Jedro

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče izdati začasne odredbe na podlagi 85. čl. ZDR. Predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tem primeru ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 5. 2010 do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da pritožba in ugovor zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da 85. člen Zakona o delovnih razmerjih, za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ne določa začasnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pritožba poudarja, da tožeča stranka v predmetni zadevi ni predlagala izdaje začasne odredbe v skladu s 3. odstavkom 85. člena ZDR, temveč je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki v 4. odstavku določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. Tožeča stranka je izkazala vse predpostavke za izdajo začasne odredbe skladno z 272. členom ZIZ, saj bi tožeča stranka zaradi prenehanja delovnega razmerja utrpela nenadomestljivo škodo in bi s tem bilo resno ogroženo njeno preživetje, saj je edini dohodek tožeče stranke plača, ki jo prejema pri toženi stranki. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da sme sodišče skladno s 1. odstavkom 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, tudi začasno odredbo, s katero zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007) v zvezi z 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve v sporni zadevi ni vplivalo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 4. odstavku 43. člena določa, da se v individualnih delovnih sporih izdajajo začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Tako je v 1. odstavku tega člena opredeljeno, da lahko sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, v 2. in 3. odstavku pa je določen rok za odločitev o predlogu strank za izdajo začasne odredbe in rok, v katerem mora pritožbeno sodišče odločiti o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi. V ostalih primerih je torej potrebno, v postopku za izdajo začasne odredbe, po vloženem predlogu uporabiti določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004). Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe zavarovanje nedenarne terjatve, v skladu z 272. členom ZIZ. Po 1. odstavku 272. člena je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo mu nastala.

Tožena stranka je tožniku v konkretnem primeru izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 24. 5. 2010, iz katere izhaja, da bo tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po poteku 75-dnevnega odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in 272. člen ZIZ. Pravilno je tudi obrazložilo, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007) v 1. odstavku 85. člena določa, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi lahko zadrži v primeru, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje odpovedi ter da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uporaba 85. člena ZDR sploh ne pride v poštev in posledično tudi ne začasna odredba v predlagani obliki.

Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR, saj je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena ZIZ, na kar tudi pravilno opozarja v pritožbi.

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi okoliščin, ki jih tožnik v tožbi obširno navaja in na katere se sklicuje v pritožbi, je preuranjen zaključek, da odpovedni razlog ni bil resen in utemeljen v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR in da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi izključno zaradi mnenja Zavoda za varstvo pri delu, Centra za medicino dela, iz katerega izhaja, da tožnik ni več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu „komisionar – viličar“. Verjetnosti terjatve pa tudi ne izkazuje dejstvo, da je tožena stranka v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu, njegovo delo nadomeščala z delavcem R.D., kar bi naj dokazovalo, da je delo tožnika neobhodno potrebno in da tožena stranka ni dokazala bistvenega upada naročil ter s tem povezanega zmanjšanja obsega dela.

Upoštevati je namreč potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi tožnikovih navedb v tožbi še ni mogoče zaključiti, da je verjetnost terjatve podana, kar pa pomeni, da zaradi navedenega niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe v smislu 272. člena ZIZ in se zaradi tega tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem, ali je podana katera od zatrjevanih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in sicer, kdaj je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazalo, da je neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic kot tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.