Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (delodajalec) toženi stranki (delavki) za čas, ko je bila ta upravičena do starševskega nadomestila, ni bila dolžna izplačati plače, ker je odpadel pravni temelj na podlagi delovnega razmerja. Pravna podlaga, na podlagi katere je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je bila sodba, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka pridobila pravico do starševskega nadomestila, odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače. Po izvršenem plačilu bi tožeča stranka lahko vložila predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe, če iz upravičenih razlogov ni mogla tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajati, da tožena stranka v določenem obdobju ni bila upravičena do plačila plače zaradi prejemanja starševskega nadomestila. V kolikor bi s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe uspela, bi nato lahko zoper sodbo vložila pritožbo. Šele takrat bi lahko uveljavljala vračilo plačila nadomestila plač, ki ga je opravila brez pravne podlage, če bi bila kasneje sodba razveljavljena. Zato tožbeni zahtevek na vračilo plačanih nadomestil plač ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1. odstavku 1. točke spremeni tako, da v tem delu glasi: „Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.898,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 569,83 EUR od 28. 2. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.328,73 EUR od 29. 2. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 792,79 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 474,34 EUR v 15 dneh od prejema sodbe po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.898,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 569,83 EUR od 28. 2. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.328,73 EUR od 29. 2. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku pa je zahtevek tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 765,55 EUR v roku 15 dni po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, vključno s stroški pritožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pravno pomembnih dejstvih, ki jih je tožena stranka navajala in zatrjevala tekom postopka na prvi stopnji v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2011, prav tako pa je tožeča stranka za dejstvo, da je tožena stranka prejemala starševsko nadomestilo vedela že iz listine „Zahteva za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 18. 2. 2010“. V postopku na prvi stopnji je bilo dokazano, da je tožeča stranka v postopku opr. št. Pd 45/2010 vedela, da je tožena stranka v času od 30. 7. 2010 do 29. 7. 2011 prejemala starševsko nadomestilo, pa tožeča stranka tega ni uveljavljala, zato je Delovno in socialno sodišče v Brežicah v zadevi opr. št. Pd 45/2010 z dne 10. 4. 2011 dosodilo toženi stranki plačilo plač tudi za to obdobje, ko je prejemala starševsko nadomestilo. Če se je tožeča stranka v zadevi Pd 45/2010 slabo pravdala in ni zatrjevala vseh dejstev in predlagala vseh dokazov, s katerimi bi lahko dosegla, da ne bi bila obsojena na plačilo plač tudi za obdobje 30. 7. 2010 do 29. 7. 2011, sedaj bremena ne more prevaliti na toženo stranko. Tožena stranka je morala v postopku izvršbe izterjati od tožeče stranke med drugim tudi plače za obdobje, ko je prejemala starševsko nadomestilo in je bila navedeno opravičena izterjati na podlagi pravnomočne sodbe odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Brežicah, opr. št. Pd 45/2010. Tožena stranka je prejela izplačano po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Brežicah, opr. št. Pd 45/2010 zgolj in samo to, kar ji je delodajalec dolgoval. S tem pa, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku je poseglo v pravnomočno in izvršljivo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Brežicah na način, da je ponovno presojalo o nečem, kar je bilo že pravnomočno razsojeno. Z rednim pravnim sredstvom tožeča stranka v postopku opr. št. Pd 45/2010 ni uspela, izrednega pa ni vložila. Tudi argument, da je pravni temelji za plačilo plač kasneje odpadel ne vzdrži resne presoje oz. je neutemeljen, saj je tožena stranka pravico do starševskega nadomestila pridobila pred 30. 7. 2010 in zato pravni temelj za plačilo plač po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča ni mogel odpasti kasneje, potem ko je bila sodba izdana. Pravni temelj, na podlagi katerega je tožena stranka prejela plačilo plač, je sodba Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pd 45/2010 z dne 4. 8. 2011, ki je postala pravnomočna leta 2012 in ta pravni temelj ni mogel odpasti s pridobitvijo pravice do starševskega nadomestila v letu 2010. Tudi razlog sodbe sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka obogatena, ker je v njeno premoženjsko sfero prišlo več finančnih sredstev na račun tožeče stranke so v nasprotju s tem, kar izhaja iz predloženih dokazov v postopku. Na račun tožene stranke namreč ni prišlo nič več finančnih sredstev oz. denarja, kot bi ga bila tožeča stranka dolžna plačati po izvršilnem naslovu. Dejansko stanje je v izpodbijani sodbi nepopolno in zmoto ugotovljeno, ko sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da je tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke s plačilom obveznosti po pravnomočni sodbi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je nedvomno podana na strani tožene stranke neupravičena obogatitev, saj je za isto obdobje prejela poleg starševskega nadomestila še plače, na strani tožeče stranke pa je podano prikrajšanje, saj je tožeča stranka izplačala plače, ki jih zaradi starševskega nadomestila delodajalcu ni potrebno izplačati. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka v pritožbi navaja le pavšalno, je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

6. Tožeča stranka je bila na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 45/2010 z dne 4. 8. 2011 dolžna tožniku (v tem sporu toženi stranki) priznati za čas od 20. 2. 2010 dalje vse pravice iz delovnega razmerja, ter mu za čas od 20. 2. 2010 dalje do ponovne zaposlitve obračunati neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku, od bruto zneska plačati prispevke in davek, nato pa neto znesek neizplačanih plač plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska plače, od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sodba sodišča prve stopnje je s sodbo VDSS opr. št. Pdp 923/2011 z dne 12. 1. 2012 postala pravnomočna in tožnik (v tem sporu tožena stranka) je zoper toženo stranko (v tem sporu tožečo stranko) vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave 12.257,70 EUR, izvršilni postopek pa je bil ustavljen, ker je tožena stranka (v tem sporu tožeča stranka) poplačala terjatev, zato je tožnik (v tem sporu tožena stranka) podal dne 8. 3. 2012 umik predloga za izvršbo.

7. Med strankama postopka je nesporno, da je bila tožena stranka v času od 30. 7. 2010 do 29. 7. 2011 upravičena do starševskega nadomestila po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2011 s spremembami) in da je v tem času tožena stranka tudi prejema starševsko nadomestilo.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da ker je tožena stranka v času od 30. 7. 2010 do 29. 7. 2011 upravičena do starševskega nadomestila, ji delodajalec za ta čas ni bil dolžan izplačati plače, ker je odpadel pravni temelj na podlagi delovnega razmerja, je napačen. Pravna podlaga, na podlagi katere je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je bila sodba Delovnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah opr. št. Pd 45/2010 v povezavi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 923/2010, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem ko je tožena stranka pridobila pravico do starševskega nadomestila odpadel pravni temelj za plačilo nadomestila plače. Po izvršenem plačilu bi tožeča stranka lahko vložila predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe, če iz upravičenih razlogov ni mogla tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajati, da tožena stranka v obdobju od 30. 7. 2010 do 29. 7. 2011 ni bila upravičena do plačila plače zaradi prejemanja starševskega nadomestila. V kolikor bi s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe uspela, bi nato lahko zoper sodbo vložila pritožbo. Šele takrat bi lahko uveljavljala vračilo plačila nadomestila plač, ki ga je opravila brez pravne podlage, če bi bila kasneje sodba razveljavljena.

9. Splošno pravilo o vračanju neupravičeno pridobljenega vsebuje 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki v 1. odstavku določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten v škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

10. Ker tožeča stranka ni predlagala razveljavitve klavzule pravnomočnosti sodbe Delovnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah opr. št. Pd 45/2010 in ni dokazovala, da je bilo plačilo opravljeno brez pravne podlage, ker bi kasneje pravna podlaga odpadla, je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugodilo zahtevku tožeče stranke.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Na podlagi 154. člena ZPP je glede na uspeh v pravdi sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT - Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 315,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 291,60 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT. Skupaj s priglašeno kilometrino A. - B. - A., v višini 37,00 EUR, znašajo stroški postopka 802,55 EUR.

12. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer po tar. št. 3210 za pritožbo 388,80 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 58,54 EUR. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve.