Jedro

Pravno nasledstvo po upravičencu je verjetno izkazano, če je vlogo za denacionalizacijo kot dedič dediča vložil bratranec sina upravičenke, saj je upravičenkin sin upravičenko preživel.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 24.5.2002, odpravi ter se mu zadeva vrne v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v upravnem sporu v višini 240,79 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe brezobrestno, naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 46/05 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Velenje z dne 23.4.2002. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih A.A., nazadnje bivajoči v tujini, ker tožnik ni izkazal pravnega nasledstva po pokojni prejšnji lastnici podržavljenega premoženja.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je določbe 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in Zakona o dedovanju (ZD). Ugotovilo je, da bi tožnik kot nečak pokojnega zakonca pokojne prejšnje lastnice ob pogojih, ki jih določa ZD, lahko dedoval oziroma uveljavljal vračilo premoženja le po zakoncu prejšnje lastnice B.A., če bi le-ta preživel prejšnjo lastnico, kar pa ni. Prejšnja lastnica je namreč umrla 8.4.1967, njen nekdanji zakonec pa je bil razglašen za mrtvega s sklepom Temeljnega sodišča v Velenju, Enota v Velenju z dne 25.5.1993, pri čemer je kot dan smrti določen 30.6.1945, torej je umrl pred prejšnjo lastnico in zato ni mogel biti njen pravni naslednik oziroma zakoniti dedič. Tožnik glede na določbe ZD tudi ne more biti dedič po svojem bratrancu, to je sinu prejšnje lastnice podržavljenega premoženja C.A. Ta je bil razglašen za mrtvega s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju z dne 16.1.1995, kot dan njegove smrti pa je določen 31.12.1980. Ker tožnik ob vložitvi denacionalizacijskega zahtevka ni verjetno izkazoval pravnega nasledstva po prejšnji lastnici, kakor to zahteva 3. odstavek 60. člena ZDen v zvezi s 15. in 78. členom ZDen, bi bilo treba njegovo vlogo za denacionalizacijo zavreči, vendar pa to, da je bila zavrnjena, ni takšna kršitev pravil upravnega postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je prejšnja lastnica A.A. umrla 8.4.1967. Ker se dediči določajo po trenutku zapustnikove smrti, sta bila dne 8.4.1967 zakonita dediča njen zakonec - tožnikov stric in sin - tožnikov bratranec. Za moža prejšnje lastnice je bila odločba sodišča o razglasitvi pogrešanega za mrtvega izdana šele leta 1993, za njenega sina pa leta 1995, pri čemer je bil v tej odločbi datum smrti njenega sina 31.12.1980, torej po smrti prejšnje lastnice. Pogoji za dedovanje omenjenih oseb po prejšnji lastnici so bili izpolnjeni do leta 1993 oziroma 1995, ko sta bili izdani odločbi o razglasitvi teh oseb za mrtvi. Zato je tožnik po vstopni pravici vstopil v dedovanje po prejšnji lastnici preko razglašenih za mrtve. Glede na določbe 15. in 78. člena ZDen ter 14. in 15. člena ZD je torej tožnik upravičeni vlagatelj denacionalizacije po pokojni prejšnji lastnici, in sicer po parantelnem načelu. Glede na navedeno je tožnik 13.5.1993, ko je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v nasprotju s trditvijo sodišča izpolnjeval vse pogoje za upravičenega vlagatelja, sicer bi imela odločba o razglasitvi za mrtvega retroaktivno veljavo, kar je v nasprotju z določbo 155. člena URS. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožnik kot nečak zakonca oziroma bratranec sina prejšnje lastnice podržavljenega premoženja upravičeni vlagatelj za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega prejšnji lastnici A.A. (v nadaljevanju upravičenka). Pri tem ni sporno, da je bilo upravičenki premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Šoštanju z dne 8.9.1945, izdani na podlagi odloka AVNOJ, da je upravičenka umrla 8.4.1967, in da se je do tedaj od 28.8.1945 štela za jugoslovansko (in slovensko) državljanko; da je bil njen zakonec razglašen za mrtvega s sklepom Temeljnega sodišča v Velenju, Enota v Velenju, z dne 25.5.1993, pri čemer je kot dan smrti določen 30.6.1945; da je torej umrl pred upravičenko; da je imela upravičenka sina (ki je bil tožnikov bratranec), ki je bil razglašen za mrtvega s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju z dne 16.1.1995, kot dan njegove smrti pa je določen 31.12.1980. Po 15. členu ZDen so upravičeni vlagatelji denacionalizacije po pokojnem prejšnjem lastniku podržavljenega premoženja - upravičencu njegovi pravni nasledniki, pri čemer se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije, torej se za fizične osebe pravno nasledstvo ugotavlja po ZD. Pri tem se upošteva tudi določba 78. člena ZDen, po kateri se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, kar glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-138/99-41 z dne 18.1.2001, med drugim pomeni tudi, da se dediči določajo po trenutku zapustnikove smrti, in da namesto prej umrlih dedičev vstopajo njihovi dediči. To pa pomeni, da so upravičeni vlagatelji denacionalizacijskih zahtevkov tudi pravni nasledniki pravnih naslednikov oziroma dediči dedičev, ki so preživeli upravičenca. Po določbi 3. odstavka 60. člena ZDen pa mora biti pravno nasledstvo za potrebe ugotavljanja upravičenosti vlagatelja vsaj verjetno izkazano. Po ZD so dediči po zapustniku osebe, določene v oporoki, ki je v tem primeru ni, ali pa zakoniti dediči. Po 10. členu ZD so zakoniti dediči zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegov zakonec, njegovi starši, posvojitelj in njegovi sorodniki, njegovi bratje in sestre ter njihovi potomci in njegovi dedi in babice ter njihovi potomci. V 11. do 20. členu ZD so navedeni dediči po dednih redih, vstopna pravica v prvem dednem redu ter druge posebne določb glede zakonitega dedovanja.

Zapustnikov zakonec je dedič 1. oziroma 2. dednega reda le, če zapustnika preživi, sicer v 1. dednem redu dedujejo njegov delež po vstopni pravici zapustnikovi potomci; v 2. dednem redu pa zapustnikovi starši. Ker je v tem primeru zakonec upravičenke umrl pred njo, saj je s sklepom o razglasitvi za mrtvega, ki je iz leta 1993, ugotovljen kot dan njegove smrti 30.6.1945, upravičenka pa je umrla leta 1967, ni mogel biti njen pravni naslednik oziroma dedič. Za opredelitev pravnega naslednika oziroma dediča namreč ni pomemben dan izdaje oziroma pravnomočnosti sklepa o razglasitvi osebe za mrtvo, temveč datum, ki je kot dan smrti ugotovljen v tem sklepu. Tožnik kot pravni naslednik (in morebitni dedič) pokojnega zakonca upravičenke, torej ne more biti upravičeni vlagatelj denacionalizacije za premoženje upravičenke, ker kot nečak njenega pokojnega zakonca ni njen pravni naslednik oziroma dedič, ker pa tudi pokojni zakonec upravičenke, ker je umrl pred njo, ni bil njen pravni naslednik oziroma dedič, tožnik tudi ni pravni naslednik pravnega naslednika upravičenke oziroma dedič dediča upravičenke. Odločitev prvostopnega sodišča, da tožnik ni upravičeni vlagatelj denacionalizacije po upravičenki kot nečak njenega pred njo umrlega zakonca, je torej pravilna in zakonita. Za ta del odločitve je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

Pri tem pa ne gre za retroaktivno uporabo sklepa o razglasitvi za mrtvega in za kršenje določbe 155. člena Ustave RS, kot zmotno zatrjuje tožnik, temveč za pravno pomembno navezno okoliščino za ugotovitev pravnega naslednika oziroma dediča, to pa je datum smrti zapustnika in pravnega naslednika oziroma potencialnega dediča, ne pa datum izdaje sklepa o razglasitvi za mrtvega.

Pravni naslednik oziroma dedič premoženja prejšnje lastnice bi bil v tem primeru torej njen edini sin, ki je po sklepu o razglasitvi za mrtvega iz leta 1995 umrl 31.12.1980, torej kasneje kot upravičenka. Upravičenkin sin bi bil torej upravičeni vlagatelj denacionalizacije, vendar je umrl pred uveljavitvijo ZDen, torej bi bili upravičeni vlagatelji glede na določbe 15. člena ZDen, 78. člena ZDen in prej navedeno odločbo ustavnega sodišča, njegovi pravni nasledniki oziroma dediči. Tožnik pa bi kot bratranec upravičenkinega sina bil ob pogojih 19. člena ZD skupaj z drugimi bratranci in sestričnami upravičenkinega sina njegov pravni naslednik oziroma verjetni dedič 3. dednega reda (18. do 20.člen ZD).

Prav na takšno upravičenje pa se tožnik sklicuje ves čas upravnega postopka in upravnega spora, vendar mu niti upravna organa niti prvostopno sodišče v tem delu niso ugodili. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, namreč, da je bratranec upravičenkinega sina, so po presoji Vrhovnega sodišča zmotno uporabili materialno pravo, to je določbe ZD in ZDen, saj so presodili, da njegovo pravno nasledstvo po upravičenkinem sinu in s tem posredno po upravičenki ni niti verjetno izkazano, da torej tožnik ni pravni naslednik upravičenkinega pravnega naslednika oziroma dedič upravičenkinega dediča. Posledično pa so mu po presoji vrhovnega sodišča nezakonito odrekli vlogo upravičenega vlagatelja denacionalizacijske zahteve za vračilo premoženja, podržavljenega upravičenki. Pri tem pa tudi niso pojasnili razlogov za svojo odločitev.

Ker je tožnik kot bratranec upravičenkinega sina, ki je upravičenko preživel, po presoji vrhovnega sodišča kot verjetno izkazal svoje pravno nasledstvo po upravičenki preko njenega sina - svojega bratranca, je torej upravičeni vlagatelj denacionalizacijske zahteve za vračilo upravičenkinega premoženja. Zato bo treba v ponovljenem postopku v zvezi s to sodbo denacionalizacijski postopek nadaljevati.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

ZUS-1 je vrhovno sodišče uporabilo kot postopkovni predpis na podlagi določbe 1. odstavka 107. člena ZUS-1, ki določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ker posebnega zakona, ki bi za to zadevo določal drugače, ni, torej tudi za upravne spore na pritožbeni stopnji velja ZUS-1, čeprav je bila pritožba vložena pred njegovo uveljavitvijo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na zahtevku (430 točk za pritožbo, pregled listin, poročilo in konferenca s stranko, povečano za 20% DDV in 2% materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,4590 EUR znese 240,79 EUR) in na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena in 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.