Jedro

Na podlagi 1. odstavka 208. člena ZPP so lahko izpolnjeni pogoji za nadaljevanje pravdnega postopka zoper dediče umrle pravdne stranke šele takrat, ko so dediči tudi pravnomočno ugotovljeni v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek, ki je bil prekinjen, nadaljevalo.

Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo dediči po pokojnem prvotnem tožencu B. U. Uveljavljajo vse pritožbene razloge.

Poudarjajo, da niso prevzeli prekinjenega postopka in v pravdo niso vstopili. V zapuščinskem postopku, ki se vodi po pok. B. U. pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. štev. D 136/2002 še ni bil izdan sklep o dedovanju, kar pomeni, da krog dedičev in njihovih dednih deležev še ni znan niti določen, posledično pa tudi ni podan status toženih strank. V zapuščinskem postopku je še vedno odprto vprašanje ali se bo kdo zapuščini odpovedal, kar je pomembno, saj vsak dedič za zapustnikove dolgove odgovarja do višine svojega dednega deleža. Navedeni postopek je v fazi popisa zapuščine po pristojnem notarju, saj upnik terja ločitev zapuščine, o čemer je bil izdan sklep D 136/2002, z dne 27.2.2003. Upnik v navedeni zapuščinski zadevi pa je hkrati tudi tožena stranka v tej zadevi. Vse dokler ne bo izdan pravnomočen sklep o dedovanju po pok. B. U., se pravdni postopek v tej zadevi ne more nadaljevati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa zapuščinski postopek po pokojnem pravnem predniku še ni bil končan. To pa pomeni, da še ni na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju ugotovljeno, kdo sploh so dediči po pokojnem tožencu. Res se sicer dedovanje uvede že s smrtjo zapustnika (1. odstavek 123. člena ZD), pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), vendar pa gre tedaj šele za začasne oziroma za pričakovane oziroma pogojne dediče, to je pravne naslednike, katerih status dediča še ni pravnomočno ugotovljen. Zapuščinsko sodišče šele s sklepom iz 214. člena ugotovi in razglasi dediče. Šele na podlagi sklepa o dedovanju torej upravičeni pravni nasledniki zapustnika pridobijo status dokončnih oziroma pravnomočnih dedičev, torej oseb, ki postanejo dediči, ki lahko prevzamejo ne le stvari in pravice temveč tudi vse obveznosti zapustnika (načelo univerzalne sukcesije uzakonjeno v določbah 2. člena in 142. člena ZD). Pravni nasledniki, ki se do zaključka zapuščinskega postopka odpovejo dedovanju pa v takšen položaj zapustnika ne vstopijo (2. odstavek cit. člena). Smiselno enako velja za dediče, glede katerih se ugotovi dedna nevrednost (člen 126 in 127 ZD). Takšne osebe torej ne vstopijo v položaj svojega prednika. Tisti pravni nasledniki, ki ne vstopijo v položaj svojega prednika, pa tudi ne morejo vstopiti v njegov procesni položaj v pravdi, v kateri je bil udeležen kot ena od strank postopka. Zato so na podlagi 1. odstavka 208. člena ZPP lahko izpolnjeni pogoji za nadaljevanje pravdnega postopka zoper dediče umrle pravdne stranke šele takrat, ko so dediči tudi pravnomočno ugotovljeni na podlagi izvedenega zapuščinskega postopka.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem ugotovilo, da je z izpodbijanim sklepom, ki zgoraj nanizanih pravnih izhodišč ne upošteva, storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s cit. določbo 1. odstavka 208. člena ZPP in ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter

163. členom ZD).