Jedro

Sodišče prve stopnje je podrobno, pregledno in argumentirano pojasnilo razloge, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da sta izkazana tako objektivni kot subjektivni element oderuštva v zvezi z obrestmi, kot so bile dogovorjene v posojilni pogodbi.

Tožnik ni uspel dokazati, da ni vedel, da je toženec v težki finančni stiski oziroma, da ni izkoristil težkega gmotnega položaja toženca pri določitvi višine obrestne mere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**_Dosedanji potek postopka_**

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval, da mu toženec plača 42.177,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, kar predstavlja glavnico in obresti iz naslova posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Tožnik je tekom postopka umaknil tožbo za 21.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom P 282/2018 z dne 9. 7. 2020 odločilo, da se postopek ustavi v delu za plačilo 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožniku 5.289,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, in da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške postopka.

3. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 1846/2020 z dne 10. 2. 2021 pritožbo tožnika zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi toženca in sodbo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku 1.168,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 do plačila (I), da so obračuni obresti sestavni del sodbe (II), da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo nad dosojenim zneskom 1.168,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 do plačila do zneska 5.289,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (III), in da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške postopka v višini 4.687,00 EUR v roku petnajstih dni, do takrat brez obresti, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV).

**_Povzetek pritožbenih navedb_**

5. Tožnik iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Tožnik je na naroku 23. 12. 2021 predlagal zaslišanje priče A. A., ki je bil posrednik med pravdnima strankama pri pridobitvi posojila, in mu je znano, da je obrestno mero določil toženec. Tožnik je navedel, da so bila štiri plačila med 30. 1. 2015 in 30. 4. 2015, kot izhaja iz zapisa Banke d. d., plačana na račun poplačila predhodnega posojila, ne pa na račun posojila v višini 21.000,00 EUR, katerega dokončno vračilo zahteva tožnik v tem postopku. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, hkrati pa ni upoštevalo navedb, ki jih je tožnik dal na naroku 23. 12. 2021 v zvezi s spornimi štirimi plačili. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ne bi pretirano zavlekla reševanja spora, enako velja za navedbe, ki jih je tožnik dal na naroku 23. 12. 2021. Sodišče je s tem storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, zato je sodba nezakonita in nepravilna.

7. Sodišče ni opravilo preliminarne pravne ocene, v okviru katere bi opozorilo na problematiko oderuštva. Sodišče ni izvedlo programa vodenja postopka, v okviru katerega bi predstavilo pravno podlago, ki jo šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku. Posledično se sodba ne more preizkusiti, ker so v obrazložitvi sodbe izostali bistveni razlogi o nasprotujočih si navedbah pravdnih strank, predvsem zakaj toženec potrebuje denar, in o tem, da je toženec posojilno pogodbo brez pripomb izpolnjeval, šele kasneje pa je zatrjeval, da je pogodba oderuška.

8. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker bi moralo natančno ugotoviti celotno zgodovino dolžniško-upniškega razmerja med pravdnima strankama. V dokaznem postopku se je izkazalo, da sta pravdni stranki že v preteklosti poslovno sodelovali, in da je tožnik pod enakimi pogoji posojal denar tožencu. Toženec je kot posojilojemalec 26. 11. 2013 s tožnikom kot posojilodajalcem sklenil posojilno pogodbo, s katero se je zavezal, da bo 26. 11. 2013 v enkratnem znesku izročil 6.000,00 EUR, posojilojemalec pa se je zavezal, da bo po preteku dveh mesecev 26. 1. 2016 posojilodajalcu vrnil enkratni znesek 7.000,00 EUR. Posojilna pogodba je bila v celoti izpolnjena, dogovorjeni znesek pa v celoti vrnjen v dogovorjenem roku, kjer tudi ni bilo očitkov, da bi bile obresti oderuške.

9. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so bila štiri plačila, ki so bila izvršena med 30. 1. 2015 in 30. 4. 20215, plačana na račun posojila 21.000,00 EUR. Ta plačila so bila izvršena na račun predhodnega posojila, katerega vračilo ni predmet tega postopka. To potrjuje dejstvo, da je toženec z vračanjem posojila pričel 2. 6. 2015, kar pomeni, da štiri plačila izvršena med 30. 1. 2015 in 30. 4. 2015 niso mogla biti izvršena na račun posojila 21.000,00 EUR, katerega dokončno vračilo je predmet tega postopka, ampak na račun predhodnega posojila.

10. Pri opredelitvi, ali gre v posameznem primeru za oderuške obresti, je treba ugotoviti, ali sta podana objektivni in subjektivni element oderuštva. Neobstoj subjektivnega elementa oderuštva dokazuje dejstvo, da sta pogodbeni stranki enako obrestno mero določili že v prejšnji posojilni pogodbi, in da je toženec vse obveznosti iz te pogodbe poravnal. 11. Sodišče bi moralo zadevo obravnavati kot poslovno posojilo, toženca pa kot podjetnika (gospodarstvenika), ki je pričakoval, da bo dosegel velik dobiček z denarjem, ki si ga je izposodil od tožnika.

**_Odgovor na pritožbo_**

12. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasil pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

**_Glede utemeljenosti pritožbe_**

13. Pritožba ni utemeljena.

**_Glede kršitev pravdnega postopka in odgovori na pritožbene navedbe_**

14. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodbe ne da preizkusiti, prav nasprotno, sodba vsebuje vse odločilne razloge o odločilnih dejstvih.

16. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izdelalo programa vodenja postopka, da ni predstavilo svojega pravnega gledanja predmetnega spora v postopku pred izdajo sodbe posebej glede oderuških obresti, ne navede pa nobenega relevantnega (konkretnega) dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do učinkovitega varstva njegovih procesnih in materialnopravnih pravic.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se sklicuje na materialno pravo, kot ga je določno navedlo in povzelo sodišče prve stopnje v sodbi, da bi se na ta način izognilo ponavljanju.

18. Tožnik je predlagal zaslišanje priče A. A. na zadnjem naroku (ponovnega sojenja) 23. 12. 2021, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tega dokaza ne bo izvedlo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da dopustitev izvedbe tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile prepozne navedbe tožnika, da so bila štiri plačila za čas od 30. 1. 2015 do 30. 4. 2015 izvršena v poplačilo prejšnjega posojila, ki ni predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi s pozivom z dne 16. 4. 2021 dalo tožniku rok, da se izjasni o vseh toženčevih plačilih, kot so izhajala iz podatkov Banke, hkrati pa ga je opozorilo, da kasnejših navedb sodišče ne bo upoštevalo. Tožnik v vlogi z dne 28. 4. 2021, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, drugega, razen, da je za prejeta plačila na račun posojila, ki se vtožuje v tem postopku, to je posojilo z dne 22. 12. 2014, tožbo že umaknil, ni trdil. Pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožnikove trditve iz te v vloge v direktnem nasprotju z njegovimi trditvami, ki jih je dal na naroku 23. 12. 2021, s tem, da je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da je tožnik izpovedal, da je tožencu novo posojilo odobril šele, ko je bilo prejšnje plačano, kar pomeni, da njegove trditve, da so bila plačila izvršena na račun predhodnih posojil, ne morejo držati in so zato prilagojena potrebam postopka.1

20. Sodišče prve stopnje je podrobno, pregledno in argumentirano pojasnilo razloge, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da sta izkazana tako objektivni kot subjektivni element oderuštva v zvezi z obrestmi, kot so bile dogovorjene v posojilni pogodbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja objektivnega elementa oderuških obresti,2 pritožba tudi ne izpodbija. Prepričljivo je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da ni vedel, da je toženec v težki finančni stiski oziroma, da ni izkoristil težkega gmotnega položaja toženca pri določitvi višine obrestne mere. Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta pravdni stranki že predhodno sklenili posojilno pogodbo, in da je toženec posojilo iz prejšnje posojilne pogodbe skupaj z obrestmi tudi plačal. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo številna dejstva, ki prepričljivo potrjujejo, da je tožnik vedel za težko materialno stanje toženca. Tožnik je npr. vedel, da je toženec vzel pri banki dva bančna kredita, da ima obveznosti in stroške z nakupom repromateriala na kmetiji in z nakupom živali, ki so mu ušle, da ima zato precejšen izpad dohodka, s tem, da je bilo ugotovljeno, da med pravdnima strankama ni obstajal le poslovni odnos.

21. Nobeno dejstvo ne pritrjuje pritožbeni tezi, da bi bilo treba tožnika obravnavati kot podjetnika, ki je pričakoval, da bo z izposojenim denarjem dosegel velik dobiček.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_Odločitev o stroških pritožbenega postopka_**

23. Toženec v odgovoru na pritožbo ni navedel dejstev, ki bi prispevali k vsebinski odločitvi pritožbenega sodišča, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta njegova vloga ni bila potrebna, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej 20. tč. na strani 10 sodbe sodišča prve stopnje. 2 Glej 14., 15. in 16. tč. sodbe sodišča prve stopnje.