Jedro

Tožena stranka ni v postopku pred sodiščem prve stopnje podala nobene konkretizacije svojih trditev glede plačila svoje obveznosti z asignacijo, ampak je slednje konkretizirala šele v pritožbenem postopku. Spisek plačil pa ob pomanjkljivi trditveni podlagi ne more pomeniti dokaza, s katerim bi lahko tožena stranka dokazala plačilo zneska 618,00 EUR. Z dokazom namreč tožena stranka ni mogla nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Tožena stranka se je sicer sklicevala na okoliščino, da je v svoji arhivski dokumentaciji šele naknadno našla pogodbo o asignaciji, zaradi česar je do prvega naroka za glavno obravnavo ni mogla predložiti, kar pa ni upoštevan objektivni razlog, zaradi katerega bi lahko sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku upoštevalo nov dokaz v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem in tretjem odstavku izreka potrdi.

II. Zahtevi strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 34289/2010-2 z dne 16.3.2010 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila glavnice v znesku 7.365,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice: - 5.424,00 EUR za čas od 17.1.2010; - 1.932,00 EUR za čas od 25.1.2010 do plačila, in v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov v znesku 77,40 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (drugi odstavek izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 878,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (tretji odstavek izreka). V obrazložitvi je navedlo, da je temelj vtoževanima računoma št. 04-10 in št. 05-10 pogodba o opravljenih storitvah, sklenjena med pravdnima strankama dne 1.6.2009 in 1.12.2009. Prvo pogodbo, sklenjeno za obdobje od 1.6.2009 do 30.11.2009 je za toženo stranko podpisal direktor T. B., podpisnik druge pogodbe, sklenjene za obdobje od 1.12.2009 do 31.3.2010, pa je bil prokurist tožene stranke J. R.. Na podlagi potrjenega obračuna opravljenih del je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka utemeljeno zahtevala plačilo zneska 7.356,00 EUR, medtem, ko je za razliko do vtoževanega zneska 8.094,00 EUR (693,00 EUR s pp) sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka se je proti sodbi pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala sodišču druge stopnje, da neutemeljeno pritožbo zavrne in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. T. B. je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, imel pooblastilo za zastopanje tožene stranke do vključno 31.12.2009. Za potrjevanje predloženih obračunov je imel vsa pooblastila do konca meseca decembra 2009. Zato je lahko potrjeval predložene obračune opravljenega dela (ur) I. M. vse do 24.00 ure 31.12.2009. Pritožbene trditve, da je očitno, da je priča T. B. po vsej verjetnosti delovne ure za december 2009 potrjeval za nazaj, so torej brez realne podlage in pomenijo le sklepanje tožene stranke, ki nima nobene osnove v podatkih spisa. Pritožnik s svojimi dvomi, da bi I. M. v mesecu decembru opravila skupno 308 delovnih ur, kar predstavlja dnevno skoraj 10 ur delovne obveznosti, ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča, da so bile vse ure, ki so bile obračunane, tudi potrjene s strani tedaj pooblaščenega direktorja tožene stranke T. B..

5. Tožena stranka v postopku ni konkretizirano navajala, da iz spiska plačil z dne 26.1.2010 izhaja plačilo zneska 618,00 EUR z asignacijo, kar naj bi predstavljalo delno plačilo računa št. 05-10 v višini 2.046,00 EUR. Tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme v zvezi s trditvijo in dokazovanjem plačila svoje obveznosti (212. člen ZPP). Tožena stranka ni v postopku pred sodiščem prve stopnje podala nobene konkretizacije svojih trditev glede plačila svoje obveznosti z asignacijo, ampak je slednje konkretizirala šele v pritožbenem postopku. Spisek plačil (kjer je v zadnji postavki z dne 26.1.2010 navedeno tudi plačilo 618,00 EUR) pa ob pomanjkljivi trditveni podlagi ne more pomeniti dokaza, s katerim bi lahko tožena stranka dokazala plačilo zneska 618,00 EUR. Z dokazom namreč tožena stranka ni mogla nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

6. Sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati šele v pritožbenem postopku vložene asignacijske pogodbe, po kateri naj bi tožeča stranka kot asignat pooblastila toženo stranko kot asignanta, da poravna dolg v višini 1.080,00 EUR asignatarju B. S. s.p.. Tožena stranka se je sicer sklicevala na okoliščino, da je v svoji arhivski dokumentaciji šele naknadno našla to listino, zaradi česar je do prvega naroka za glavno obravnavo ni mogla predložiti, kar pa ni upoštevan objektivni razlog, zaradi katerega bi lahko sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku upoštevalo nov dokaz v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

7. Tožena stranka ni v postopku pred sodiščem prve stopnje podala nobenih trditev, da naj bi tožeči stranki plačevala po 396,00 EUR, pomanjkljive trditvene podlage pa v skladu z določilom 212. in naslednjih členov ZPP ne more nadomestiti z izvajanjem dokazov oziroma v konkretnem primeru z izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke T. B.. Zato tudi trditve v smeri plačila zneska v višini po 396,00 EUR predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri tem pa pritožnik niti ni navedel, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

8. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (350. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem v prvem in tretjem odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Pritožbeni stroški tožeče stranke z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni, ker niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje, zato jih sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo.