvo je, da bila ocenjena vrednost projekta rekonstrukcije stavbe iz enostanovanjske stavbe z gostinskim lokalom v več stanovanjsko - osem etažno stavbo ocenjena na 224.000 EUR. Toženca tej oceni ne nasprotujeta. Trditev, da je adaptacija obsegala zamenjavo oken, vrat in izdelavo fasade, zato ni verjetna. Navedba, da se je adaptacija pričela pred 20. 11. 2019, je pavšalna, tudi nakup vhodnih vrat 29. 11. 2018 v to ne prepriča. 13. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za tipičen primer prikrivanja premoženja nezakonitega izvora, ko se nezakonita sredstva nadomesti s kupnino dobrovernega tretjega. Toženca sta sama povedala, da sta stanovanja namenila za prodajo oziroma oddajo, eno stanovanje sta tudi že prodala in zato ni predmet postopka. Sodišče prve stopnje se s tem res pridruži materialno pravnemu stališču tožnice iz odgovora na ugovora, kot navajata toženca v pritožbi, vendar pri tem zmotno menita, da jima je bila zato kršena pravica do izjave. Pravica do izjave bi bila tožencema kršena, če ne bi imela možnosti odgovoriti na nova dejstva in dokaze, kar pa navedeno stališče ni (tudi sicer tožnica v odgovoru na ugovor le prereka ugovorne navedbe). Zato ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 22. člena Ustave RS in tudi ne, da je zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je kot verjetneje zaključilo, da sporno premoženje, glede katerega še vedno velja domneva, da je bilo pridobljeno nezakonito, izvira iz nezakonite dejavnosti toženca, nato pa je bilo preneseno na drugo toženko, saj je slednja lastnica nepremičnin, v katere so bila izvršena vlaganja. Nobenega dvoma zato ni, da se je del tega nezakonitega premoženja s pomešanjem preneslo tudi v last toženke, ki je lastnica nepremičnin del stavbe 000-16-1, del stavbe 000-16-2 in del stavbe 000-16-7, ki so bila prav tako predmet vlaganj. Toženca sta zakonca, s tem pa po 8. točki 4. člena ZOPNI ožja družinska člana. Po 6. členu ZOPNI pa se domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane.

15. Prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za odvzem celotnega premoženja toženca ne moreta izpodbiti s tem, da zgolj ponovita ugovorne navedbe. Sodišče prve stopnje je ugovor nesorazmernosti utemeljeno zavrnilo. Predmet začasnega zavarovanja in začasnega odvzema ne presega obsega premoženja, za katerega tožnica s tožbo zahteva odvzem. Zato že iz tega razloga ni začasno zaseženo oziroma začasno odvzeto več, kot je potrebno. Domneva, da sta toženca premoženje pomešala z namenom prikrivanja premoženja nezakonitega izvora, je ostala neizpodbita. Poleg tega ne gre za sorazmerno majhen del premoženja. Trditev tožencev, da je sodišče prve stopnje kršilo 33. člen Ustave, ki določa pravico do zasebne lastnine, ker je lastnino tožencev zaseglo v prevelikem in nepotrebnem obsegu, ne drži. Spregledata pa tudi, da je sodišče ugotovilo, da nista izpodbila domneve, da je do pomešanja premoženja prišlo z namenom prikrivanja nezakonitega izvora in je zato ponavljanje navedb v smeri, da adaptacije nista izvedla zaradi izvrševanja (novih) kaznivih dejanj, brezpredmetno.

16. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, saj za to ni imelo podlage in se je pravilno omejilo le na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih dokazov (tretji odstavek 21. člena ZOPNI). O tem se bo, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, dokončno odločalo šele v pravdnem postopku. Toženca v ugovorih ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da se odredba o finančni preiskavi opredeljuje do vseh pogojev za uvedbo finančne preiskave, med drugim tudi do sumljivega premoženja v vrednosti več kot 50.000 EUR. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo očitku tožencev, da finančna preiskava ni bila uvedena zakonito.

17. Sodišče prve stopnje tožencev in prič tudi utemeljeno ni zaslišalo. Glede na okoliščine primera je pravilno ocenilo, da razpis naroka za obravnavanje ugovora ni potreben in zadoščajo listinski dokazi (28. člen ZOPNI v zvezi z drugim odstavkom 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Toženec v ugovoru zaslišanja strank ni predlagal, toženka pa je to predlagala le glede trditev, da tožbe in začasne odredbe ni prejela. Glede izvora zasežene gotovine in izjave, ki jo je toženka podala 29. 9. 2023 (B24), v ugovorih predlagata, da se toženko zasliši kot pričo. Poleg tega oba predlagata, da se zasliši priče, ki so podale pisne izjave, ki jih je sodišče pri odločanju upoštevalo.

18. Obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje C. A. in D. A., ni izostala. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, da neskladja med trditvami tožencev in izjavama hčera, ki utemeljeno vzbujajo dvom v resničnost trditev tožencev o izvoru zasežene gotovine, z zaslišanjem hčerk ne bi bilo mogoče odpraviti. Toženca sta v dokaz, da je zasežena gotovina zakonitega izvora, navedla, da so del zasežene gotovine privarčevana sredstva njunih hčerk, in sicer naj bi znesek 2.170 EUR pripadal hčerki C. A., znesek 2.400 EUR pa hčerki D. A., ki sta ta sredstva privarčevali od rojstnih dni, birme in štipendije, predložila listinski izjavi obeh hčerk o tem. Vendar pa pisni izjavi hčerk teh navedb nista potrdili. Iz izjave C. A. izhaja, da je imela v družinskem sefu sredstva v višini 2.400 EUR, iz izjave D. A. pa, da je imela privarčevana sredstva v višini 2.700 EUR. Denarna sredstva od obeh pa so bila pridobljena od rojstnih dni in birme. Sodišče prve stopnje navedenega neskladja ni spregledalo in ga tudi z zaslišanjem C. A. in D. A. ne bi odpravilo. Pričakovanje tožencev, da bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem hčerk ugotovilo, da nesorazmerje ne presega 50.000 EUR in ni pogojev za finančno preiskavo, ni utemeljeno.

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za nedokazane tudi ugovorne trditve tožencev, da je toženec po materi podedoval 3.000 EUR, da je znesek 13.000 EUR dobil od prodaje motorja, saj za te trditve nista predložila nobenih listinskih dokazov, ki so za dokazovanje relevantnih trditev v ugovorih tožencev gotovo najzanesljivejše dokazno sredstvo (ne o dediščini, ne o prodaji motorja). Glede prejetih 3.000 EUR od sina in snahe za nakup kurilnega olja toženca predložita njuno izjavo, prav tako izjavo toženčevega brata za posojilo v višini 20.000 EUR, a sodišča prve stopnje (utemeljeno) nista prepričala, da sta ta denar res prejela. O nakupu kurilnega olja ter plačilu položnic v višini 6.000 EUR (za kar naj bi polovico prispevala sin in snaha) nista predložila nobenega dokaza, življenjsko nelogično pa je tudi, da sta si denar, ob sicer zatrjevanih (višjih) prihrankih, od brata morala izposoditi. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala imeti ob zasegu glede na svoje navedbe bistveno več gotovine, če bi njune navedbe držale, pa toženca ne izpodbijata. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi toženca s pričami lahko dokazovala le svoje navedbe, iz katerih nelogično neskladje med zaseženimi in domnevno prejetimi sredstvi že samo po sebi izhaja. Nelogičnih trditev pa ni treba dokazovati, z zaslišanjem se jih tudi ne da odpraviti, saj se dokazi izvajajo v okviru trditvene podlage. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, prav tako ne kršitev 22. člena Ustave RS.

20. Pritožbeno sodišče tudi ne more spregledati dejstva, da je že Okrožno sodišče v Murski Soboti v sklepu II Ks 5983/2023 toženca na navedena neskladja opozorilo, pa se v ugovornem in tudi pritožbenem postopku ponovno pojavljajo. Od kod takšna razlika med višino zaseženih sredstev in višino sredstev, ki naj bi jih toženca zakonito prejela in hranila, ne pojasnita in že zaradi navedenega razhajanja nista prepričljiva pri pojasnjevanju vira zaseženih sredstev. Kljub temu nelogične trditve vztrajno ponavljata. Glede na to pa ne moreta utemeljeno pričakovati, da bosta z njimi uspela.

21. Glede na navedeno so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), pritožbo pa zavrnilo.

1 Dela stavbe 000-16-1 (ID ....), dela stavbe 000-16-2 (ID ....), dela stavbe 000-16-7 (ID ....). 2 Dela stavbe 000-16-1 (ID ....), dela stavbe 000-16-2 (ID ....), dela stavbe 000-16-7 (ID ....). 3 Nepremičnine v naravi predstavljajo dele večstanovanjskega in poslovnega objekta, ki stoji na parcelni številki 141/4, 141/24 in 141/25, vse k. o. 000 X.