Jedro

Toženka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem dejstvom, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi z višino škode, ni oporekala. Že to, da toženka tem dejstvom ni nikoli nasprotovala, po načelu afirmativne litiskontestacije pomeni, da gre za molče priznano dejstvo.

Kot neustrezno je mogoče kvalificirati tožnikovo ravnanje pred samo nezgodo. Tožnik je bil, kljub dejstvu, da mu ni bilo izrecno prepovedano delo pod skalo, opozorjen na nevarnost, saj mu je delovodja pred nesrečo rekel, da naj se pod skalo „ne špila“. Nevarnosti se je tako zavedal. Imel je opravljen izpit iz varstva pri delu in bi delo po takrat veljavnih določilih Zakona o varstvu pri delu zaradi nevarnosti za življenje lahko odklonil, saj je (poleg delodajalca tudi) vsak delavec pri delu dolžan skrbeti za svojo varnost, vendar tega ni storil. S takšnim nerazumnim oziroma neskrbnim ravnanjem je soprispeval k nastanku škode.

Nižji sodišči sta vpliv invalidnine pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti ocenili v višini 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT). Ker so dejstva, ki so ugotovljena z uporabo prostega preudarka, dejstva, jih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 22.128,13 EUR (prej 5,302.785,07 SIT) z obrestmi od 30.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v petnajstih dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 481,69 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v petnajstih dneh.“ Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v preostalem nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 61,12 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila, v petnajstih dneh.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 164,78 EUR revizijskih stroškov v petnajstih dneh od vročitve revizijske sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 40.593,32 EUR (prej 9,727.785,00 SIT) nepremoženjske škode [odškodnino je odmerilo v višini 92.638,95 EUR (prej 22,200.000,00 SIT) oziroma, upoštevajoč invalidnino v višini 87.631,44 EUR (prej 21,000.000,00 SIT)] in od nje odštelo revaloriziran znesek že izplačane odškodnine] z obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo v celoti, pritožbi toženke pa delno, in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino (iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti) zmanjšalo za 6.259,38 EUR (prej 1,500.000,00 SIT) in spremenilo odločitev o teku obresti v skladu z ustaljeno sodno prakso.(1) Pritožbo toženke je v ostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom , naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne drugemu senatu pritožbenega sodišča v novo sojenje. Navaja, da se je pri utemeljitvi tožnikovega soprispevka v višini 30% sklicevala na to, da je tožnik zavestno kršil izrecno navodilo nadrejenega in da je ob nezgodi ravnal neprimerno. Nadrejeni je tožnika pred nezgodo opozoril, da naj se pod skalo „ne špila“. Tožnik bi moral spoštovati sprejeta navodila in (splošne) ukrepe za varstvo pri delu. Nevarnost je poznal oziroma bi jo moral poznati. Imel je opravljen izpit iz varstva pri delu in je delo opravljal že dve leti. Delo bi lahko odklonil. Ob nezgodi je imel spretnost in čas, da je z „roko“ bagra podprl skalo in se tako zavaroval, zato je treba njegovo nadaljnje ravnanje, ko je izskočil iz kabine, oceniti kot neustrezno, saj ga skala v primeru, če bi ostal v kabini, ne bi poškodovala. Odmera odškodnine je po vseh odškodninskih postavkah znatno previsoka. Tožnik ni izrecno navedel, da terja tudi odškodnino za prestane in bodoče neugodnosti in za bodoče telesne bolečine. Nižji sodišči sta mu zato prisodili pretirano odškodnino, upoštevajoč le prestane telesne bolečine. Ob pričakovani življenjski dobi bo tožnik prejel 23.759,02 EUR (prej 5,693.612,76 SIT) invalidnine. Nižji sodišči nista pravilno uporabili preudarka pri upoštevanju invalidnine v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevali sta jo v višini 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT), morali pa bi jo vsaj v višini 16.691,70 EUR (prej 4,000.000,00 SIT). V prvostopenjski sodbi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se je tožnik pri zaslišanju glede telesnih bolečin v celoti skliceval na mnenje izvedenca, glede ostalih odškodninskih postavk pa je izpovedal zelo skopo, in iz njegove izpovedbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče je ravnalo napačno, ko je izvedensko mnenje dobesedno povzelo v razlogih sodbe, čeprav se tožnik glede neugodnosti, strahu, zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti nanj ni skliceval. Tudi če bi se skliceval, je sodišče dolžno na podlagi neposrednega zaslišanja samo ugotoviti škodo, za katero mu je prisodilo odškodnino. Tožnik je glede skaženosti povedal le, da ga ljudje o tem sprašujejo. Ni povedal, da ga to moti in da zaradi tega duševno trpi. Sodišče je to zapisalo v razlogih sodbe, zato je podana protispisnost. Enako so protispisni tudi vsi drugi razlogi o katerih tožnik ni izpovedal. Pritožbeno sodišče se o teh navedbah ni opredelilo in je zato tudi samo bistveno kršilo navedeno določbo ZPP.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka navedbe toženke in soglaša z razlogi nižjih sodišč. Predlaga, da revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je tožnik pomanjkljivo izpovedal o duševnih bolečinah zaradi skaženosti in o obsegu ostalih oblik nepremoženjske škode, da je prvostopenjsko sodišče v celoti povzelo izvedensko mnenje, čeprav se tožnik nanj večinoma ni skliceval, in da se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Toženka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem dejstvom, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi z višino škode, ni oporekala. Že to, da toženka tem dejstvom ni nikoli nasprotovala, po načelu afirmativne litiskontestacije(2) pomeni, da gre za molče priznano dejstvo. Dejstva, ki jih je navajal tožnik, je celo (konkludentno) priznala, ko je v prvi pripravljalni vlogi zapisala, „da se ob vsej spoštljivosti do tožnikovih poškodb“ ne strinja le z višino zahtevane odškodnine in da bi bilo treba upoštevati vpliv toženčeve luskavice na obseg škode. Zato teh dejstev tožniku ni bilo treba dokazovati. Kljub temu je za dokazovanje kratkih, a po presoji revizijskega sodišča povsem zadostnih, tožbenih in ostalih trditev predlagal izvedbo dokazov, in sicer z izvedencem medicinske stroke in svojim zaslišanjem. Ugotovitve nižjih sodišč zaradi samega dejstva, da tožnik o njih ni izpovedal, ne morejo biti protispisne, saj so bila dejstva v zvezi z obsegom škode ugotovljena tudi na podlagi izvedenskega mnenja, čeprav bi v konkretni zadevi zadostovale že same tožbene in ostale tožnikove trditve.(3) Nenazadnje je tožnik pri svojem zaslišanju na posebno vprašanje svojega pooblaščenca na kratko izpovedal tudi o vseh svojih psihičnih (duševnih) težavah, ki jih ima zaradi (vseh) posledic poškodb, iz česar je mogoče razbrati tudi subjektivne elemente skaženosti. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno te težave upoštevalo pri tožnikovem zmanjšanju življenjske aktivnosti in pri njegovi skaženosti. Na tem mestu velja še dodati, da ne držijo navedbe toženke, da tožnik ni zahteval odškodnine za prestane in bodoče nevšečnosti in za bodoče telesne bolečine in da sta mu nižji sodišči prisodili odškodnino samo za prestane telesne bolečine. Tožnik je namreč v tožbi pri postavki telesne bolečine navedel, da se bodo telesne bolečine ohranile v bodoče in da v postavko telesnih bolečin spadajo nevšečnosti zdravljenja, kar po oceni revizijskega sodišča predstavlja zadostno trditveno podlago, da sta mu nižji sodišči prisodili odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti. Odveč je dodati, da se pritožbenemu sodišču do takšnih nebistvenih pritožbenih navedb ni bilo treba opredeliti.

8. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnik se je poškodoval 22.7.1998 pri delu, pobiranju kamenja z bagrom v kamnolomu, ki ga je opravljal pri toženki; med delom se je odlomila večja skala, ki je bila predhodno že navrtana za razstrelitev; tožnik je drsečo skalo poskušal zavarovati na način, da bi jo z „roko“ bagra podprl, nato je v strahu izskočil iz kabine in padel na tla, deli skale, ki se je ob padcu na „roko“ bagra razletela, pa so padli na njegove noge in ga poškodovali; ob pogledu na padajočo skalo se je ustrašil za svoje življenje, odločiti se je moral v hipu in ni imel časa za presojo, kje bi bilo varneje ostati, ali v kabini ali zunaj bagra; kabina bagra ni namenjena varovanju pred takšnimi primeri; toženka za tožnikovo delovno mesto ni pripravila programov, ki jih zahtevajo predpisi, in ni zagotovila varnega opravljanja dela; delavcev ni seznanila s predpisi, navodili in vidnimi opozorili; ni jih stalno opozarjala na nevarnosti; za navrtano skalo je vedela, vendar dela ni prekinila in zavarovala mesta nevarnosti; delavci so bili pri delu veliko časa prepuščeni sami sebi in niso bili poučeni o delu in nevarnostih; toženka je vedela, da tožnik nima ustreznega izpita za delo z bagrom; ni imela usposobljene osebe za tehnično vodenje rudarskih del, zato ji je bilo 21.9.1998 prepovedano izvajanje del v kamnolomu; ni upoštevala odločbe inšpekcijskega organa, v kateri je bila opozorjena na osnovne varnostne ukrepe in pogoje koriščenja kamnoloma; tožnik je do nesreče delo na stroju opravljal že dve leti, ni imel izpita za delo v kamnolomu z gradbeno mehanizacijo, imel pa je izpit iz varstva pri delu; mesto odbiranja kamenja je izbral sam; drugje ni bilo materiala za odbiranje in ustrezne dovozne poti za bager, ki je imel takrat okvarjen pogon; delovodja ga je pred nesrečo ustno opozoril, da naj se pod skalo „ne špila“, vendar mu nihče ni izrecno prepovedal dela pod skalo; dela zaradi nevarnosti za življenje ni odklonil; v nesreči je utrpel zmečkanino leve goleni, zlom desne stegnenice, zlom desnih sramničnih kosti in desne sednice, udarnino glave in prsnega koša, večjo rano raztrganino v predelu leve stegnenice in levega komolca, poškodbeno šokovno stanje, udarnino pljučnega tkiva z izlivom krvi v desni pljučni prostor in zlom nosnih kosti, trpel pa je tudi depresivne epizode in psihoorganski sindrom, ki je sledil politraumatični prizadetosti; tožniku so najprej opravili amputacijo leve goleni in nato še reamputacijo leve spodnje okončine v spodnji tretjini stegnenice.

9. Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodili, da je odgovornost toženke objektivna [prvi odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)] in da toženka ni izkazala okoliščin, ki bi njeno odgovornost izključile v celoti (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR), vendar pa je njuno stališče, da ni podan prispevek oškodovanca k nastali škodi (tretji odstavek 177. člena ZOR), po presoji revizijskega sodišča napačno. Pravilno sta presodili, da tožnikovo ravnanje, ko je izskočil iz kabine, ne predstavlja njegovega prispevka k nastali škodi. Kljub dejstvu, da se je tožnik ob nesreči skušal zavarovati na način, da bi skalo z „roko“ bagra podprl, so bile njegove reakcije hipne in storjene v paniki, strahu za lastno življenje. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik ni bil usposobljen za delo z gradbeno mehanizacijo v kamnolomu in da kabina bagra ni namenjena varovanju pred takšnimi primeri. V takšnih konkretnih okoliščinah tožnikovega ravnanja, ki je bilo usmerjeno v izognitev nevarnosti, ni mogoče šteti kot neustreznega. Kot neustrezno pa je mogoče kvalificirati njegovo ravnanje pred samo nezgodo. Tožnik je bil, kljub dejstvu, da mu ni bilo izrecno prepovedano delo pod skalo, opozorjen na nevarnost, saj mu je delovodja pred nesrečo rekel, da naj se pod skalo „ne špila“. Nevarnosti se je tako zavedal. Imel je opravljen izpit iz varstva pri delu in bi delo po takrat veljavnih določilih Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86, p.b.) zaradi nevarnosti za življenje lahko odklonil, saj je (poleg delodajalca tudi) vsak delavec pri delu dolžan skrbeti za svojo varnost, vendar tega ni storil. S takšnim nerazumnim oziroma neskrbnim ravnanjem je soprispeval k nastanku škode, zato je po oceni revizijskega sodišča ob upoštevanju ostalih okoliščin primera (objektivne odgovornosti toženke in njenih opustitev v zvezi z organizacijo delovnega procesa) podan njegov prispevek k nastali škodi v višini 15%.

10. Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče z odmero denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine (prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti) v višini 25.037,55 EUR (prej 6,000.000,00 SIT), za strah v višini 4.172,92 EUR (prej 1,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 50.909,69 EUR (prej 12,200.000,00 SIT) oziroma upoštevajoč invalidnino v višini 45.902,18 EUR (prej 11,000.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 6.259,38 EUR (prej 1,500.000,00 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

11. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na sedmi do deveti strani prvostopenjske in na četrti in peti strani pritožbene sodbe, zato jih revizijsko sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. U gotovitve nižjih sodišč o telesnih bolečinah, strahu, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečinah zaradi skaženosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine iz teh naslovov. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 86.379,56 EUR oziroma upoštevajoč invalidnino 81.372,05 EUR, pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 123 oziroma 116 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za nižjo odmero odškodnine.

12. Invalidnina, ki jo zaradi škodnih posledic pridobi oškodovanec, je le ena izmed okoliščin, ki se praviloma (odvisno od konkretnih okoliščin primera) upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in za katero je v sodbah nižjih sodišč v skladu z ustaljeno sodno prakso(4) pravilno navedeno, da je njen vpliv treba oceniti po prosti presoji (prostem preudarku) in ne po matematičnem izračunu. K temu velja še dodati, da se njen vpliv ocenjuje v obsegu, v katerem zmanjšuje prizadetost oškodovanca. Nižji sodišči sta vpliv invalidnine ocenili v višini 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT). Ker so dejstva, ki so ugotovljena z uporabo prostega preudarka, dejstva, jih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato revizijske kritike, ki se v preobleki zmotne uporabe materialnega prava ukvarja izključno z oceno višine vpliva invalidnine, ni upoštevalo.

13. Revizija toženke je torej delno utemeljena glede temelja odškodninske odgovornosti, in sicer v obsegu 15% prispevka oškodovanca k nastali škodi. Revizijsko sodišče je zato v tem delu sodbi nižjih sodišč spremenilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP. Odmerjeno odškodnino (81.372,05 EUR) je zmanjšalo v obsegu tožnikovega prispevka k nastali škodi (15% prispevek) in od dobljenega zneska (69.166,24 EUR) odštelo revaloriziran znesek že izplačane odškodnine [47.038,11 EUR (prej 11,272.215,00 SIT)] ter odločilo, da mora toženka tožniku plačati odškodnino v znesku 22.128,13 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

14. V preostalem delu glede temelja in glede višine odškodnine je torej revizija toženke neutemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je pred prvostopenjskim sodiščem uspel z 52,5% (85% po temelju in 20% po višini zahtevka), zato je upravičen do povrnitve 52,5% stroškov, ki so bili pred prvostopenjskim sodiščem (pravilno) odmerjeni na 4.700,80 EUR (prej 1,126.500,00 SIT), to je 2.467,92 EUR. Toženka je uspela s 47,5%, zato je upravičena do povrnitve 47,5% stroškov, ki so bili pred prvostopenjskim sodiščem (pravilno) odmerjeni na 6.209,71 EUR (prej 1,488.096,00 SIT), to je 2.949,61 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožnik toženki povrniti 481,69 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V zvezi s tožnikovo pritožbo revizijsko sodišče ugotavlja, da je uspel v celoti (glede teka zakonskih zamudnih obresti). V zvezi z njo so mu zato priznani stroški za njeno sestavo v višini 500 točk oziroma 229,51 EUR. Toženka je s svojo pritožbo uspela le delno (glede znižanja odškodnine in glede tožnikovega prispevka k nastali škodi), in sicer s 33% odstotki (ob upoštevanju izpodbijanega dela je s 50% uspela po temelju in s 16% po višini), zato je upravičena do povrnitve 33% priznanih stroškov. V zvezi s pritožbo so ji priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 1.125 točk, 20% DDV in taksa za pritožbo (811,86 EUR, prej 194.556,00 SIT). Tožencu pa so priznani stroški v višini 600 točk za odgovor na pritožbo, ki se mu povrnejo v višini 66%, kar predstavlja njegov uspeh. Ob upoštevanju uspeha obeh strank v pritožbenem postopku in po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora tožnik toženki povrniti 61,12 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V zvezi z revizijo revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka uspela le delno, in sicer s 25% (s 50% po temelju in z 0% po višini), zato je upravičena do povrnitve 25% priznanih stroškov. V zvezi z revizijo so toženki priznani stroški za sestavo revizije v višini 1.200 točk, 20% DDV in taksa za revizijo (686,68 EUR). Toženki niso priznani stroški, ki jih Odvetniška tarifa ne predvideva (za poročilo stranki o vloženi reviziji in za poročilo o uspehu revizije). Tožniku so priznani stroški za sestavo odgovora v višini 500 točk, ki se mu povrnejo v višini 75%, kar predstavlja njegov uspeh. Ob upoštevanju uspeha v revizijskem postopku in po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora tožnik toženki povrniti 164,78 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

Op. št. (1): Glej načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002. Op. št. (2): Glej Jan Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, 2006, 2. knjiga, stran 363 in 364. Op. št. (3): Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 637/2006 z dne 29.1.2009, v kateri je bilo ob sklicevanju na slovensko pravno teorijo zavzeto stališče, da v zvezi z dejstvi, ki se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati, velja sistem afirmativne litiskontestacije.

Op. št. (4): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 437/98 z dne 31.3.1999, II Ips 125/2001 z dne 8.11.2001, II Ips 300/2006 z dne 13.12.2007 in številne druge.