Jedro

Določbe 361. člena ZOR velja tudi za presojo zastaranja terjatve, ki izvira iz poslovne odškodninske odgovornosti, zato ni pomembna le okoliščina o nastanku škodnega dogodka (kršitvi pogodbe), pač pa tudi okoliščina, kdaj je oškodovancu škoda nastala. Šele tedaj je namreč terjatev dospela, oškodovanec pa ima pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka, ki so nastali toženi stranki. Kot razlog zavrnitve je navedlo zastaranje odškodninske terjatve.

Proti navedeni sodbi je vložil pritožbo tožnik in uveljavljal vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, utemeljen. Sodišče je izhajalo iz stališča, da začne zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Takšno stališče pa je po mnenju pritožnika pravno zmotno. Tožnik je uveljavljal odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička kot posledico kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke, ker slednja ni hotela z njim ustanoviti podjetja. Za odškodnino za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, velja splošni petletni zastaralni rok. Upnik ima v primeru kršitve pogodbene obveznosti več zahtevkov in sicer lahko vztraja pri izpolnitvi obveznosti, poleg tega pa uveljavlja tudi odškodnino za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Gre za dva ločena zahtevka, ki imata vsak svojo usodo. V smislu člena 376/3 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) imata ta dva zahtevka enak zastaralni rok, pri čemer pa ni nujno, da začne zastaranje obeh terjatev teči istega dne. Stališče prvostopenjskega sodišča bi bilo pravilno glede zahtevka na izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke. Za začetek teka zastaranja tožnikove odškodninske terjatve za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, kar je predmet te tožbe, pa je treba upoštevati okoliščino, kdaj je tožnik zvedel za škodo, to je kdaj je tožniku škoda nastala. Pogoj za začetek teka zastaranja je, da ima upnik na voljo vse podatke, da lahko terja tožnika. Če bi tožena stranka upoštevala pogodbo, bi bilo novo podjetje ustanovljeno najkasneje v začetku leta 1999. Škoda v obliki izgubljenega dobička pa tedaj tožniku še ni nastala, temveč mu je nastala šele odtlej. Škoda je nastala, ko je tožnik po preteku poslovnega leta ugotovil, koliko bi znašal dobiček, ki bi mu pripadal kot družbeniku nove družbe. Tožnik je torej lahko terjal terjatev šele po njeni dospelosti, dokler pa traja proces nastajanja škode, zastaranje ne more teči. Pred iztekom poslovnega leta obseg izgubljenega dobička še ni znan. Odškodnina za izgubljeni dobiček, ki nastaja sukcesivno, se lahko zahteva tudi s postopnim vlaganjem tožb. Bistvo je, da tožniku s kršitvijo pogodbene obveznosti ni istočasno nastala škoda, temveč je ta nastala šele kasneje. V nadaljevanju pritožbe tožnik graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede vprašanja verjetnosti nastanka škode, očita nepravilno uporabo materialnega prava ter ponavlja dejstva, ki jih je kot utemeljitev svojega tožbenega zahtevka navedel že v tožbi in pripravljalni vlogi. Po njegovem mnenju je odločitev prvostopnega sodišča o zastaranju terjatve materialnopravno zmotna, glede ostalih trditev tožnika pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj tudi ni izvajalo dokazov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožnik zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Po njenem mnenju je odločitev materialnopravno pravilna. Vse ostale tožnikove pritožbene navedbe so glede na odločitev prvostopenjskega sodišča irelevantne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče druge stopnje je prvič obravnavalo pritožbo tožnika na seji dne 11.10.2006 in jo zavrnilo. V celoti je soglašalo s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnikova terjatev zastarana.

Na podlagi revizije tožnika je Vrhovno sodišče RS sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo. Odločilo je, da presoja o zastaranju terjatve ni pravilna, saj nižji sodišči pri odločanju nista upoštevali določbe 361. člena ZOR, ki velja tudi za presojo zastaranja terjatve, ki izvira iz poslovne odškodninske odgovornosti, zato ni pomembna le okoliščina o nastanku škodnega dogodka (kršitvi pogodbe), pač pa tudi okoliščina, kdaj je oškodovancu škoda nastala. Šele tedaj je namreč terjatev dospela, oškodovanec pa ima pravico terjati izpolnitev obveznosti.

V ponovljenem pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč revizijskega sodišča ugotovilo, da je pritožba utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialne določbe ZOR o zastaranju, ko je presodilo, da je vtoževana terjatev zastarana.

Tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala iz naslova izgubljenega dobička, ker tožena stranka ni izpolnila s pogodbo prevzete obveznosti, da bo s tožnikom ustanovila skupno podjetje, ki bo vpisano pri pristojnem sodišču najkasneje v začetku leta 1999. V novo podjetje naj bi ustanovitelja vložila ustanovni kapital enake vrednosti tako, da bi bil odnos lastništva in vlaganj v razmerju 50 : 50. Po registraciji novega podjetja bi se k novemu podjetju pripojila tudi družba I. p.o. C., ki jo je v letu 1997 tožena stranka odkupila od tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da je glede na navedeni dogovor pravdnih strank kršitev pogodbe nastala najpozneje konec junija 1999, saj naj bi novoustanovljeno podjetje najpozneje tedaj začelo delovati. Vendar pa je res, da škoda tožniku tedaj še ni nastala. Tožnik namreč zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu nastala v obliki izgubljenega dobička v smislu določb 189. člena ZOR. Dobiček neke gospodarske družbe se ne ugotavlja v teku poslovnega leta, pač pa šele v zaključnem računu, ki ga v skladu z računovodskimi in finančnimi predpisi gospodarska družba izdela do konca meseca februarja za preteklo leto. To pa pomeni, da bi tožnik lahko terjal dobiček, ki bi s poslovanjem v novi družbi nastal v letu 1999, šele v letu 2000. Ker je bila tožba vložena 30.1.2004, pa se izkaže, da terjatev še ni zastarala, saj od dospelosti prve terjatve, ko je v smislu določbe 1. odstavka 361. člena ZOR tožnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti, še ni potekel 5-letni zastaralni rok iz 3. odstavka 376. člena ZOR v zvezi s členom 371 ZOR.

Glavni razlog zavrnitve tožbenega zahtevka je bilo zastaranje zahtevka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer polemiziralo z nekaterimi stališči tožnika do spornega razmerja, vendar pa se ni ukvarjalo s presojo večine trditvenega gradiva kot izhaja iz tožbe in pripravljalne vloge, pa tudi predlaganih dokazov ni izvajalo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko se je sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ukvarjalo le z vprašanjem zastaranja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni primerno, da bi samo v dokaznem postopku ugotavljalo dejansko stanje, zato je na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede dokaze, ki so po njegovi presoji potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev in o zahtevku znova odloči. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).